ZDA so s pomočjo NATO in  kapitala uspešno zrušile Varšavski pakt in
ZSSR. Ustvarile so unipolarni svet. Temu lahko rečemo zadnja stopnja
imperializma, ki so ga ZDA pripeljale do vrhunca in nadomestile opešani
britanski imperij. Vse vlade ZDA zasledujejo ta nacionalni interes in delujejo
na podlagi dolgoročnih vizij, kjer so spodrsljaji kot so Vietnam, Somalija,
Irak, Afganistan, Pakistan ter žrtve zgolj škoda, ki nastaja v osvajanju sveta.(Prleki
provijo, gda se hlodi tešejo, te treščje leti) Toda čas, ki je to omogočal se
počasi izteka, kar dokazujejo latentna  kriza, spopad za novo razdelitev sveta, energijo, surovine in
obvladovanje informacijskega prostora. Tudi rezultat nedavnega sestanka G-20 v
J. Koreji je pokazal, da ZDA izgubljajo atribute edine sile. Liberalni
kapitalizem je zrušil komunizem, ni pa dal odgovora kako naprej, kar dokazuje
finančna in predvsem kriza človekovih vrednot.

V ZDA zagovarjajo dve temeljni teoriji

Spopad civilizacij. (Huntington),
ideološki konstrukt, ki temelji na verski in rasni diferenciaciji. Zahodna
civilizacija z oporo na demokratični parlamentarni sistem in zahodna verstva
(kadar je nujno) je garant obstoja človekovih pravic, demokratične družbe, ki
nima alternative za razvoj človeštva v celoti.

 Unipolarnost sveta je garancija za mir.

ZDA so edina velika sila, ki določa pravila
igre zato bodo vojne in konflikti prenehali. . Zagotavlja se koristna hegemonska
stabilnost., ki je danes očitno vir konfliktov.

ZDA morajo zadržati globalno vlogo, eventualne
tekmece pa s sistemom diplomatskih in gospodarskih pritiskov ter
obvladovanjem  informacij nevtralizirati
tako, da svoje lokalne interese in delovanje približajo ali poistovetijo s
cilji in interesi ZDA.  Brzezinski ZDA  imenuje “svetovno nepogrešljiva nacija” , ki
se mora osredotočiti na strateško pomembna območja delovanja. Kam pripeljejo
takšne glorifikacije lastnega naroda sta pokazala Hitler in nam bližje
Milošević.

Težiščno območje interesa je EVRAZIJA,
(75%prebivalstva,  60% svetovnega
BND,  75% svetovnih virov energije) za
katero so ZDA oblikovale tri strategije:

KRATKOROČNA :utrjevanje pluralnosti in
preprečevanje povezav, ki bi ZDA izrinile.

SREDNJEROČNA: Ustvarjanje strateških
partnerstev z evrazijskimi partnerji

DOLGOROČNA: Transkontinentalni varnostni
sistem, kjer je severna EVRAZIJA-osrčje Svetovnega otoka (Azija, Afrika,
Evropa), na katerem mir  zagotavljajo
ZDA.

 Moskvi se
priporoča naj ne širi svojega vpliva navzven, ker je dovolj močna in bo še  bolj, če bo povečevala kakovost življenja.

 Utrjevati
stabilnost bivših sovjetskih republik in jih z ekonomsko političnimi
povezavami, in obrambnimi pogodbami povezovati tako, da se presekajo povezave Rusije
z Indijo in Pakistanom. Utrditi Turčijo in spremeniti sistem v Iranu.

 Selektivno
podpirati indijsko politike kot protiutež Kitajski, s to pa vzdrževati predvsem
gospodarske in finančne povezave.

 Japonska ni več
“letalonosilka” temveč skupaj z ZDA in J. Korejo nosilec reševanja mednarodnih
vojaških operacij za ohranjanje miru in gospodarskega ozdravljenja vzhoda Evrazije.

 Evropa naj se združuje pod devizo ZDA noter,
Rusi ven.  

