Narsej Lackovič: Cilj so olimpijske igre

Narsej Lackovič je 25-letni judoist iz Drakovcev. Šport »živi«, saj ob judu študira športno treniranje na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Pravi, da mu vse to uspeva, ker ima točno zastavljene cilje v življenju. Judo je začel trenirati v 1. razredu osnovne šole, sedaj cilja na uvrstitev na olimpijske igre leta 2024. Pretekli vikend se je udeležil članskega evropskega prvenstva.

Po evropskem prvenstvu smo z njim opravili intervju, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju.

Prvega nasprotnika si uspešno premagal z ipponom v drugi minuti, nato si klonil proti predstavniku iz Nizozemske. Kako si zadovoljen z izidom tekme?

S prvo borbo, v kateri sem se soočil s predstavnikom San Marina, sem zelo zadovoljen, še posebej zato, ker sem tega nasprotnika videl prvič in se prvič z njim tudi boril. Nasprotniku nisem dovolil, da razvije svojo borbo in to mi je na koncu prineslo tudi rezultat - zmago z ipponom.

Z drugo borbo nisem toliko zadovoljen, saj nisem pokazal svojega najboljšega juda. Res je, da je Nizozemec v prvem kolu premagal prvo postavljenega in enega izmed favoritov prvenstva, Španca Sherazadishvilija, a vendar je judo šport, kjer je vsak nasprotnik premagljiv. V borbo sem šel suvereno z mislijo o zmagi. Tekom borbe nisem uspel vsiliti svoje borbe, s čimer sem končal svoje nastope na evropskem prvenstvu.

Takoj po borbi sem bil rahlo žalosten, saj bi se nasprotnika dalo premagati, vendar sem po nekaj prespanih nočeh spoznal, da je 9. mesto dober dosežek. Sedaj poskušam napake, ki sem jih delal, odpraviti in rezultat še nadgraditi, saj me naslednji teden že čaka tekma svetovnega pokala v Zagrebu.

Tudi za klub je bila to prelomnica, saj si uspel kot prvi v zgodovini Judo kluba Prlekija nastopiti na članskem evropskem prvenstvu.

Res je, sam sem zelo ponosen na ta dosežek, saj je tudi nam, kot majhnemu klubu v Sloveniji, to končno uspelo. V klubu so v preteklosti sicer že imeli udeležence na različnih evropskih ter svetovnih prvenstvih vendar vse v mlajših selekcijah. Največ v kadetskih selekcijah, kjer imamo tudi evropsko kadetsko prvakinjo iz Kopra, Urško Potočnik. Sicer pa sem jaz, kot prvi moški v zgodovini kluba, pred leti osvojil prvo medaljo na kadetskih evropskih pokalih, bil sem tudi prvi udeleženec v klubski zgodovini na evropskem prvenstvu mladincev v Španiji leta 2016 ter leta 2018 na evropskem prvenstvu mlajših članov na Madžarskem. Tako da, glede na vse te rezultate in dosežke, v klubu delamo zelo, zelo dobro. Imamo tudi nekaj nadarjenih mlajših judoistov, ki že zelo pridno nabirajo medalje na evropskih ter svetovnih pokalih. Nekateri so se že celo uvrstili na evropska in svetovna prvenstva. Predvsem imam v mislih Blaža Emeršiča, Diano Šterman, Miho Rudolfa ter Luko Denša.

V letu 2019 si kot član slovenske reprezentance nastopil na Univerzijadi v Neaplju, kjer si si priboril najvišjo mesto med slovenskimi judoisti. Kako je bilo zastopati barve Slovenije na tekmovanju takega ranga?

Zastopati barve svoje države je na takem tekmovanju neverjetna izkušnja. Glede na vse videno in vse športe, ki so bili tam, bi lahko rekel da so to kot ene olimpijske igre študentov, saj se je skozi cel dan vrstil nek program, skozi cel čas so se vrstili različni športi na raznih prizoriščih. Največja popestritev pa je bila, da smo bivali na ladji.

Judo je bil najbolj obiskan šport med vsemi, saj so prišli judoisti iz vsega sveta - od Japonske do Amerike. Med tekmovalci so bili tudi judoisti z osvojenimi medaljami iz svetovnih prvenstev, tako da je bila konkurenca zelo močna in raznolika. Tam sem tudi dosegel edino slovensko judoistično uvrstitev in sicer 7. mesto z dvema zmagama in dvema porazoma.

Si večkratni državni prvak, nosilec medalj iz evropskih in svetovnih pokalov, letos tudi nagrajen najboljši tekmovalec 1. slovenske judo lige. Kateri rezultat bi rad izpostavil oziroma na katero medaljo si najbolj ponosen?

