Drena posajena v Vrtu spominov na Petanjcih
Slavnostni govornik akademik dr. Jože Pirjevec
Jambori spominov in dobrega sosedstva
Dvoje zasajenih drenov
v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih 6. maja proti večeru simbolno
potrjujeta vsakoletne majske prireditve Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije, ki jih od leta 2010 naprej poznamo pod skupnim imenom »Jambori spominov in dobrega sosedstva«. Zaradi
svojih zgodovinskih in simbolnih sporočil ter svojega poslanstva je ta vrt
vezan na 9. maj - Dan zmage nad fašizmom in nacizmom oziroma Dan Evrope. In
tokrat je v spomin in opomin ter v znak prijateljstva rumeni dren (Cornus mas) posadil Istvan Kondora, župan Občine Sarvar (slovesno Mala Sela) na
Madžarskem, kjer je v letih 1941 - 1945 v tamkajšnjem taborišču pomrlo tudi
veliko Slovenk in Slovencev, a rdeči dren (Cornussanguinea) akademik dr. Jože Pirjevec, ki je bil na prireditvi
tudi slavnostni govornik. Obema so se pri saditvi pridružili številni gostje:
akademik dr. Anton Vratuša Vran,
predstavniki Društva Primorcev in Istranov v Prekmurju (Vladimir Radikon in Stanislav
Bensa), župan Občine Tišina Franc
Horvat ter številni drugi.
Majska prireditev v
vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih, ki jo je povezoval gimnazijec Nino Dotto, se je pričela s himno vrta »Bosa pojdiva«, pesnika Karla Destovnika Kajuha, pozdrave in
dobrodošlico vsem pa je izrekel župan Občine Tišina Franc Horvat. Splet belokranjskih pesmi je zapel Mladinski pevski
zbor Osnovne šole Tišina pod vodstvom zborovodkinje Alenke Brulc Šiplič, slavnostni nagovor številnemu občinstvu pa je
namenil akademik dr. Jože Pirjevec.
V zaključku svojega nagovora je opozoril na trenutno situacijo v svetu z
besedami:
»...V drugi polovici prejšnjega stoletja je tudi zaradi strahot 2. svetovne vojne, ki jih je s holokavstom zagrešil najbolj intelektualno razvit narod v Evropi, nemški narod, zašla v krizo ideja razsvetljenstva in romantičnega kova, da je zgodovina človeštva v znamenju razvoja in napredka. Z njo tesno povezana ideja revolucije je tudi izgubila na privlačnosti, kajti nasilje, ki ga neizbežno prinaša, se zdi vedno manj sprejemljivo. Po padcu Berlinskega zidu in polomu realnega socializma, kakršnega je utelešala Sovjetska zveza, se je celo zdelo, da zmagoviti kapitalizem nima alternative in da je zaradi tega konec zgodovine, kakor je dejal politolog Francis Fukuyama. V resnici se je izkazalo, da ni tako. Velikanski razkorak, ki obstaja med bogatim, v materialne dobrine zagledanim in od tehnološkega napredka zavzetim Zahodom ter revnim tretjim svetom, predvsem v Afriki in na Bližnjem in Srednjem Vzhodu, je sprožil mehanizem, s katerim nismo računali. Prišlo je do naskoka obubožanih množic na evropsko oazo blagostanja in do sovražnega odnosa do njenega modela civilizacije, ki se izraža v islamskem ekstremnem fanatizmu. Jaz interpretiram slednji fenomen kot revolucijo, ki na žalost nima progresivne, ampak retrogradno vsebino, saj muslimanske množice, zajete v bubo religije, ki ne pozna kritičnega branja svetih tekstov, ne znajo izpovedati svojega protesta drugače kot na primitiven in nasilen način. To situacijo je Zahod v veliki meri sam ustvaril s svojo nespametno, plenilsko politiko v Afriki in v državah Bližnjega in Srednjega Vzhoda, pri čemer danes ne zmore odgovoriti na reakcijo, do katere je prišlo, če ne z bodečimi žicami in s populističnimi in neofašističnimi parolami.
