zobl je napisal/a: Dejan je napisal/a: Božiček je s Coca Colo priša
Ja ameriški božiček je trademark cocacole, povezano pa je itak vse z krščanstvom.
Dedek mraz je bija komunističen, Božiček pa je katoliški.
***************************************************************
F krizi leta 1929 so si zmislili Cocacola mana f tradicionalnih cocacola forbah. Jas sen ne veren, pa me fseeno zlo moti toti Božiček, se je razvrednota Božič in ga dela potrošniškega.
Mikloš bi naj po tradiciji živeja, če je ne samo legenda.
Dedek Mraz : Dedek Mraz se je v slovenski kulturi utrdil v času Jugoslavije. Temelji na ruskih legendah, kjer se imenuje Дед Мороз (Ded Moroz) in je poročen s starko Zimo, ki se po rusko imenuje Зима-старуха (Zima-staruha). V letu 1999 so v ruskem mestu Veliki Ustjug (Великий Устюг) začeli tržiti turistični projekt »Domovina dedka Mraza«, vendar to ni edino mesto, ki se poteguje za ta naziv.
V Sloveniji je obveljalo, da Dedek Mraz živi pod Triglavom, slikar Maksim Gaspari pa je tasti, ki je poskrbel za njegovo zunanjo podobo v slovenskem prostoru. Obleka, ki jo nosi je slovenska, s slovenskimi vzorci na plašču ter tradicionalno polhovko na glavi.
Dedek Mraz ima vse otroke zelo rad in ne dela nikaršnih razlik med njimi. O njem obstaja veliko različnih pesmic, še najbolj znana je Siva kučma, bela brada, ki jo je napisal Janez Bitenc. Še danes se lik dedka mraza pojavlja v nekaterih podjetjih, ko v mesecu decembu obdaruje otroke zaposlenih ter na različnih javnih prireditvah za otroke v večjih slovenskih mestih ter vrtcih in osnovnih šolah.
V Sloveniji je najbolj poznan sprevod dedka Mraza ob koncu decembra v Ljubljani. Ko se dedek Mraz pripelje s Triglava, se ustavi na Ljubljanskem gradu, od koder se z vzpenjačo pripelje na Krekov trg. Tam ga pričaka spremstvo in svečana kočija z lipicanci. Z njo se v spremstvu snežakov, medvedov, zajcev, ljubljanskih zmajčkov ter drugih bitij iz ljudskih pripovedk in pravljic popelje po mestnih ulicah, mimo mestne hiše do Prešernovega trga in dalje po mestnih ulicah, kjer pozdravlja otroke in jim deli bombone.
Dedek Mraz ima podobno kot njegov brat Božiček skoraj prav tako dolgo in raznoliko zgodovino. Ni nastal šele v času sovjetske (komunistične) Rusije, kot je večkrat domnevano, saj je obdaroval ruske otroke, ko so tej deželi vladali še carji. Njegov izvor pa je še starejši – indoevropski. V Rusiji je bil Dedek Mraz moški pol Babuške, znamenite sredozimske obdarovalke, ki se je obdržala vse do današnjih dni.
Deda Moroza zato ljubkovalno imenujejo tudi Deduška. Po starodavnih izročilih se je menda Mraz nekega lepega dne, ko je bil že hudo naveličan dolgočasnega in mrzlega življenja daleč na severu, napotil po svetu. Potoval je po svetu in navduševal ljudi s svojimi »ledenimi sladkarijami«, vendar se ni mogel nikjer ustaliti. Nekega dne pa je prišel v Veliki Ustjug, kraj, ki ima v grbu podobo njegovega brata Vodnarja. To se je zgodilo na zimski solsticij – 22.decembra. Takrat je priredil bogato gostijo, na katero je povabil vse vaščane.
