Slovenija je edina država, ki ima državni praznik posvečen kulturi.
8. februar je slovenski kulturni praznik, ki obeležuje spomin na velikega slovenskega poeta Franceta Prešerna (3.12.1800 – 8.2.1849). V njegovih pesnitvah se prepletajo osebne, narodne in obče človeške želje ter pričakovanja, posebno pa še klic po svobodi in bratstvu vseh ljudi.
Če Slovence povprašamo, kdo so ljudje, ki so po njihovem mnenju največ naredili za obstoj in prepoznavnost naroda, bo večina omenila Prešerna, potem pa bodo odvisno od regije našteli. Trubar, Dalmatin, Linhart, Cojz, Miklošič, Slomšek, Gregorčič, Cankar, Hribar, Pahor, Prežihov Voranc, Zupančič, Kajuh, zdravnica Franja, Stefan, Jančar in še kdo.
Ne bodo se spomnili politikov (morda Hribarja) in generalov, razen dveh. Maistra, ki ga je država, za katero se je boril takoj upokojila in Rozmana, ki je umrl v nerazjasnjenih okoliščinah, preden je dočakal državo za katero se je boril.
Nobenih velikih državnikov, nobenih zgodovinskih bitk ni bilo. Samo narod, ki je umoval, pel, ljubil in umiral s slovensko besedo na ustih. Narod, ki je stal in obstal.
Meč smo uporabili v sili. V prelomnih trenutkih smo z pesmijo in kulturo ob pravem času z Maistrovimi borci, TIGR- om, NOB, MSNZ, TO in Slovensko policijo stopili na prizorišče zgodovine kot suveren narod,
V zadnjih letih opažamo odstopanja od 500 letne poti, ki segajo celo do zanemarjanja lastne narodnosti in jezika. To se dogaja v politiki, gospodarstvu in celo šolstvu.
Kako naj se vključujemo v mednarodne povezave, če zanemarjamo narodove značilnosti? Simboli slovenstva se omalovažujejo, nekateri jih izenačujejo s partizanščino, pripadnostjo cerkvi in celo strankam.
Prešeren nam sporoča: [b]Ak hočeš kaj veljati v našem trópi,
besed se tujih boj, ko hudga vraga, [/b]
Nekdaj smo zlahka prepoznali sovražnika, bil je viden in deloval fizično. Izzivi današnjega časa so veliko bolj nevarni. Danes sovražnik napada naš um, hoče nas spremeniti, hoče nas odtrgati od naših korenin.
Sovražnik je neviden, prikriva se v mednarodnih organizacijah pod vodstvom močnih držav, korporacij, borz, bank in finančnih mešetarjev, ki zmanjšujejo vrednost dela.
Kolektivne in združevalne vrednote, lojalnost družini, kolektivu in narodu, načrtno nadomešča individualizem. Odsotnost vrednot se širi kot bolezen. Morda so današnje preizkušnje naroda ene najtežjih v zgodovini.
Zato!
Iščimo zvestobo, ustvarjajmo in ohranjajmo prijateljstva! Družimo se.
Upirajmo se s pesmijo in našo besedo, te nam ne morejo vzeti!
Pogumno zaupajmo v prihodnost, nobeno zlo ne traja večno. Negujmo, razvijajmo in utrjujmo domoljubne vrednote slovenskega naroda in predvsem domoljubje mladih. Krepimo zavest o neprekinjenosti boja za človekove in narodove pravice.
Ivek, čestitan lepo si fse to napisa in se strnjan s teboj, samo neke je narobe s totin svetkon. Datum je ne ta provi, se smo najbrš edini na sveti ke slavimo vekega človeka Prešerna na den gda je mrja, ne pa na jegof rojstni den kak je to ponavodi normalno.
Ja to se malo hecno vidi. Živleje je met rojstvon no smrtjo, tak ka obo velota. Op smrti se tudi ve kaj je človik naredja.
1944 je bilo sto let, kaj je Prešeren napisa Zdravljico, slovensko Marseljezo. Pokrajinski odbor za Primorsko je pret 8. febr. 1944 nadrüka Prešernove pesmi pot naslovon Zdravljica 1844-1944.
V začetki jenara 1945 je na svobodnen ozemlji v Beli krajini predsedstvo SNOS v počastitev svobode štelo organizirati proslavo. Najbližiši datum povezani s kulturoj je bija smrtni den FP, 8. feberuar. Po vojni je odločeno, ka mo Slovenci melli svoj kulturni svetek in ga ot 1946 tudi momo, či glih je enin v BG ša v nos, ka je eno por let bija ukinjeni.
Slovenci smo skos celo zgodovino stišjeni met romansko, germansko ugarofinsko no južnoslovansko kulturo. Edino zvestoba svoji kulturi je ohronila našo narodno zavest. zato je praf, ka momo toti svetek.
Datum je sploh ne važen, važno je ka momo držovni svetek Dan kulture, ka smo
Slovenci edini narod na sveti, ki takši svetek slavi.
Meni se zdi čist ok, da slavimo Kulturni praznik, mi je pa čist vseeno, ali je to rojstvo ali smrt. Konec koncev, tudi smrt je del življenja.
Nekoč sem nekje prebral obrazložitev enega od priznanih slovenskih umetnikov, ko so ga vprašali, ali
se mu zdi prav, da praznujemo Prešernovo smrt namesto rojstva. Prvič, ne praznujemo Prešernove smrti, ampak Dan kulture. In drugič, ko se je Prešeren rodil, še ni bil to kar je bil, ko je umrl. Mislim,
da to pove vse.
Za dodajanja objave se prijavite.Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.
Ivek petek, 7. februar 2014 ob 18:28
Slovenija je edina država, ki ima državni praznik posvečen kulturi.
