Diamantna poroka zakoncev Klemenčič iz Hrastja Mote pri Radencih
Zakonca Klemenčič sta v zakonu že 65 let
Paula in Matija Klemenčič
V teh dneh praznujeta diamantno poroko, to je 65 let skupnega zakona, Matija in Paula Klemenčič iz Hrastja Mote pri Radencih. Prvič sta se poročila 4. februarja leta 1951 na Kapeli, sedaj po 65 letih skupnega zakona sta ponovno stopila pred oltar.
Zahvalno sveto mašo ob diamantni poroki je daroval župnik župnije Kapela
Frančišek Horvat, ki jima je ob tem visokem jubileju poroke čestital,
zaželel še veliko trdnega zdravja, sreče in veselja ter podaril plaketo.
Matija se je rodil leta 1928 v Hrastju Moti, kjer se je izučil za krojača, nekaj let je bil tudi svoj krojaški obrtnik. Nato pa je bil zaposlen vse do upokojitve kot varnostnik na mariborskem letališču. Tako je sedaj Matija že obrnil 88. list svojega življenja. Paula se je rodila leta 1929 v Račkem Vrhu. Nekaj let je bila zaposlena kot točajka, nato pa je ostala doma pri možu v krojaški delavnici, kjer je ves čas pomagala možu, kot odgovorni vodja nabave. V prostem času je skrbela za dom in družino ter vzgojo otrok. V zakonu je povila dva sina in hčerko, na jesen življenju ju razveseljujejo trije vnuki in dva pravnuka.
Za tako dolg in trden zakon sta hvaležna, da sta celo življenje znala živeti v spoštovanju, ljubezni, odpuščanju in brez zamer. Zaupala sta, da se morajo zamere hitro pozabiti in dejala; »življenje v dvoje je lepo, zato ga je treba negovati«. Tako kot pred 65 leti sta se tudi tokrat popeljala s konjsko vprego od svojega doma do župnijske cerkve na Kapelo, kjer je bil cerkveni obred ob 65-letnici poroke, kjer sta obnovila zakonsko zvestobo.
Matija se je rodil leta 1928 v Hrastju Moti, kjer se je izučil za krojača, nekaj let je bil tudi svoj krojaški obrtnik. Nato pa je bil zaposlen vse do upokojitve kot varnostnik na mariborskem letališču. Tako je sedaj Matija že obrnil 88. list svojega življenja. Paula se je rodila leta 1929 v Račkem Vrhu. Nekaj let je bila zaposlena kot točajka, nato pa je ostala doma pri možu v krojaški delavnici, kjer je ves čas pomagala možu, kot odgovorni vodja nabave. V prostem času je skrbela za dom in družino ter vzgojo otrok. V zakonu je povila dva sina in hčerko, na jesen življenju ju razveseljujejo trije vnuki in dva pravnuka.
Za tako dolg in trden zakon sta hvaležna, da sta celo življenje znala živeti v spoštovanju, ljubezni, odpuščanju in brez zamer. Zaupala sta, da se morajo zamere hitro pozabiti in dejala; »življenje v dvoje je lepo, zato ga je treba negovati«. Tako kot pred 65 leti sta se tudi tokrat popeljala s konjsko vprego od svojega doma do župnijske cerkve na Kapelo, kjer je bil cerkveni obred ob 65-letnici poroke, kjer sta obnovila zakonsko zvestobo.
