Že nekaj časa  nosim v
sebi misel, da Slovenija ni izkoristila priložnosti in možnosti, ki jih je prinesla
osamosvojitev. Želim si, da nimam prav. Potrebno bo veliko časa in državljanske
volje, da se nadomesti izgubljeno, če sploh. Žal je Slovenija trenutno bolj
podobna nekakšni evropski regiji, ki je  slučajno priklopljena na  EU in
sosede, tam in tako, kot njim odgovarja. Sedanja generacija osamosvojitvenih
politikov nima vizije oziroma so svoje vizije izčrpali ob osamosvojitvi, zato
niso sposobni preseči namišljenih zaslug za osamosvojitev. Moral bo preteči
njihov čas. Sicer je podobno dogajanje že videno po letu 1945. Zdravilo je čas,
ob tveganju, da nas lahko tudi povozi.

 

Po razpadu YU je slovenska zunanja politika delovala zmedeno
in brez koncepta. Po osamosvojitvi smo se predstavljali kot poznavalci Balkana
in primerni za svetovanje Zahodu. Sočasno smo iz notranjepolitičnih potreb
negovali mantro o tem, kako z Balkanom, ki je pomemben del Evrope nimamo nič.
Zahvaljujoč temu se je Slovenija oddaljila od evropskih držav in nekritično
prevzela rešitve, ki jo oddaljujejo od kulturnih, gospodarskih, političnih in
varnostnih sistemov Evrope.

Dopustili smo revidiranje Osimskega sporazuma in na
ideološki ter strankarski bazi razdelili Slovence v zamejstvu in po svetu. Položaj
Slovenije je pomemben za srednjeevropske države, ki imajo  ekonomske interese za slovenske komunikacijske
koridorje. To danost  ne moremo
brezpogojno izrabljati, ker majhnost Slovenije ob uporabi sodobnih
komunikacijskih sistemov in tehnologij omogoča njen obhod z dolgoročno gledano
neznatnimi vložki. Te tendence so že vidne pri povezavah, ki jih gradijo Italija-Avstrija
in Mađarska-Hrvaška in Mađarska - Srbija. Velikost, lega in zmogljivosti
Slovenije za zagotavljanje globalnih interesov ZDA in EU na Balkanu so pomembne,
nimajo pa strateške vrednosti. Nekaj o tem pove dveletna odsotnost ambasadorja
ZDA in število nerezidenčnih ambasadorjev.

Zaradi strankarskih interesov smo v Ustavi oblikovali
invalidno funkcijo edinega direktno izvoljenega predstavnika državljanov,
predsednika republike. Izvedli smo unikatno denacionalizacijo in vrnili premoženje,
celo tistim, ki so ga zaradi dolgov in zapadlosti hipotek izgubili še pred
II.sv. RKC je bila vrnjena fevdalna lastnina, ki jo je legalno s polno pravico
najvišjega fevdalca odvzela njegova katoliška visokost Jožef II, cesar Svetega
rimskega cesarstva in ne kakšen komunist. Tri države pred samostojno Slovenijo
je v 230 letih niso vrnile.

Zakonodaja je postala plen vsakokratne vladajoče koalicije
in nedržavotvornega ravnanja opozicije, kar je omogočilo plenjenje skupne
lastnine in skoraj zakonito korupcijo. Razsuli smo pomemben navzven usmerjeni
varovalni obveščevalni sistem, ter zaradi potreb ene stranke  razkrili delovanje nemške obveščevalne službe
(BND), ki je bila naš gost in je observirala Balkan, ker tega sami nismo
zmožni. Odsotnost vrednot in njih razvrednotenje je postala družbena bolezen,
ki ustvarja  demoralizirano okolje, razkroj
socialnih vezi in pešanje državnih inštitucij vseh treh vej oblasti. Nastaja
družbena sredina, kjer je  posameznikom
in interesnim skupinam dovoljeno skoraj vse. Na oblast se prikopljejo
posamezniki, ki so praviloma odlični manipulatorji množic zato jih ljudje
volijo na visoke položaje. Danes je veliko protestov proti temu stanju, ni pa
ideologije ali ideje , kako se rešiti iz zagate.

 

O civilni pobudi.