ZDA načrtno in dokaj uspešno destabilizirajo
EU in preprečujejo integracijske procese, posebej povezovanje z nekdanjimi
državami vzhodnega bloka, vključno s preprečevanjem oblikovanja združenih sil EU,
ki bi nadomestile NATO. Z vključevanjem evropskih držav v svoje bojne pohode,
nestabilnostjo dolarja, gradnjo protiraketnega ščita, izgradnjo Nabucca kot
odgovor na ruski Južni tok skušajo izolirati Rusijo od Evrope. Nazoren primer
je prikrito nagovarjanje ukrajinskega predsednika Juščenka da je tri zime  prekinjal dobavo ruskega plina v Evropo,
s  ciljem prikazovanja nezanesljivosti
Rusije. Sprejemanje novih članic v NATO in prisiljevanjem Evrope, da jih
sprejme v EU je direktno usmerjeno proti povezovanju EU in Rusije, kot
tržiščem, virom energije in surovin ter predvsem kot naravnim zaveznikom pred
porajajočimi se velesilami Azije. Rusija je glavna dobaviteljica zemeljskega
plina za EU in to bo tudi ostala, čeprav uradniki v Bruslju in Svetovni banki
kot pomemben nov vir oskrbe izpostavljajo le ameriško-evropski plinovod
Nabucco, ruskih Severni in Južni tok (ki bo šel tudi skozi Slovenijo) pa sploh
ne omenijo.

Na severnem delu Evrope imajo ZDA zaveznice
v Poljski in baltskih državah, toda njihov antirusizem na delno blokirata
Nemčija in Francija. Zato je ustvarjena nova protiruska zveza baltskih držav in
Poljske. Na severu si Rusija prizadeva poglobiti odnose z Nemčijo. Medtem ko je
zavoljo zgodovinskih zamer večina vzhodnih držav usmerjeno k ZDA, si Nemčija
išče zagotovilo za redno energetsko preskrbo z večjo usmerjenostjo proti vzhodu
ter si tako veča tudi manevrski prostor in v odnosih z ZDA postaja vedno bolj
neodvisna sila. Na »centralni fronti« vlade Češke, Belorusije, Ukrajine,
Rumunije, Bolgarije niso pripravljene na brezkompromisno zoperstavljanje
Rusiji, prav tako tudi ne države Kavkaza in srednje Azije, posebej po neuspehu
ameriške politike v bljižnjevzhodnem in južnoazijskem območju. (Gruzija, Afganistan,
Irak, Pakistan). Na Sredozemlju se pojavljata Francija in Italija s sredozemsko
pobudo.

 Ankara je podprla ruski projekt Južni tok,
tekmeca evro-ameriškemu projektu Nabucco, in bo Rusom omogočila gradnjo
plinovoda mimo ukrajinskih voda. Prav tako je bila dogovorjena gradnja prve
turške jedrske elektrarne in rusko sodelovanje pri gradnji naftovoda
Samsun-Ceyhan. S tem si je Turčija zagotovila večjo težo v odnosih z EU. Ruska
zunanja politika se očitno zaveda svojih prednosti in gradi na statusu
energetske velesile ter spretno vzpostavlja močnejše gospodarske vezi z dvema
pomembnima državama, Nemčijo in Turčijo.

Navedena dogajanja naša zunanja politika in
posledično tudi obrambna zaradi servilnosti do interesov ZDA zanemarjata, kar
je razvidno iz strateških dokumentov, ki jih je leta 2010 sprejel DZ.

ZDA s tiho diplomacijo poskušajo vključiti Turčijo v
EU in tako Srednjo Evropo preko Balkana in Turčije povezati z  Bližnjim vzhodom, južno Azijo, indjskim podkontinentom
in pri tem s pomočjo Izraela in podrejenih arabskih režimov povezati interese
na vzhodni obali Afrike, ter preprečevati kitajsko-indijski dostop do energije
in komunikacijskih koridorjev. Članicam EU je
pri sklepanju pogodb o dobavi nafte in plina iz Azije vse večji tekmec
Kitajska. Skupaj z Rusijo je v tekmi za vire v Afriki, južni Ameriki,
državah  Centralne Azije in državah, ki
so nastale na območju nekdanje Sovjetske zveze. Glavni problem evropskih
podjetij je, da so manjša od ruskih in kitajskih, zato se morajo združevati v
skupine, da bi bile konkurenčne na energetskem in surovinskem trgu.