Po drugih starih legendah pa dedek Mraz še zdaleč ni bil taka dobričina. V časih pred krščanstvom naj bi ga imenovali Varuna, simboliziral pa je kaos in smrt in bil nekakšen antipol Mitre, ki je bil simbol sonca, svetlobe in reda. Varuna še zdaj poznajo kot enega izmed bogov v hinduizmu, kar nedvomno kaže na indoevrpske korenine Dedka Mraza. V vedski filozofiji je bog neba in vsevedni vzdrževalec sveta. V hinduizmu je bog morja in zavetnik zahodne strani neba. Njegovi barvi sta modra in bela.
Ko je Rusija v 10. stoletju sprejela krščanstvo, se je Varun prelevil najprej v Trojana, ki je imel tri glave in bil car, kasneje v Sv. Nikolaja in nazadnje v dedka Mraza.
Še danes pa v opravi Dedka Mraza lahko razberemo poganske korenine: bela srajca in vezenja ostajata simbol kraljestva smrti in mrtvih, kristalna palica je nekakšno žezlo bogov in ima zato tudi magične lastnosti. Dedek Mraz otroke ne le nagrajuje, ampak tiste poredne tudi kaznuje ali vsaj pokara.
Mlajša zgodovina Dedka Mraza se je začela podobno kot Božičkova, v 19. stoletju, ko je ruski pesnik Nikolaj Nekrasov napisal pesem o Mrazu – rdečem nosu. Dedku Mrazu se je nato pridružila še Sneguljčica, ki naj bi bila po nekaterih razlagah kar njegova hčerka in naj bi poosebljala pomlad. Spremljali so ga severni jeleni in še druga pravljična bitja.
Po zmagi boljševistične revolucije v Rusiji, so novo leto in božič razglasili za boržuazna praznika, kasneje pa so morali popustiti in so novemu letu dali svoj blagoslov. Tudi Dedek Mraz se je izkazal za trdoživega in dočakal razpad Sovjetske zveze in danes je v Rusiji popularen bolj kot kdajkoli prej. Dobil je celo svoj stalni naslov in sicer v že prej omenjenem Velikem Ustjugu, ki leži kakih osemstvo kilometrov severovzhodno od Moskve. V času novega leta pa potuje po Rusiji in nosi darila.
Izvozni artikel
Po letu 1945 je Dedek Mraz postal eden izmed sovjetskih izvoznih artiklov, ki se ga v državah pod sovjetskim vplivom, niso mogli ubraniti. No, v pravoslavnih deželah se ga niti niso preveč branili, toliko bolj pa v katoliških. V bivši Čehoslovaški se je pojavljal le v ozkih partijskih krogih, enako se mu je godilo na Poljskem. V Srbiji in Makedoniji pa so ga dobro sprejeli in ga še danes radi sprejemajo. Kako pa je bilo v Sloveniji?
Tudi pri nas so po letu 1945 »kratko potegnili« vsi verski prazniki. Nova oblast sprva božiča ni direktno prepovedala (to je storila leta 1952), je pa storila vse, da bi izginil v pozabo. Prav tako se je godilo sv. Miklavžu. Oblast je organizirala bučna praznovanja novega leta imenovana Novoletna jelka, ki naj bi nadomestila praznovanja božiča, namesto »starega klerikalca« Miklavža pa so uvajali Dedka Mraza.
Da bi se kar najbolje in najhitreje uveljavil so začeli organizirati obdarovanja Dedka Mraza v vseh delovnih organizacijah, šolah in vrtcih. Poudarek je bil na tem, da se je Dedek Mraz karseda razlikoval od Miklavža. Vsem otrokom je nosil enaka darila in obdarovan naj bi bil prav vsak otrok. Dedek Mraz tistega časa je bil čisto bel: nosi belo kučmo, bel plašč in rokavice in bele škornje. Bil je dobrodušen, obraz mu je krasila bela brada, s sabo pa je vseeno nosil gorjačo (!).Kasneje pa je doživel povsem specifičen – slovenski – razvoj.