V Sloveniji je
demokracija v razvoju. Demokracija je med drugim tudi pravica državljanov, da
na volitvah izberejo predstavnike strank, ki bodo v njihovem imenu in za njih
izvrševali naloge in zaveze sprejete in obljube dane pred volitvami. Ne glede
na pripadnost političnemu polu so vladajoče stranke za mnenja in pobude
državljanov v obdobju med  volitvami
nezadostno občutljive. Zato je krepitev družbene aktivnosti  posameznika, združevanje idej, hotenj, znanja
in vrednot v nevladnih organizacijah in društvih edina realna možnost državljanov,
da nenehno vplivajo na odločitve oblasti in bogatijo prostor demokracije.

Pozitivna civilna
družba je pri nas, razen nekaj intelektualcev in novinarjev mnenjsko razpadla.
Tudi stranke so civilna družba, njihovo delovanje pa vsebuje vse manj civilno
družbenega delovanja in vse več boja za zagotavljanje oblasti njihovim elitam.

Posledica je votlost
naše civilne pobuda. Okoli je veliko besed, društev in zvez , znotraj pa megla.
Nosilci idej civilne pobude so pred osamosvojitvijo bili uspešno civilno
gibanje, ki je pripeljalo do političnih sprememb. Za tem so prišli na oblast,
pozabili za kaj so se zavzemali in z vso močjo preprečujejo delovanje civilne
družbe, ker sklicujoč se na zasluge vidijo sebe v vlogi  avantgarde na poti v demokracijo. Že videno!

Krize in vrednostno neprepoznavna družbena stanja so nevarnost,
ker ljudje ne verjamejo  zmernim in
razumnim rešitvam, temveč šok terapijam, kar je ugodno rastišče za vse vrste
»izmov« in populiste vseh barv. V samem osrčju družbene krize so ljudje, ki so
popolnoma brez sočutja, empatije in socialnih vrednot. Njihova poglavitna vrednota
je oblast in denar, ki ga prinaša.

Nadzor delovanje
oblasti je pomanjkljiv. Zakonodajna oblast (DZ) se ne ukvarja s politično oceno
realizacije usmeritev, ki jih daje , temveč preko inštitucije odborov in
komisij posega v strokovne odločitve, za kar ni pristojna še manj pa
kompetentna. Meja med političnim in strokovnim je naj najvišji ravni zabrisana.
Velikokrat je inštitut parlamentarnega nadzora  namenjen pridobivanju podatkov potrebnih za
strankarske boje.

Tudi na drugi
stopnji državne uprave in komunalne ureditve, ki naj bi bila bližja ljudem je
vse bolj zabrisana meja med stroko in politiko. Zmanjšane so možnosti in
uspešnost strokovnega  nadzora. V veliki
meri je blokiran nadzor civilne družbe, oziroma javno mnenje kot najširše
izražanje volje državljanov. Ta se utaplja v referendumih o vprašanjih o
katerih bi morali odločati poslanci in stroka.

 

Kot nadomestek javnemu mnenju in civilni pobudi se pojavlja
vse več Akademij, Inštitutov, Zborov, Gibanj, Društev za to in ono, kar je
pozitivno s stališča razvoja civilne družbe. Problem je v tem, da nekatera od
teh gibanj in združenj dejansko niso civilna, temveč »podaljški« političnih
opcij, zato dodatno kontaminirajo prostor demokracije. Pojavljajo se celo ideje
o možnem  prihodu »mesije« in mehke
diktature.

Komunikacija med družbeno sredino
in politično elito je vse bolj podobna pogovoru gluhih. Pogoste komunikacijske
prekinitve med politično elito (pojem elita uporabljam pejorativno) in družbeno
pobudo nam govorijo, da obstojajo razlike tako v vrednotenju, kot tudi v načinu
doseganja  skupnih družbenih ciljev.
Očiten primer je sodelovanje SV v Afganistanu. Večina državljanov meni, da je
to angažiranje nepotrebno, politične elite pa stopnjujejo obseg in nevarnost
nalog pripadnikov SV.

 

O družbeni pobudi  je dr. Bučar rekel sledeče:

»Družbena pobuda pomeni torej
pritisk na družbene institucije oz. na vodilno elito. Sledi, da vodilna elita
ne bo vnaprej naklonjena družbeni pobudi, saj je njena kritika ali  celo dejavnost v nasprotju z njenim
pojmovanjem družbenih interesov.«

 

Naša družba se še ni dovolj
razvila, ali pa je morda preskočila pravi trenutek, ko bi lahko nosilci
družbene moči(politični in strokovni) poistovetili reševanje družbenih vprašanj
s pobudami civilne družbe. Nezadostno se zatekajo k strokovnjakom, ki delujejo
zunaj političnih okvirov na temelju svojega strokovnega znanja, ki jim  zagotavlja potrebno avtoriteto za uveljavitev
njihovega mnenja.«

 

Zatekanje k strokovni analizi
posameznih pojavov in iskanje edino upravičenih strokovnih odgovorov nanje bi v
največji meri izključevalo politično arbitriranje, razdeljenost in pojav
populizma.

