Kristina Vučko praznovala 100. rojstni dan
V Bivalni enoti Stročja vas, dislocirani enoti DSO Ljutomer, so praznovali 100-letnico njihove stanovalke Kristine Vučko
100. rojstni dan Kristine Vučko
V ponedeljek, 14. septembra, so v Bivalni enoti Stročja vas, dislocirani enoti DSO Ljutomer, praznovali 100-letnico njihove stanovalke Kristine Vučko.
Ob tej priložnosti so slavljenki čestitali tudi direktor DSO Ljutomer Boris Sunko, županja Občine Ljutomer mag. Olga Karba in msgr. Izidor
Veleberi. Prijetno druženje z ostalimi stanovalci in sorodniki ter
prijatelji slavljenke se je ob čestitkah, petju in rojstnodnevni torti
odvijalo na terasi BE.
Življenjsko zgodbo Kristine Vučko je tako opisal njen nečak Zlatko Kosič:
Rodila se je med 1. svetovno vojno, 14. 9. 1915, materi gospodinji in očetu krojaču. Še čisto mlada je doživela vse strahote tistega časa. Številna družina je živela v majhni hišici, ki je imela samo tri prostore: kuhinjo, spalnico, ki je bila hkrati tudi šivalnica in majhno shrambo. Zaradi težkih razmer, v katerih so živeli, je kmalu, še kot deklica, morala »služiti« pri bogatejših družinah v Ljutomeru. Tako je preživela več let. Pri vseh delodajalcih je bila pridna in vestna, za kar so jo, kot ji je povedala mama, večkrat pohvalili. V Ljutomeru je bila tudi v času 2. svetovne vojne, o kateri pa ni nikoli rada govorila. Prizadelo jo je, ko so njeno sestro z dveletnim sinom, zaradi izdaje, Nemci odpeljali v taborišče.
Po vojni se je zaposlila kot blagajničarka v Kmetijski zadrugi, Invalidskem podjetju in nazadnje v Tehnostroju. V službi ni bila nikoli odsotna, vse do upokojitve. Na delo ima zelo lepe spomine. Pomagala je pri zidavi nove hiše, ki sta jo gradila njena sestra in mož. Z vselitvijo v hišo se ji je življenje spremenilo. Prvič je imela svoj prostor - svojo sobo, ki jo je lepo opremila. Živela je v skupnem gospodinjstvu s sestro, svakom in nečakoma. To je bila njena ožja družina. Pridno je skrbela za sadovnjak, vrt in za okolico hiše, vse do odhoda v dom. Ob nedeljah ali ob večerih je vzela v roke knjigo. Dosti je brala.
Ob branju pa je bil njen hobi tudi pletenje. Pletla je ženske obleke, jopice, puloverje, ki jih ima še vedno, in tople volnene nogavice. Prav z nogavicami je ob praznikih rada obdarovala svoje najbližje.
Vedno je bila skromna in delovna. Rada je pomagala ljudem, v njih je videla predvsem dobro. Zelo je bila navezana na svoja nečaka. Za njiju je skrbela kot prava mama. Prav tako se je navezala na njuni družini, ko sta si ju ustvarila. Večkrat pa je rada rekla, da bi zadnji del svojega življenja rada preživela nekje, kjer bi bilo zanjo v celoti poskrbljeno. Skupaj s sestro sta se že nekaj let pred graditvijo Doma za starejše občane Ljutomer vpisali na listo kandidatk. Žal njena sestra tega ni doživela.
Ko je bil dom zgrajen, se je preselila in tako postala ena izmed varovancev z najdaljšim stažem. Počuti se varno in oskrbljeno. V bivalni enoti je zelo rada in večkrat pove, da je to zanjo hotel.
Življenjsko zgodbo Kristine Vučko je tako opisal njen nečak Zlatko Kosič:
Rodila se je med 1. svetovno vojno, 14. 9. 1915, materi gospodinji in očetu krojaču. Še čisto mlada je doživela vse strahote tistega časa. Številna družina je živela v majhni hišici, ki je imela samo tri prostore: kuhinjo, spalnico, ki je bila hkrati tudi šivalnica in majhno shrambo. Zaradi težkih razmer, v katerih so živeli, je kmalu, še kot deklica, morala »služiti« pri bogatejših družinah v Ljutomeru. Tako je preživela več let. Pri vseh delodajalcih je bila pridna in vestna, za kar so jo, kot ji je povedala mama, večkrat pohvalili. V Ljutomeru je bila tudi v času 2. svetovne vojne, o kateri pa ni nikoli rada govorila. Prizadelo jo je, ko so njeno sestro z dveletnim sinom, zaradi izdaje, Nemci odpeljali v taborišče.
Po vojni se je zaposlila kot blagajničarka v Kmetijski zadrugi, Invalidskem podjetju in nazadnje v Tehnostroju. V službi ni bila nikoli odsotna, vse do upokojitve. Na delo ima zelo lepe spomine. Pomagala je pri zidavi nove hiše, ki sta jo gradila njena sestra in mož. Z vselitvijo v hišo se ji je življenje spremenilo. Prvič je imela svoj prostor - svojo sobo, ki jo je lepo opremila. Živela je v skupnem gospodinjstvu s sestro, svakom in nečakoma. To je bila njena ožja družina. Pridno je skrbela za sadovnjak, vrt in za okolico hiše, vse do odhoda v dom. Ob nedeljah ali ob večerih je vzela v roke knjigo. Dosti je brala.
Ob branju pa je bil njen hobi tudi pletenje. Pletla je ženske obleke, jopice, puloverje, ki jih ima še vedno, in tople volnene nogavice. Prav z nogavicami je ob praznikih rada obdarovala svoje najbližje.
Vedno je bila skromna in delovna. Rada je pomagala ljudem, v njih je videla predvsem dobro. Zelo je bila navezana na svoja nečaka. Za njiju je skrbela kot prava mama. Prav tako se je navezala na njuni družini, ko sta si ju ustvarila. Večkrat pa je rada rekla, da bi zadnji del svojega življenja rada preživela nekje, kjer bi bilo zanjo v celoti poskrbljeno. Skupaj s sestro sta se že nekaj let pred graditvijo Doma za starejše občane Ljutomer vpisali na listo kandidatk. Žal njena sestra tega ni doživela.
Ko je bil dom zgrajen, se je preselila in tako postala ena izmed varovancev z najdaljšim stažem. Počuti se varno in oskrbljeno. V bivalni enoti je zelo rada in večkrat pove, da je to zanjo hotel.