Slovenski Dedek Mraz
Ko je prišlo do spora z Sovjetsko zvezo, so mnogi mislili, da bo Dedek Mraz, hitro odšel nazaj v severne kraje, odkoder je prišel. Vendar se je obdržal, nekaj gotovo tudi po zaslugi znanega slikarja Maksima Gasparija, ki je Dedka Mraz upodobil, vendar ga je pri tem precej poslovenil – dobil je sivobele lase in slovensko polhovko, za katero mu je zataknil zimzeleno rastlinje in pisane trakove. Oblečen je v ovčji kožuh, ki je ob robovih okrašen s slovenskimi ljudskimi ornamenti (npr. gorenjski nageljni). Obut je bil v črne ali rjave, kasneje pa spet bele škornje, na hrbtu pa ima velik slovenski koš, poln daril. Na nekaterih podobah pa kadi tudi pipo.
Tako je Dedek Mraz dobil povsem novo – slovensko podobo. Po informbirojevskem sporu naj bi Dedek Mraz prihajal nekje izpod Triglava. Iz bolj strogega in belega ruskega Dedka, se je spremenil v dobrosrčnega gorenjskega očanca, oblečenega v kožuh in druge dele narodne noše, ki ob srečanju z otroki pove kakšno duhovito misel, jih malo pokara, malo posvari, na koncu pa prav vsem razdeli darila.
Njegovo spremstvo je bilo obsežno – gozdne živali, palčki in druga pravljična bitja, v njem pa so se pojavila tudi arhaična slovenska mitološka bitka kot Pehta, pa tista bolj novega datuma kot npr. Kekec. Tako »udomačen« je postal priljubljena figura tako med otroki kot med odraslimi.
Nastala so številna literarna dela, pesmi, radijske in televizijske igre, v katerih je bil Dedek Mraz glavni junak. Najbolj znana je gotovo pesem, ki jo je napisal in uglasbil Janez Bitenc in gre takole: »Siva kučma, bela brada, topel kožuh, zvrhan koš …«, ki jo pozna skoraj vsak Slovenec.
Huda konkurenca
Dedek Mraz je ostal priljubljen vse do danes, ko mu družbo dela ameriški Božiček. Čeprav se mogoče zdi, da sta si prav ta dva dobrosrčna moža največja tekmeca, temu ni tako. Ne smemo pozabiti namreč na njunega »očeta« Sv. Miklavža, ki se je po 45 letih, ko je bil nezaželen, ponovno vrnil tudi v naše kraje in postal vsaj tako popularen kot je bil poprej, če ne še bolj. Kdo bo v tem »boju« zmagal, je težko napovedati, verjetno pa je, da se bodo dobri možje v taki ali drugačni obliki ohranili.
Zakaj? Nekateri strokovnjaki menijo, da je ti možje predstavljajo arhetip avtoritete, dobrotljivosti in modrosti naših prednikov, ki ga imamo zapisanega v naši podzavesti. Čeprav vemo, da v resnici ne obstajata, imata Božiček in Dedek Mraz svoj naslov (in ne samo enega), v decembrskih dneh, ko ju nenehno srečujemo, se nam to zdi, nekaj najbolj običajnega. Uživamo, ko gledamo male otroke, kako željno ju pričakujejo in jim razlagamo njuno zgodbo. Lahko bi rekli, da je zgodba o Dedku Mrazu oziroma Božičku, najboljša pravljica vseh časov, njena glavna junaka pa sta neke vrste novodobni božanstvi.
In za konec
Če imamo morda odrasli načelne pomisleke glede Dedka Mraza ali Božička, jih otroci prav gotovo nimajo, saj so veseli prav vseh dobrih mož in njihovih daril. Roke pa si manejo tudi trgovci, saj ljudje vsako leto za darila zapravijo astronomske vsote denarja. To pa je že druga zgodba.
To je malo bole opsežno o gnes za koga spornemi Dedeki Mrazi.
Za dodajanja objave se prijavite.Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.
Dejan ponedeljek, 5. december 2011 ob 20:51
No, te pa če rečen, tisti, ki majo pločano delo
TUNČEK ponedeljek, 5. december 2011 ob 20:54
zobl je napisal/a:
Dejan je napisal/a:
Božiček je s Coca Colo priša
Ja ameriški božiček je trademark cocacole, povezano pa je itak vse z krščanstvom.