Komisija za preprečevanje korupcije je ob
mednarodnem dnevu boja proti korupciji objavila sporočilo, ki bi bilo
alarmantno, če se večini državljanov ne bi zdelo, da to že tako in tako vedo.

Z odgovornostjo lahko ugotovimo, da problem visoke sistemske korupcije in
‘state capture’, kjer država in državno premoženje postaneta talca parcialnih
interesov in različnih mrež, v Sloveniji obstaja in se povečuje. Gospodarska
kriza, drugi val privatizacije oz. tajkunizacije ter komaj prikriti zakulisni
“mrežni” spori kapitalskih in osebnih interesov imajo za posledico vseprisoten
zaton etike javnega delovanja. Z vseh teh vidikov je Slovenija relativno
koruptivna država – v najširšem pomenu te besede; vendar to ni še nič v
primerjavi s tem, kaj nas čaka v prihodnjem letu ali dveh, če se ne izvijemo iz
začaranega kroga oziroma negativne spirale zmanjševanja zaupanja v institucije
pravne države. Ključni dejavniki omejevanja sistemske korupcije so politična
volja, integriteta nosilcev javnih oblasti ter verodostojnost državnih organov,
tudi osebna integriteta vseh zaposlenih.

Tri izjave, ki jih ne gre spregledati.

 

France Bučar za STA.

Mislim, da v normativnih postavitvah in v institucionalni
zgradbi države niso potrebne kakšne velike spremembe. Velika sprememba pa je
potrebna v spoštovanju tega, kar je zapisano v normativnih aktih, v spoštovanju
institucij, njihove avtoritete, v spoštovanju dostojanstva državljanov.
Državljani si odnos do veljave prava večinoma oblikujejo po odnosu odgovornih
za uveljavljanje pravne države, tistih, ki jo določajo v normativni ureditvi in
v postopkih njenega uveljavljanja. Če ti ne spoštujejo zakonov in ustave, če ne
spoštujejo avtoritete institucij, potem je seveda težko govoriti o pravni
državi.

Mnoge naše institucije ne delujejo v skladu z ustavo, kar še
posebej velja za parlament. Problem je namreč v tem, da se najbolj pomembne
odločitve ne sprejemajo v parlamentu, čeprav bi se formalno morale, pač pa
zunaj njega. In dokler ne bomo dobili parlamenta, ki bo dejansko imel stvari v
rokah, toliko časa ne bo bolje. Tako vlada v parlamentu nima partnerja, ki bi jo
podpiral, ampak se mora namesto tega boriti proti njemu. Po eni strani je to
normalno, vendar se pri nas te stvari velikokrat odvijajo povsem iracionalno.

 

Milan Kučan za STA

V zunanji politiki je potrebno  uveljavljati lastne interese v EU in lobirati
za njih. Izboljšati kakovost obveščevalnega in protiobveščevalnega sistema, ter
ju zakonsko zaščititi pred vsakokratno vladajočo politiko. Izvajati obvezno
usposabljanje državljanov za preživetje v izrednih razmerah, ki naj vključuje
obvezno opravljanje del v zdravstvenih, humanitarnih in obrambno-zaščitnih
organizacijah.

 

Prehojene poti ne bi smeli meriti skozi prizorišče
političnih afer, ki zamejujejo slovenski javni prostor zdaj, pa tudi ne skozi
zlom vrednot, ki jih je uveljavljala neoliberalna ali ultraliberalna
gospodarska razvojna koncepcija.

/…/

 

Lojze Peterle za STA

Pravila pravne države smo pri nas zamenjali za pravila
požrešnosti. Nekateri so zase želeli preveč. Zdaj država plačuje za lakomnost
posameznikov in se banke že tretjič sanirajo. Očitno ni bilo politične sile, ki
bi tak razvoj zaustavila, pri tem ni kriva samo levica.

Mislim, da je čas za spremembo ustave, tudi glede
postavljanja vlade. Imamo tako ustavo, da če se ne zgodi nekaj zelo posebnega
znotraj same koalicije, smo obsojeni na štiri leta take vlade.

 

---

| Deli na Facebook

---

Blog je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.