V ta kontekst je vključena tudi naša Slovenija, kar občutim kot sramoto. Vprašanje, ki se zastavlja, je: Kam to pelje ? Očitno v konfliktno situacijo, ki narekuje tudi papežu Frančišku strah pred izbruhom tretje svetovne vojne. Mislim, da se moramo vsi, ki se zavedamo grozot preteklosti, nad njegovim svarilom zamisliti in iskati izhod iz slepe ulice, v katerega je zašla naša družba. To pomeni, da moramo kritično prevrednotiti gospodarske in politične strukture časa, v katerega smo vpeti. Rekli boste, da mala Slovenija ne more storiti dosti. A jaz sem prepričan, da v Evropi in tudi v ZDA ni malo ljudi, ki se zavedajo kritičnosti trenutka in ga hočejo premostiti v iskanju pravičnejšega sveta. Tistega, ki je bil naš ideal v dobi narodnoosvobodilne borbe. Zasadimo na vrtu spomina in tovarištva, predvsem pa v naših srcih in pameti, drevo univerzalnega bratstva !«
Instrumentalno-vokalna skupina Gimnazije Franca Miklošiča iz Ljutomera (Maša Marič, Lara Varga, Grega Pojbič in Alen Trstenjak) pod mentorstvom Irene Štuhec je zapela pesem »Tisoč let« Vlada Kreslina ter »Ne bodi kot drugi« Ferija Lainščka, a osnovnošolka Osnovne šole Tišina, Lara Kreft, je pod mentorstvom Bernarde Jureš recitirala pesem »Preproste besede« Toneta Pavčka.
Pozdravne besede vsem zbranim je namenil predsednik Društva Primorcev in Istranov iz Lendave Vladimir Radikon, kot tudi avtor dokumenta »Od Soče do Mure« Stanislav Bensa, a odlomek iz teh zapisov je prebrala Ivanka Tompa, ki je recitirala še pesem »Soči« Simona Gregorčiča.
Župan Občine Sarvar iz madžarske Županije Tolna, Istvan Kondora, je v svojem pozdravu in nagovoru zbranim v vrtu na Petanjcih poudaril, da se na žalostnem kraju spomina nekdanjega taborišča v Sarvarju spominjajo nedolžnih žrtev, a istočasno z vsemi, ki prihajajo, sklepajo nova prijateljstva. Tako bi naj to prijateljstvo potrdilo tudi novo drevo v vrtu na Petanjcih, ki naj potomcem trpečih nadaljuje verigo spominov, kot tudi vsem prihajajočim generacijam opomin na skupno odgovornost do vsakodnevnih dogajanj.
Predsednik Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, Ernest Ebenšpanger, je po svoji zahvali vsem aktivno sodelujočim na prireditvi povabil vse k zasaditvi rumenega in rdečega drena v zahodnem delu Vrta spominov in tovarištva na Petanjcih.