Dedek mraz je bija komunističen, Božiček pa je katoliški.
***************************************************************
F krizi leta 1929 so si zmislili Cocacola mana f tradicionalnih cocacola forbah. Jas sen ne veren, pa me fseeno zlo moti toti Božiček, se je razvrednota Božič in ga dela potrošniškega.
Mikloš bi naj po tradiciji živeja, če je ne samo legenda.
Dedek Mraz : Dedek Mraz se je v slovenski kulturi utrdil v času Jugoslavije. Temelji na ruskih legendah, kjer se imenuje Дед Мороз (Ded Moroz) in je poročen s starko Zimo, ki se po rusko imenuje Зима-старуха (Zima-staruha). V letu 1999 so v ruskem mestu Veliki Ustjug (Великий Устюг) začeli tržiti turistični projekt »Domovina dedka Mraza«, vendar to ni edino mesto, ki se poteguje za ta naziv.
V Sloveniji je obveljalo, da Dedek Mraz živi pod Triglavom, slikar Maksim Gaspari pa je tasti, ki je poskrbel za njegovo zunanjo podobo v slovenskem prostoru. Obleka, ki jo nosi je slovenska, s slovenskimi vzorci na plašču ter tradicionalno polhovko na glavi.
Dedek Mraz ima vse otroke zelo rad in ne dela nikaršnih razlik med njimi. O njem obstaja veliko različnih pesmic, še najbolj znana je Siva kučma, bela brada, ki jo je napisal Janez Bitenc. Še danes se lik dedka mraza pojavlja v nekaterih podjetjih, ko v mesecu decembu obdaruje otroke zaposlenih ter na različnih javnih prireditvah za otroke v večjih slovenskih mestih ter vrtcih in osnovnih šolah.
V Sloveniji je najbolj poznan sprevod dedka Mraza ob koncu decembra v Ljubljani. Ko se dedek Mraz pripelje s Triglava, se ustavi na Ljubljanskem gradu, od koder se z vzpenjačo pripelje na Krekov trg. Tam ga pričaka spremstvo in svečana kočija z lipicanci. Z njo se v spremstvu snežakov, medvedov, zajcev, ljubljanskih zmajčkov ter drugih bitij iz ljudskih pripovedk in pravljic popelje po mestnih ulicah, mimo mestne hiše do Prešernovega trga in dalje po mestnih ulicah, kjer pozdravlja otroke in jim deli bombone.
Povzeto po Wikipediji
TUNČEK ponedeljek, 5. december 2011 ob 20:56
zobl je napisal/a:
TUNČEK je napisal/a:
Prinas duma samo eden, tisti ta zodji !
Meni je vedno tisti ta zodji bija najbojši, ovi prvi mi je bija nekak brezvezen, drugi pa je bija kasnejša pogruntvščina od '91 leta dale ->
***************************************************************
Božička smo pač kak Valentinovo ali tüdi Haloven povzeli po Amerikoncih.
TUNČEK ponedeljek, 5. december 2011 ob 21:10
Še malo več o Dedki Mrazi (vzeto po interneti)
Dedek iz Rusije
Dedek Mraz ima podobno kot njegov brat Božiček skoraj prav tako dolgo in raznoliko zgodovino. Ni nastal šele v času sovjetske (komunistične) Rusije, kot je večkrat domnevano, saj je obdaroval ruske otroke, ko so tej deželi vladali še carji. Njegov izvor pa je še starejši – indoevropski. V Rusiji je bil Dedek Mraz moški pol Babuške, znamenite sredozimske obdarovalke, ki se je obdržala vse do današnjih dni.
Deda Moroza zato ljubkovalno imenujejo tudi Deduška. Po starodavnih izročilih se je menda Mraz nekega lepega dne, ko je bil že hudo naveličan dolgočasnega in mrzlega življenja daleč na severu, napotil po svetu. Potoval je po svetu in navduševal ljudi s svojimi »ledenimi sladkarijami«, vendar se ni mogel nikjer ustaliti. Nekega dne pa je prišel v Veliki Ustjug, kraj, ki ima v grbu podobo njegovega brata Vodnarja. To se je zgodilo na zimski solsticij – 22.decembra. Takrat je priredil bogato gostijo, na katero je povabil vse vaščane.