 

Zmaga Obame v ZDA ni spremenila dolgoročnih
strateških ciljev ZDA in ni porazila tistih ameriških krogov vojaško političnega
kompleksa, ki za svoj obstoj potrebuje vojno in, ki podpira Izrael. Za sedaj
Izrael nima »dovoljenja« Bele hiše za radikalne vojaške posege v regiji. Vloga ZDA
je zaradi svetovne in notranje krize oslabljena, zato obstoja nevarnost, da
Izrael nekaznovano začne uporabljati silo, v večjem obsegu kot v južnem
Libanonu 2006 in
Gazi 2009. To dokazuje tudi nadaljevanje gradnje na palestinskih ozemljih.

 

Grožnja izraelskega napada na Iran, grožnje
z uničenjem Gaze, nedokončana vojna v Iraku, širitev spopada iz Afganistana v
Pakistan, širjenje NATA proti centralni Aziji in poskusi vpletanja Evropskih
držav v ta proces so v času globalne ekonomske in finančne krize katastrofa za
regijo in svet. NATO ne deluje več kot zveza držav z enakim interesom, temveč kot
vojaška izpostava ZDA v Evropi.  Neuspešnost zunanje in finančne politike ZDA, globalna kriza, ki so jo
povzročile in sprememba ciljev so znanilci nejasne bodočnosti in obstoja NATO.
Velika verjetnost je, da bo končal kot nedelujoča azijska različica SEATO pakt.

 

Razumljivo je, da ZDA z intenzivnim
političnim, vojaško ekonomskim in fiskalnim globalnim delovanjem želijo čim
prej rešiti sedanje probleme, predvsem lastno energetsko potratnost. (ZDA z
nekaj čez 5% svetovnega prebivalstva porabijo 40% globalno proizvedene
energije.) Posebej, ker bodo vojaške sile kmalu potrebne na Arktiki, kjer
zaradi taljenja ledu, ki je posledica globalnega segrevanja, odkrivajo vse več
nahajališč naravnih bogastev, zlasti nafte in plina. Prerekanja držav, komu
pripada katero območje na kontinentalnem šelfu proti severnemu polu so se že
začela.

 

Tudi YU je bila del dolgoročnega načrtovanja
ZDA in NATO pred in po zlomu komunističnih režimov. Seveda so jo hoteli dobiti
v celoti in bili prepričani, da bo Miloševič s pomočjo srbskega nacionalizma celotno
državo pripeljal v ameriško naročje.. Račun se slučajno ni iztekel, zato sedaj
bivšo YU sestavljajo po delih, kot je to avgusta lani zapisal Economist. Balkan še naprej ostaja v
fokusu interesov ZDA, zato njegovi integraciji nudijo polno podporo je izjavil
F. Gordon pomočnik H. Klinton. Po njegovem sta oddvajanje CG od Srbije in
kosovska neodvisnost zaključek razpada YU in hkrati začetek novih integracij.

Nekdanja ameriška
državna sekretarka Madeleine
Albright, ki vodi skupino strokovnjakov za pripravo novega NATO koncepta
je opozorila, da so strahovi Rusije pred NATO in njegovimi širitvami odveč.
NATO je bil usmerjen proti Sovjetski
zvezi, ki je sploh ni več. Generalni
sekretar zavezništva Anders Fogh
Rasmussen bi iz NATO naredil kar svetovno središče za zagotavljanje
varnosti. Zavzel se je za varnostno partnerstvo z državami, kakršne so
Kitajska, Indija in Pakistan. Obljubil je, da bodo razmere v Afganistanu vedno
boljše. NATO je v Afganistanu zato, ker hoče preprečiti, da bi v tej državi
spet usposabljali teroriste za napade. Nasprotno temu je pred kratkim New York Times objavil besede nekdanjega
pripadnika obveščevalne službe CIA, da v Afganistanu ni več Al Kaide in v Al
Kaidi ni več nobenega Afganistanca. Dejansko pa ima Afganistan pomembno
strateško lego v Aziji in ima kar nekaj naravnih bogastev, ki so vse bolj
zanimiva za nadnacionalke. (redke zemlje)

Rasmussenova trditev, da bi se v obdobju
globaliziranih nevarnosti »teritorialna obramba morala začeti onstran naših
meja« je vznemirila predsednika zunanjepolitičnega odbora ruske dume Konstantina Kosačeva. »Si
predstavljate, kakšni bi bili odzivi, če bi Rusija zapisala, da se njena
obramba začne onstran njenih meja,«

Prava preizkušnja za NATO je Afganistan in
negotova usoda tamkajšnje misije.

---

| Deli na Facebook

---

Blog je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.