8. februar je slovenski kulturni praznik, ki obeležuje spomin na velikega slovenskega poeta Franceta Prešerna (3.12.1800 – 8.2.1849). V njegovih pesnitvah se prepletajo osebne, narodne in obče človeške želje ter pričakovanja, posebno pa še klic po svobodi in bratstvu vseh ljudi.
Če Slovence povprašamo, kdo so ljudje, ki so po njihovem mnenju največ naredili za obstoj in prepoznavnost naroda, bo večina omenila Prešerna, potem pa bodo odvisno od regije našteli. Trubar, Dalmatin, Linhart, Cojz, Miklošič, Slomšek, Gregorčič, Cankar, Hribar, Pahor, Prežihov Voranc, Zupančič, Kajuh, zdravnica Franja, Stefan, Jančar in še kdo.
Ne bodo se spomnili politikov (morda Hribarja) in generalov, razen dveh. Maistra, ki ga je država, za katero se je boril takoj upokojila in Rozmana, ki je umrl v nerazjasnjenih okoliščinah, preden je dočakal državo za katero se je boril.
Nobenih velikih državnikov, nobenih zgodovinskih bitk ni bilo. Samo narod, ki je umoval, pel, ljubil in umiral s slovensko besedo na ustih. Narod, ki je stal in obstal.
Meč smo uporabili v sili. V prelomnih trenutkih smo z pesmijo in kulturo ob pravem času z Maistrovimi borci, TIGR- om, NOB, MSNZ, TO in Slovensko policijo stopili na prizorišče zgodovine kot suveren narod,
V zadnjih letih opažamo odstopanja od 500 letne poti, ki segajo celo do zanemarjanja lastne narodnosti in jezika. To se dogaja v politiki, gospodarstvu in celo šolstvu.
Kako naj se vključujemo v mednarodne povezave, če zanemarjamo narodove značilnosti? Simboli slovenstva se omalovažujejo, nekateri jih izenačujejo s partizanščino, pripadnostjo cerkvi in celo strankam.
Prešeren nam sporoča:
[b]Ak hočeš kaj veljati v našem trópi,
besed se tujih boj, ko hudga vraga,
[/b]
Nekdaj smo zlahka prepoznali sovražnika, bil je viden in deloval fizično. Izzivi današnjega časa so veliko bolj nevarni. Danes sovražnik napada naš um, hoče nas spremeniti, hoče nas odtrgati od naših korenin.
Sovražnik je neviden, prikriva se v mednarodnih organizacijah pod vodstvom močnih držav, korporacij, borz, bank in finančnih mešetarjev, ki zmanjšujejo vrednost dela.
Kolektivne in združevalne vrednote, lojalnost družini, kolektivu in narodu, načrtno nadomešča individualizem. Odsotnost vrednot se širi kot bolezen. Morda so današnje preizkušnje naroda ene najtežjih v zgodovini.
Zato!
Iščimo zvestobo, ustvarjajmo in ohranjajmo prijateljstva! Družimo se.
Upirajmo se s pesmijo in našo besedo, te nam ne morejo vzeti!
Pogumno zaupajmo v prihodnost, nobeno zlo ne traja večno. Negujmo, razvijajmo in utrjujmo domoljubne vrednote slovenskega naroda in predvsem domoljubje mladih. Krepimo zavest o neprekinjenosti boja za človekove in narodove pravice.
7. februara 2014 Ivek
TUNČEK ponedeljek, 17. februar 2014 ob 14:26
Ivek, čestitan lepo si fse to napisa in se strnjan s teboj, samo neke je narobe s totin svetkon. Datum je ne ta provi, se smo najbrš edini na sveti ke slavimo vekega človeka Prešerna na den gda je mrja, ne pa na jegof rojstni den kak je to ponavodi normalno.
Ivek ponedeljek, 17. februar 2014 ob 18:56
Ja to se malo hecno vidi. Živleje je met rojstvon no smrtjo, tak ka obo velota. Op smrti se tudi ve kaj je človik naredja.
1944 je bilo sto let, kaj je Prešeren napisa Zdravljico, slovensko Marseljezo. Pokrajinski odbor za Primorsko je pret 8. febr. 1944 nadrüka Prešernove pesmi pot naslovon Zdravljica 1844-1944.
V začetki jenara 1945 je na svobodnen ozemlji v Beli krajini predsedstvo SNOS v počastitev svobode štelo organizirati proslavo. Najbližiši datum povezani s kulturoj je bija smrtni den FP, 8. feberuar. Po vojni je odločeno, ka mo Slovenci melli svoj kulturni svetek in ga ot 1946 tudi momo, či glih je enin v BG ša v nos, ka je eno por let bija ukinjeni.
Slovenci smo skos celo zgodovino stišjeni met romansko, germansko ugarofinsko no južnoslovansko kulturo. Edino zvestoba svoji kulturi je ohronila našo narodno zavest. zato je praf, ka momo toti svetek.
Datum je sploh ne važen, važno je ka momo držovni svetek Dan kulture, ka smo
Slovenci edini narod na sveti, ki takši svetek slavi.
Legionar torek, 18. februar 2014 ob 21:28
Meni se zdi čist ok, da slavimo Kulturni praznik, mi je pa čist vseeno, ali je to rojstvo ali smrt. Konec koncev, tudi smrt je del življenja.
Nekoč sem nekje prebral obrazložitev enega od priznanih slovenskih umetnikov, ko so ga vprašali, ali
se mu zdi prav, da praznujemo Prešernovo smrt namesto rojstva. Prvič, ne praznujemo Prešernove smrti, ampak Dan kulture. In drugič, ko se je Prešeren rodil, še ni bil to kar je bil, ko je umrl. Mislim,
da to pove vse.