JAZ, DANIEL BLAKE

Nedelja 5. 11. ob 19h

JAZ, DANIEL BLAKE
I, Daniel Blake / 100 min / VB, Francija, Belgija / 2016
Režija: Ken Loach
Scenarij: Paul Laverty
Igrajo: Dave Johns, Hayley Squires, Dylan McKiernan, Briana Shann
Žanr: drama

Devetinpetdesetletni tesar in mati samohranilka se znajdeta v birokratskem labirintu socialnih institucij, za katere se zdi, da v prosilcih za pomoč vidijo le prevarante in lenuhe. Neutrudni kronist delavskega razreda Ken Loach se vrača z značilno strastnim in brezkompromisnim filmom o moči sočutja in solidarnosti. Veteranski režiser, ki je danes aktualen kot še nikoli, je z lanskega festivala v Cannesu odnesel svojo drugo zlato palmo.

Newcastle, Velika Britanija. Devetinpetdesetletni Daniel Blake, ki je vse življenje delal kot tesar, zaradi zdravstvenih težav zdaj prvič potrebuje pomoč države. Spoprijatelji se s Katie, mlado materjo samohranilko z dvema otrokoma, ki ji v mestu ravno dodelijo socialno stanovanje. Daniel in Katie se znajdeta v birokratskem labirintu socialnih institucij, za katere se zdi, da v vseh prosilcih za pomoč vidijo le prevarante in lenuhe.

Ken Loach, neutrudni kronist delavskega razreda, ki je danes aktualen kot še nikoli, se vrača z značilno strastnim in brezkompromisnim filmom o moči sočutja in solidarnosti v boju proti birokratski brezbrižnosti sistema.

Ken Loach
»Izhodišče je bila zgodba o ljudeh, ki skušajo preživeti. A liki in situacije morajo biti utemeljeni v resničnem življenju. Če pogledamo dovolj pozorno, lahko vidimo, kako premišljeno kruta je država pri zagotavljanju socialne podpore ljudem, ki jo tako obupno potrebujejo, in kako uporablja birokracijo – njeno namerno neučinkovitost – kot politično orožje: 'To se ti bo zgodilo, če ne boš delal; če ne boš našel dela, boš trpel.' Jeza, ki smo jo ob tem čutili, je bila motiv za film. /…/ Koncept je znan večini izmed nas: gre za frustracijo in črno komedijo, ki prideta na dan ob spopadanju z birokracijo. Ta je tako izrazito nesmiselna, tako očitno zasnovana z namenom, da nas spravi ob živce. Če o tem spregovoriš iskreno in če znaš odnos ljudi na drugi strani mize ali telefona brati med vrsticami, bi se morala pokazati vsa komičnost, krutost in – navsezadnje – tragedija situacije. 'Revni so sami krivi za svojo revščino' – ta misel ščiti moč vladajočega razreda.«

portret avtorja
Ken Loach (1936) se je na Oxfordski univerzi, kjer je študiral pravo, prvič srečal z gledališkim delom. Filmsko pot je začel leta 1963 kot pomočnik režije pri BBC. Vpliv Loachevih del, ki so nastajala v okviru mreže BBC, je v umetniškem in družbenem pogledu neizmeren. Sledili sta prvi filmski produkciji Poor Cow (1967) in Kes (1969). Odločilen preboj mu je prinesel film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 je isto nagrado prejelo še avtorjevo delo Dežela in svoboda (Land and Freedom) na temo španske državljanske vojne. Film Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes the Barley) je bil leta 2006 nagrajen s cansko zlato palmo. S filmom Jaz, Daniel Blake se je režiser že trinajstič uvrstil v tekmovalni spored festivala v Cannesu in si prislužil drugo zlato palmo.

Loachevi filmi so poželi številne lovorike najprestižnejših mednarodnih filmskih festivalov in domače nagrade BAFTA, leta 2009 pa je režiser prejel nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo. Avtorjeva dela so čustveno neposredna, aktualna in angažirana. Kljub pretanjenemu čutu za socialno ter politično realnost pa je tisto, kar poganja kri po žilah Loachevih filmov, neuklonljivi človeški duh.

kritike
»Ves sistem socialne države je zdizajniran tako, kot da ga je zdizajniral kak dizajner računalniških igric (kdor zbere največ kazenskih točk, umre). Ali bolje rečeno: ves sistem je videti kot kozmični vic, ki ga Dickens pripoveduje Kafki. Če bi imel Daniel Blake, ki ga igra sloviti komik Dave Johns, več smisla za humor, bi najprej pomislil, da gre za skrito kamero, a tega itak ne bi mogel preveriti - z urada bi ga "odstranil" varnostnik. /…/ Socialna država se le še dela, da obstaja, obenem pa se dela, kot da Daniel Blake ne obstaja. Socialna država očitno ni več namenjena tistim, ki jo potrebujejo, temveč le še onim, ki je ne potrebujejo. Še huje: film Jaz, Daniel Blake, dobitnik lanske zlate palme v Cannesu, pokaže, kako socialna država zlorablja delavski razred in ustvarja revščino.« ZA+
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Film je čistokrven poziv k protestu. V povsem smiselni odločitvi nima zgodbe v pravem pomenu besede; zgodba so kopičenje težav in poskusi njihovega reševanja. Je kafkovska grozljivka o birokraciji, ki probleme ustvarja in ne rešuje, umeščena v urnik vsakodnevnih opravil - med meglo in špagete, kapljanje s stropa, razpadajoča stanovanja, neobvladljivo digitalijo in robo s Kitajske. Najboljši del filma je občutek poskusa vzdrževanja neke hiše - hiše socialne države - medtem ko vse na vsakem koraku odpoveduje; ta občutek je naravnost otipljiv.«
- Peter Zupanc, TV Okno