»...V drugi polovici prejšnjega stoletja je tudi zaradi strahot 2. svetovne vojne, ki jih je s holokavstom zagrešil najbolj intelektualno razvit narod v Evropi, nemški narod, zašla v krizo ideja razsvetljenstva in romantičnega kova, da je zgodovina človeštva v znamenju razvoja in napredka. Z njo tesno povezana ideja revolucije je tudi izgubila na privlačnosti, kajti nasilje, ki ga neizbežno prinaša, se zdi vedno manj sprejemljivo. Po padcu Berlinskega zidu in polomu realnega socializma, kakršnega je utelešala Sovjetska zveza, se je celo zdelo, da zmagoviti kapitalizem nima alternative in da je zaradi tega konec zgodovine, kakor je dejal politolog Francis Fukuyama. V resnici se je izkazalo, da ni tako. Velikanski razkorak, ki obstaja med bogatim, v materialne dobrine zagledanim in od tehnološkega napredka zavzetim Zahodom ter revnim tretjim svetom, predvsem v Afriki in na Bližnjem in Srednjem Vzhodu, je sprožil mehanizem, s katerim nismo računali. Prišlo je do naskoka obubožanih množic na evropsko oazo blagostanja in do sovražnega odnosa do njenega modela civilizacije, ki se izraža v islamskem ekstremnem fanatizmu. Jaz interpretiram slednji fenomen kot revolucijo, ki na žalost nima progresivne, ampak retrogradno vsebino, saj muslimanske množice, zajete v bubo religije, ki ne pozna kritičnega branja svetih tekstov, ne znajo izpovedati svojega protesta drugače kot na primitiven in nasilen način. To situacijo je Zahod v veliki meri sam ustvaril s svojo nespametno, plenilsko politiko v Afriki in v državah Bližnjega in Srednjega Vzhoda, pri čemer danes ne zmore odgovoriti na reakcijo, do katere je prišlo, če ne z bodečimi žicami in s populističnimi in neofašističnimi parolami.
V ta kontekst je vključena tudi naša Slovenija, kar občutim kot sramoto. Vprašanje, ki se zastavlja, je: Kam to pelje ? Očitno v konfliktno situacijo, ki narekuje tudi papežu Frančišku strah pred izbruhom tretje svetovne vojne. Mislim, da se moramo vsi, ki se zavedamo grozot preteklosti, nad njegovim svarilom zamisliti in iskati izhod iz slepe ulice, v katerega je zašla naša družba. To pomeni, da moramo kritično prevrednotiti gospodarske in politične strukture časa, v katerega smo vpeti. Rekli boste, da mala Slovenija ne more storiti dosti. A jaz sem prepričan, da v Evropi in tudi v ZDA ni malo ljudi, ki se zavedajo kritičnosti trenutka in ga hočejo premostiti v iskanju pravičnejšega sveta. Tistega, ki je bil naš ideal v dobi narodnoosvobodilne borbe. Zasadimo na vrtu spomina in tovarištva, predvsem pa v naših srcih in pameti, drevo univerzalnega bratstva !«
Instrumentalno-vokalna skupina Gimnazije Franca Miklošiča iz Ljutomera (Maša Marič, Lara Varga, Grega Pojbič in Alen Trstenjak) pod mentorstvom Irene Štuhec je zapela pesem »Tisoč let« Vlada Kreslina ter »Ne bodi kot drugi« Ferija Lainščka, a osnovnošolka Osnovne šole Tišina, Lara Kreft, je pod mentorstvom Bernarde Jureš recitirala pesem »Preproste besede« Toneta Pavčka.
Pozdravne besede vsem zbranim je namenil predsednik Društva Primorcev in Istranov iz Lendave Vladimir Radikon, kot tudi avtor dokumenta »Od Soče do Mure« Stanislav Bensa, a odlomek iz teh zapisov je prebrala Ivanka Tompa, ki je recitirala še pesem »Soči« Simona Gregorčiča.
Župan Občine Sarvar iz madžarske Županije Tolna, Istvan Kondora, je v svojem pozdravu in nagovoru zbranim v vrtu na Petanjcih poudaril, da se na žalostnem kraju spomina nekdanjega taborišča v Sarvarju spominjajo nedolžnih žrtev, a istočasno z vsemi, ki prihajajo, sklepajo nova prijateljstva. Tako bi naj to prijateljstvo potrdilo tudi novo drevo v vrtu na Petanjcih, ki naj potomcem trpečih nadaljuje verigo spominov, kot tudi vsem prihajajočim generacijam opomin na skupno odgovornost do vsakodnevnih dogajanj.
Predsednik Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, Ernest Ebenšpanger, je po svoji zahvali vsem aktivno sodelujočim na prireditvi povabil vse k zasaditvi rumenega in rdečega drena v zahodnem delu Vrta spominov in tovarištva na Petanjcih.