Po drugih starih legendah pa dedek Mraz še zdaleč ni bil taka dobričina. V časih pred krščanstvom naj bi ga imenovali Varuna, simboliziral pa je kaos in smrt in bil nekakšen antipol Mitre, ki je bil simbol sonca, svetlobe in reda. Varuna še zdaj poznajo kot enega izmed bogov v hinduizmu, kar nedvomno kaže na indoevrpske korenine Dedka Mraza. V vedski filozofiji je bog neba in vsevedni vzdrževalec sveta. V hinduizmu je bog morja in zavetnik zahodne strani neba. Njegovi barvi sta modra in bela.
Ko je Rusija v 10. stoletju sprejela krščanstvo, se je Varun prelevil najprej v Trojana, ki je imel tri glave in bil car, kasneje v Sv. Nikolaja in nazadnje v dedka Mraza.
Še danes pa v opravi Dedka Mraza lahko razberemo poganske korenine: bela srajca in vezenja ostajata simbol kraljestva smrti in mrtvih, kristalna palica je nekakšno žezlo bogov in ima zato tudi magične lastnosti. Dedek Mraz otroke ne le nagrajuje, ampak tiste poredne tudi kaznuje ali vsaj pokara.
Mlajša zgodovina Dedka Mraza se je začela podobno kot Božičkova, v 19. stoletju, ko je ruski pesnik Nikolaj Nekrasov napisal pesem o Mrazu – rdečem nosu. Dedku Mrazu se je nato pridružila še Sneguljčica, ki naj bi bila po nekaterih razlagah kar njegova hčerka in naj bi poosebljala pomlad. Spremljali so ga severni jeleni in še druga pravljična bitja.
Po zmagi boljševistične revolucije v Rusiji, so novo leto in božič razglasili za boržuazna praznika, kasneje pa so morali popustiti in so novemu letu dali svoj blagoslov. Tudi Dedek Mraz se je izkazal za trdoživega in dočakal razpad Sovjetske zveze in danes je v Rusiji popularen bolj kot kdajkoli prej. Dobil je celo svoj stalni naslov in sicer v že prej omenjenem Velikem Ustjugu, ki leži kakih osemstvo kilometrov severovzhodno od Moskve. V času novega leta pa potuje po Rusiji in nosi darila.
Izvozni artikel
Po letu 1945 je Dedek Mraz postal eden izmed sovjetskih izvoznih artiklov, ki se ga v državah pod sovjetskim vplivom, niso mogli ubraniti. No, v pravoslavnih deželah se ga niti niso preveč branili, toliko bolj pa v katoliških. V bivši Čehoslovaški se je pojavljal le v ozkih partijskih krogih, enako se mu je godilo na Poljskem. V Srbiji in Makedoniji pa so ga dobro sprejeli in ga še danes radi sprejemajo. Kako pa je bilo v Sloveniji?
Tudi pri nas so po letu 1945 »kratko potegnili« vsi verski prazniki. Nova oblast sprva božiča ni direktno prepovedala (to je storila leta 1952), je pa storila vse, da bi izginil v pozabo. Prav tako se je godilo sv. Miklavžu. Oblast je organizirala bučna praznovanja novega leta imenovana Novoletna jelka, ki naj bi nadomestila praznovanja božiča, namesto »starega klerikalca« Miklavža pa so uvajali Dedka Mraza.
Da bi se kar najbolje in najhitreje uveljavil so začeli organizirati obdarovanja Dedka Mraza v vseh delovnih organizacijah, šolah in vrtcih. Poudarek je bil na tem, da se je Dedek Mraz karseda razlikoval od Miklavža. Vsem otrokom je nosil enaka darila in obdarovan naj bi bil prav vsak otrok. Dedek Mraz tistega časa je bil čisto bel: nosi belo kučmo, bel plašč in rokavice in bele škornje. Bil je dobrodušen, obraz mu je krasila bela brada, s sabo pa je vseeno nosil gorjačo (!).Kasneje pa je doživel povsem specifičen – slovenski – razvoj.
