Zagrebčana že več kot 60 let prihajata v Radence!
Ladislav in Božena Balaš iz hrvaške prestolnice sta si mir, spokoj in zdravje našla v Zdravilišču Radenci
Prlekija-on.net, sreda, 1. junij 2016 ob 21:15
Božena in Ladislav Balaš v Radencih
Če bi v Guinnessovi knjigi rekordov izbirali posameznike po zvestobi kakšni turistični destinaciji, bi zraven gotovo bila Zagrebčana, 85-letni Ladislav in 79-letna Božena Balaš, ki že dobrih šest desetletij, vsako leto, prideta po dva, tri ali štiri tedne, v Radence. Zato nedvomno sodita med najbolj zveste goste, ne le Zdravilišča Radenci, temveč tudi sploh. V deželo treh srčkov je starša hčerke edinke Suzane, najprej Ladislava, nato pa tudi njegovo izbranko Boženo, prepeljala predvsem bolezen. Kot vojak JLA se je Ladislav, domnevno z mesno konzervo, zastrupil v srbskem Obrenovcu in se je zaradi tega trikrat zdravil na VMA Beograd. Ker se zdravje ni izboljšalo, saj se mu je vse bolj zapletalo predvsem pri srčnih ter žilnih boleznih, so ga leta 1953 kot začasno nesposobnega, odpustili iz JLA.
"Čeprav je zdravje bilo izjemno slabo, se mi je uspelo zaposliti, tako
da sem naslednje leto, ko sem nekaj privarčeval, prišel v
Radenske toplice, katere mi je priporočala teta, katera jih je že prej
poznala. Povedala mi je, da je to dobro za krvni obtok in srce, kar se
je tudi potrdilo. Na začetku je v Radencih bila samo terapija, kjer so
še vodo morali posebej segrevati in jo prinesti v kad, danes pa so tukaj
ugledni hoteli ter je vse zelo sodobno in modernizirano. Takrat je
tukaj bil edini zdravnik, dr. Rožič, ki mi je priporočal, da jih
obiskujem vsako leto. In sedaj lahko zatrdim, da sem največ let
neprekinjeno gostoval v Radencih, kjer je sprva bilo le nekaj hiš. Za
vsak svoj obisk Radencev, vključno s prvim, leta 1954, imam odpustne
listine in podobna potrdila", pravi Ladislav Balaš, ki dodaja, da sta,
poleg v radenskih hotelih, pogosto stanovala tudi v zasebnih hišah, pri
Jurincu, Kupljenu ipd., samo zdraviliške in druge storitve pa so imeli v
zdravilišču. Ko je spoznal Boženo, ga je ona prvič obiskala v Radencih
leta 1956 in tukaj se je ljubezen še poglobila ter ju dodatno
povezala.
Ladislav, vojvodinski Madžar, je bil rojen leta
1931 v Temerinu pri Novem Sadu v Vojvodini, a se je že osem let pozneje,
ko je končal 2. razred osnovne šole, torej tik pred začetkom 2.
svetovne vojne, z očetom preselil v Zagreb, kjer sta živela stara
starša. "Takrat so se po Evropi že pripravljali na vojno in nikakor ni
bilo lepo moje otroštvo. Kljub temu sem nadaljeval osnovno šolanje in
kar dobro mi je šlo", nam je ob tokratnem obisku v Radencih razlagal
Ladislav, ki je pozneje končal tudi srednjo šolo in je postal grafični
tehnik. Poklic je bil zelo iskan, naš sogovornik pa je očitno bil zelo
iznajdljiv in sposoben grafičar, saj se je zaposlil v Hrvaškem grafičnem
zavodu, starejši Prekmurci, ki so bili zaposleni v Pomurskem tisku, kot
je bil Prapotnik, pa se ga gotovo spomnijo, saj takrat v Murski Soboti
še niso imeli takšne barvne in klišejske tehnike kot v Zagrebu. "Žal je
tudi naš zavod kmalu ugasnil, sam pa sem se pred tem invalidsko
upokojil, in sicer ko sem bil star 46 let, torej pred štirimi
desetletji", pove naš sogovornik, ki je zaradi dela s kemikalijami imel
tudi beneficirano delovno dobo, kar mu je prineslo nekoliko več delovne
dobe. Kljub temu je pokojnina kar mizerna in znaša manj kot 400 evrov.
Podobno prejema tudi Božena, ki je upokojena fizioterapevtka, pokojnino
pa si je zaslužila v "Vinogradski bolnici" v Zagrebu. "Za naju so
Radenci drugi dom, saj nikamor drugam ne hodiva na počitnice ali
zdravljenje. Ker sta pokojnini skromni, varčujemo več mesecev, da si
lahko privoščiva vsaj to uživanje v tem lepem kraju in okolju, kakršnega
na vidiš povsod, enako ne doživiš takšnega gostoljubja in prijaznosti,
ne le gostinskih, turističnih in zdraviliških delavcev, temveč vseh
tukajšnjih ljudi", nam še povesta gosta iz Zagreba, ki dvomita, da bosta
lahko še prišla v Radence. Pa ne le zaradi finančnih problemov, temveč
zlasti zaradi starosti, bolezni in dejstva, da vedno morata koga
prositi, da jih pripelje v deželo ob reki Muri, pozneje pa, da spet
pride ponj...