Zagrebčana že več kot 60 let prihajata v Radence!

Ladislav in Božena Balaš iz hrvaške prestolnice sta si mir, spokoj in zdravje našla v Zdravilišču Radenci

Prlekija-on.net, sreda, 1. junij 2016 ob 21:15
Božena in Ladislav Balaš v Radencih

Božena in Ladislav Balaš v Radencih

Če bi v Guinnessovi knjigi rekordov izbirali posameznike po zvestobi kakšni turistični destinaciji, bi zraven gotovo bila Zagrebčana, 85-letni Ladislav in 79-letna Božena Balaš, ki že dobrih šest desetletij, vsako leto, prideta po dva, tri ali štiri tedne, v Radence. Zato nedvomno sodita med najbolj zveste goste, ne le Zdravilišča Radenci, temveč tudi sploh. V deželo treh srčkov je starša hčerke edinke Suzane, najprej Ladislava, nato pa tudi njegovo izbranko Boženo, prepeljala predvsem bolezen. Kot vojak JLA se je Ladislav, domnevno z mesno konzervo, zastrupil v srbskem Obrenovcu in se je zaradi tega trikrat zdravil na VMA Beograd. Ker se zdravje ni izboljšalo, saj se mu je vse bolj zapletalo predvsem pri srčnih ter žilnih boleznih, so ga leta 1953 kot začasno nesposobnega, odpustili iz JLA.

"Čeprav je zdravje bilo izjemno slabo, se mi je uspelo zaposliti, tako da sem naslednje leto, ko sem nekaj privarčeval, prišel v Radenske toplice, katere mi je priporočala teta, katera jih je že prej poznala. Povedala mi je, da je to dobro za krvni obtok in srce, kar se je tudi potrdilo. Na začetku je v Radencih bila samo terapija, kjer so še vodo morali posebej segrevati in jo prinesti v kad, danes pa so tukaj ugledni hoteli ter je vse zelo sodobno in modernizirano. Takrat je tukaj bil edini zdravnik, dr. Rožič, ki mi je priporočal, da jih obiskujem vsako leto. In sedaj lahko zatrdim, da sem največ let neprekinjeno gostoval v Radencih, kjer je sprva bilo le nekaj hiš. Za vsak svoj obisk Radencev, vključno s prvim, leta 1954, imam odpustne listine in podobna potrdila", pravi Ladislav Balaš, ki dodaja, da sta, poleg v radenskih hotelih, pogosto stanovala tudi v zasebnih hišah, pri Jurincu, Kupljenu ipd., samo zdraviliške in druge storitve pa so imeli v zdravilišču. Ko je spoznal Boženo, ga je ona prvič obiskala v Radencih leta 1956 in tukaj se je ljubezen še poglobila ter ju dodatno povezala.

Ladislav, vojvodinski Madžar, je bil rojen leta 1931 v Temerinu pri Novem Sadu v Vojvodini, a se je že osem let pozneje, ko je končal 2. razred osnovne šole, torej tik pred začetkom 2. svetovne vojne, z očetom preselil v Zagreb, kjer sta živela stara starša. "Takrat so se po Evropi že pripravljali na vojno in nikakor ni bilo lepo moje otroštvo. Kljub temu sem nadaljeval osnovno šolanje in kar dobro mi je šlo", nam je ob tokratnem obisku v Radencih razlagal Ladislav, ki je pozneje končal tudi srednjo šolo in je postal grafični tehnik. Poklic je bil zelo iskan, naš sogovornik pa je očitno bil zelo iznajdljiv in sposoben grafičar, saj se je zaposlil v Hrvaškem grafičnem zavodu, starejši Prekmurci, ki so bili zaposleni v Pomurskem tisku, kot je bil Prapotnik, pa se ga gotovo spomnijo, saj takrat v Murski Soboti še niso imeli takšne barvne in klišejske tehnike kot v Zagrebu. "Žal je tudi naš zavod kmalu ugasnil, sam pa sem se pred tem invalidsko upokojil, in sicer ko sem bil star 46 let, torej pred štirimi desetletji", pove naš sogovornik, ki je zaradi dela s kemikalijami imel tudi beneficirano delovno dobo, kar mu je prineslo nekoliko več delovne dobe. Kljub temu je pokojnina kar mizerna in znaša manj kot 400 evrov.

Podobno prejema tudi Božena, ki je upokojena fizioterapevtka, pokojnino pa si je zaslužila v "Vinogradski bolnici" v Zagrebu. "Za naju so Radenci drugi dom, saj nikamor drugam ne hodiva na počitnice ali zdravljenje. Ker sta pokojnini skromni, varčujemo več mesecev, da si lahko privoščiva vsaj to uživanje v tem lepem kraju in okolju, kakršnega na vidiš povsod, enako ne doživiš takšnega gostoljubja in prijaznosti, ne le gostinskih, turističnih in zdraviliških delavcev, temveč vseh tukajšnjih ljudi", nam še povesta gosta iz Zagreba, ki dvomita, da bosta lahko še prišla v Radence. Pa ne le zaradi finančnih problemov, temveč zlasti zaradi starosti, bolezni in dejstva, da vedno morata koga prositi, da jih pripelje v deželo ob reki Muri, pozneje pa, da spet pride ponj...


Več v Zanimivosti