Slovenski Dedek Mraz
Ko je prišlo do spora z Sovjetsko zvezo, so mnogi mislili, da bo Dedek Mraz, hitro odšel nazaj v severne kraje, odkoder je prišel. Vendar se je obdržal, nekaj gotovo tudi po zaslugi znanega slikarja Maksima Gasparija, ki je Dedka Mraz upodobil, vendar ga je pri tem precej poslovenil – dobil je sivobele lase in slovensko polhovko, za katero mu je zataknil zimzeleno rastlinje in pisane trakove. Oblečen je v ovčji kožuh, ki je ob robovih okrašen s slovenskimi ljudskimi ornamenti (npr. gorenjski nageljni). Obut je bil v črne ali rjave, kasneje pa spet bele škornje, na hrbtu pa ima velik slovenski koš, poln daril. Na nekaterih podobah pa kadi tudi pipo.
Tako je Dedek Mraz dobil povsem novo – slovensko podobo. Po informbirojevskem sporu naj bi Dedek Mraz prihajal nekje izpod Triglava. Iz bolj strogega in belega ruskega Dedka, se je spremenil v dobrosrčnega gorenjskega očanca, oblečenega v kožuh in druge dele narodne noše, ki ob srečanju z otroki pove kakšno duhovito misel, jih malo pokara, malo posvari, na koncu pa prav vsem razdeli darila.
Njegovo spremstvo je bilo obsežno – gozdne živali, palčki in druga pravljična bitja, v njem pa so se pojavila tudi arhaična slovenska mitološka bitka kot Pehta, pa tista bolj novega datuma kot npr. Kekec. Tako »udomačen« je postal priljubljena figura tako med otroki kot med odraslimi.
Nastala so številna literarna dela, pesmi, radijske in televizijske igre, v katerih je bil Dedek Mraz glavni junak. Najbolj znana je gotovo pesem, ki jo je napisal in uglasbil Janez Bitenc in gre takole: »Siva kučma, bela brada, topel kožuh, zvrhan koš …«, ki jo pozna skoraj vsak Slovenec.
Huda konkurenca
Dedek Mraz je ostal priljubljen vse do danes, ko mu družbo dela ameriški Božiček. Čeprav se mogoče zdi, da sta si prav ta dva dobrosrčna moža največja tekmeca, temu ni tako. Ne smemo pozabiti namreč na njunega »očeta« Sv. Miklavža, ki se je po 45 letih, ko je bil nezaželen, ponovno vrnil tudi v naše kraje in postal vsaj tako popularen kot je bil poprej, če ne še bolj. Kdo bo v tem »boju« zmagal, je težko napovedati, verjetno pa je, da se bodo dobri možje v taki ali drugačni obliki ohranili.
Zakaj? Nekateri strokovnjaki menijo, da je ti možje predstavljajo arhetip avtoritete, dobrotljivosti in modrosti naših prednikov, ki ga imamo zapisanega v naši podzavesti. Čeprav vemo, da v resnici ne obstajata, imata Božiček in Dedek Mraz svoj naslov (in ne samo enega), v decembrskih dneh, ko ju nenehno srečujemo, se nam to zdi, nekaj najbolj običajnega. Uživamo, ko gledamo male otroke, kako željno ju pričakujejo in jim razlagamo njuno zgodbo. Lahko bi rekli, da je zgodba o Dedku Mrazu oziroma Božičku, najboljša pravljica vseh časov, njena glavna junaka pa sta neke vrste novodobni božanstvi.
In za konec
Če imamo morda odrasli načelne pomisleke glede Dedka Mraza ali Božička, jih otroci prav gotovo nimajo, saj so veseli prav vseh dobrih mož in njihovih daril. Roke pa si manejo tudi trgovci, saj ljudje vsako leto za darila zapravijo astronomske vsote denarja. To pa je že druga zgodba.
To je malo bole opsežno o gnes za koga spornemi Dedeki Mrazi.