Uh ... Teh je zelo veliko. Na vse sem zelo ponosen, saj sem se za vsako moral zelo potruditi, nič mi ni bilo kar tako prineseno na pladnju. Kot pravi naš moto: »Trdo delo se zmeraj poplača«. Zelo lepo je bilo izvedeti, da sem dobil nagrado za najboljšega tekmovalca 1. slovenske judo lige; sem bil kar presenečen.

Če pa bi moral izpostaviti medalje slovenskega merila oz. domača tekmovanja, sem sigurno najbolj ponosen na medalji, ko sem prvič postal državni članski prvak in ko sem ta naslov naslednje leto obranil.

Evropsko in svetovno gledano pa sem bil vsekakor najbolj ponosen na svojo prvo evropsko medaljo, ki sem jo dosegel kot kadet na evropskem pokalu v Coimbri leta 2013. Ena izmed ljubših medalj mi je tudi iz svetovnega pokala v Senegalu, ker sem dosegel odlično tretje mesto in se s tem prvič pojavil na svetovni članski rank lestvici. Zelo sem ponosen tudi na celotno leto 2019, saj sem takrat imel po moje najboljše leto v svoji celotni karieri, v tem letu sem prikazal kar nekaj odličnih borb in nastopov. Osvojil sem dve pomembni medalji iz evropskih pokalov in sicer v Sarajevu in na domačem tekmovanju v Podčetrtku. Bil pa sem tudi na 4 tekmah svetovnega pokala najvišjega ranga, kjer sem se meril z najboljšimi na svetu in pustil kar viden pečat. To da sem lahko šel na tako velika tekmovanja sem sprejel kot nekakšno nagrado za ves trud, ki ga dajem v judo.

Treniraš pod vodstvom Vlada Potočnika, glede na prikazane rezultate, kemija med vama več kot očitno deluje. Kako bi opisal njegovo vodenje in vajin odnos?

Najin odnos in kemija delujeta, saj glede na videno napredujeva iz dneva v dan. Trenerja Vlada zelo cenim in ga spoštujem tako kot osebo in trenerja. On mi je kot oče, saj njega zadnja leta več videvam kot pa svoje domače (smeh). V vsakem trenutku, ko ga rabim ga lahko pokličem in se pogovoriva o vseh mogočih težavah in problemih tudi takih, ki niso vezani samo na judo. Je moj trener, »oče« , psiholog, terapevt - vse v enem. V glavnem sem zelo vesel in zadovoljen, da imam takega trenerja kot je on, saj on živi s srcem in dušo za judo in za nas, ki nas trenira, smo kot ena majhna družina. »Vsi za enega eden za vse«.

Tekmuješ v kategoriji do 90 kg. Kako uspeš vzdrževati nivo pripravljenosti in ali imaš sploh primerne sparring partnerje za treniranje?

Svojo pripravljenost vzdržujem tako, da dvakrat na dan treniram. Zjutraj treniram po posebnem programu, kjer je na vrsti kondicija (razni teki, šprinti ...) ter vaje za moč in stabilizacija. Popoldne pa je vsak dan na vrsti judo trening, ki se od dneva do dneva razlikuje. Tako da je čim bolj pestro in raznoliko na treningu.

V klubu imam na voljo na vsakem treningu par sparing partnerjev, drugače pa se za vsak trening poskusimo dogovoriti s katerimi drugimi judoisti. Tudi sam se odpeljem v Maribor, v judo klub Branik, s katerim veliko sodelujem in sem kar velikokrat tam na treningu, ker imajo na voljo veliko dobrih sparingov.

Prav zaradi tega mi zelo veliko pomenijo priprave v tujini. Do sedaj sem bil tudi dvakrat po en mesec na pripravah v domovini juda na Japonskem in tam je neverjetno koliko jim ta šport pomeni in kako je vpleten v njihovo kulturo.

Ker si tudi trener mlajših sekcij, v Pomurju med otroci postajaš precej priljubljena osebnost. Bi jim rad kaj povedal ali svetoval?

Rad bi jim povedal, da naj nikoli ne obupajo in puške vržejo v koruzo, ko jim katera stvar takoj ne gre in ne uspe. Takrat se moraš samo pomiriti in poizkusiti znova. Tudi jaz nisem iz včeraj na danes postal uspešen. Nekateri potrebujejo leta in leta, da jim uspe nekaj narediti, vendar nikoli ne obupajo.

Zato sem si jaz tetoviral na roko prav poseben verz »never give up«, zato ker nikoli nisem obupal. Vedno znova in znova sem poskušal in na koncu mi je tudi uspelo.

Vsem bi svetoval, ne samo otrokom, da se gibajte, saj to je eden izmed zelo pomembnih dejavnikov v našem življenju; da skrbimo za naše zdravje in naše dobro počutje. Če že nikjer nič ne trenirate, pojdite vsaj vsak dan za 30 min na kratek sprehod in dan bo takoj lepši in boljši.