Fosilni morski ježki s Štajerske
Damjan Zupančič ima v svoji zbirki okoli 15.000 evidentiranih primerkov
Fosilni morski ježek iz Šentilja
Damjan Zupančič, je po poklicu strojnik, v prostem času pa je predan svojemu priljubljenemu hobiju - paleontologiji. Z zbiranjem fosilov se ukvarja že preko 20 let in je do danes zbral mnogo prvovrstnih primerkov in oblikoval lepo muzejsko zbirko, ki šteje okoli 15.000 evidentiranih primerkov. Med njemu najljubše fosile uvršča morske ježke, polže, školjke in korale, zanima ga tudi fosilni les, slovenski glavonožci in miocenski fosili s Štajerske, kjer zadnja leta preživi veliko časa s svojo družino.
V članku vam predstavljamo nekaj fosilnih morskih ježkov iz njegove zbirke. Večina teh ježkov je bila najdena v Zasavju in na Štajerskem v širši
okolici Maribora, kjer je tudi doma. Prav iz teh krajev ima v svoji
zasebni zbirki SLOFOS, lepo zbirko fosilnih morskih ježkov, ki jo skrbno
izpopolnjuje že nekaj desetletij in šteje med večje tovrstne zasebne
zbirke.
Regularni in iregularni ježki
Morske ježke poznamo že iz starega zemeljskega veka pa vse do danes. Po obliki ločimo regularne ježke, ki imajo značilne kijaste ali iglaste bodice ter iregularne ježke, kateri so poraščeni z gostimi, nežnimi bodicami. Ti so živeli delno vkopani v pesek, nekatere vrste pa so bile zakopane do 15 centimetrov globoko, kjer so se tudi prehranjevali za razliko od regularnih ježkov, ki so se prosto gibali in živeli na morskem dnu.
Najstarejše ostanke fosilnih ježkov poznamo že iz obdobja ordovicija, vendar o bolje ohranjenih primerkih govorimo šele po obdobju karbona. Tudi pri nas v Sloveniji smo našli v zgornjekarbonskih skrilavcih redke zdrobljene ostanke lupin ježkov rodu Echinocrinus in njihove bodice. Že za samo oko lepše vendar tudi redke primerke regularnih ježkov rodu Cidaris in njihovih bodic najdemo v triasnih plasteh Mangarta. Iz drugih predelov Evrope so najdbe fosilnih ježkov iz omenjenih obdobij prav tako redke.
Pri nas najdeni lepo ohranjeni fosili iz miocena
V obdobju jure pa je za ljubitelje fosilov pravi razcvet najrazličnejših družin ježkov kot so: Acrosalenia, Hemicidaris, Clypeus, Nucleolites ... Po najlepših primerkih iz tega obdobja se ponaša Francija, sledita ji Anglija in Poljska. Prav tako velja za primerke iz obdobja krede: Echinocorys, Hemiaster, Holaster, Micraster, ... kjer se pridružujejo še Španija, Nemčija, Bolgarija in Srbija. Pogostejše so najdbe fosilnih ježkov v terciarju, in sicer v Italiji, Španiji, Avstriji in na Madžarskem. Slovenija pa slovi po izrednih najdbah miocenskih morskih ježkov rodu: Clypeaster, Spatangus, Shizaster, Schizechinus...
Spodaj si lahko ogledate nekaj fotografij fosilnih ježkov iz njegove zbirke, za več informacij pa si lahko ogledate Damjanovo spletno stran www.slofos.si, ki je namenjena vsem ljubiteljem narave.
Regularni in iregularni ježki
Morske ježke poznamo že iz starega zemeljskega veka pa vse do danes. Po obliki ločimo regularne ježke, ki imajo značilne kijaste ali iglaste bodice ter iregularne ježke, kateri so poraščeni z gostimi, nežnimi bodicami. Ti so živeli delno vkopani v pesek, nekatere vrste pa so bile zakopane do 15 centimetrov globoko, kjer so se tudi prehranjevali za razliko od regularnih ježkov, ki so se prosto gibali in živeli na morskem dnu.
Najstarejše ostanke fosilnih ježkov poznamo že iz obdobja ordovicija, vendar o bolje ohranjenih primerkih govorimo šele po obdobju karbona. Tudi pri nas v Sloveniji smo našli v zgornjekarbonskih skrilavcih redke zdrobljene ostanke lupin ježkov rodu Echinocrinus in njihove bodice. Že za samo oko lepše vendar tudi redke primerke regularnih ježkov rodu Cidaris in njihovih bodic najdemo v triasnih plasteh Mangarta. Iz drugih predelov Evrope so najdbe fosilnih ježkov iz omenjenih obdobij prav tako redke.
Pri nas najdeni lepo ohranjeni fosili iz miocena
V obdobju jure pa je za ljubitelje fosilov pravi razcvet najrazličnejših družin ježkov kot so: Acrosalenia, Hemicidaris, Clypeus, Nucleolites ... Po najlepših primerkih iz tega obdobja se ponaša Francija, sledita ji Anglija in Poljska. Prav tako velja za primerke iz obdobja krede: Echinocorys, Hemiaster, Holaster, Micraster, ... kjer se pridružujejo še Španija, Nemčija, Bolgarija in Srbija. Pogostejše so najdbe fosilnih ježkov v terciarju, in sicer v Italiji, Španiji, Avstriji in na Madžarskem. Slovenija pa slovi po izrednih najdbah miocenskih morskih ježkov rodu: Clypeaster, Spatangus, Shizaster, Schizechinus...
Spodaj si lahko ogledate nekaj fotografij fosilnih ježkov iz njegove zbirke, za več informacij pa si lahko ogledate Damjanovo spletno stran www.slofos.si, ki je namenjena vsem ljubiteljem narave.
