Prvi inkovski praznik Sonca v Pachamama centru v Kunovi
Bogat glasbeni in plesni program so izvedli glasbeniki iz Peruja, Mehike, Nemčije in Slovenije
Inkovski praznik Sonca v Pachamama centru
Pachamama center v Kunovi v bližini Negove, je ekološka kmetija, harmoničnega bivanja, neskončne ustvarjalnosti in miru. Domačijo Pachamama centra je zgrajena in urejena iz človeku prijaznih naravnih materialov. Ob obisku lahko občudujete številne mozaike, bambusove nasade, uživate in popijete domači napitek v letni kuhinji in si ogledate permakulturni vrt, zgrajen iz steklenic. Podučite se lahko o naravni gradnji ali obiščete delavnico izdelovanja naravnega mila ali struženja lesa, ogled pa zaključite z nakupom teh izdelkov v njihovi galeriji.
Svojim obiskovalcem se trudijo pričarati običaje Inkov, nekdanjih
prebivalcev Peruja, države, iz katere prihajata lastnika Pachamama
centra, Slovenec Dhiraj Roschmann in soproga, Perujka Luz Soto Bravo.
Eden takšnih dogodkov je bil tudi v soboto, 4. junija, ko so prikazali
tradicionalni obred ob inkovskem prazniku Sonca, program pa popestrili z
južnoameriškimi plesi ter kulinarično ponudbo. V programu so sodelovali
plesalci in glasbeniki iz Peruja, Mehike, Nemčije ter Slovenije.
O inkovskih običajih in o dogodku samem, smo povprašali Sama Rovščeka, kateri nam je povedal: »Rimaikuljajki. Tako vas še danes pozdravljajo nekateri perujci v starodavnem jeziku Tawantinsuya imenovanega Kečua. In vi bi jim odzdravili s Časkiljajki. Tawantinsuyu je bila inkovska država tako imenovanih štirih suyev; (tawa) štiri in (suyu) provinca. Dežela oziroma imperij, kot ga imenujemo, je bi tako velik, da je obsegal na severu del današnje Kolumbije, celotna Ekvador in Peru in se je na jugu raztezal preko Čileja vse do Argentine in so poleg Inkov v njem živela druga ljudstva kot so Kečui, Ajmari in Čanki, ki so poleg inkovskega govorili svoje jezike.
Častili so Sonce kot svojega Očeta. Inti Raymi je bil njihov največji praznik in obred, ki se je izvajal 24. junija; na konec zimskega solsticija. Pravijo mu tudi inkovsko Novo Leto in sovpada z našo Kresno nočjo. Takrat so iz templja sonca, imenovanega Horikanča, prinesli zelo dolgo in težko zlato verigo, ki je predstavljala sončni žarek. Vladarji štirih suyev so prinašali daritve pred vrhovnega Inko in prosili za dobro letino. Zlate verige ni več. Vendar pa žarek preteklosti še vedno sije skozi njene meglice in še dandanes se vsako leto v stari inkovski prestolnici Cusco odvija ta prastari običaj, ki pritegne na tisoče ljudi iz vseh štirih koncev sveta.
Delček tega običaja smo želeli pričarati skupaj z družino Ayllu Soto (beri Ajlju) in prijatelji, predvsem zaradi tega, ker verjamemo, da ni res, da ni več časa za to, da se ponovno obrnemo nazaj k naravi. Ne rešujemo sveta, zgolj rešujemo sami sebe. Ta ladja se ne bo potopila. Ta ladja je živa in se bo lahko rešila tudi brez nas. Pa vendar nam je včasih vseeno ali če se malce poigramo z besedami, vse je eno in ima svoje nasprotje.
Obred Soncu je spremljal bogat glasbeni in plesni program z glasbeniki iz Peruja, Mehike, Nemčije in Slovenije, ni pa manjkalo tudi kulinaričnih dobrot Peruja. V skorajda rajskem ambientu Pachamama centra so ljudje plesali in se veselili dneva in na koncu nam je nebo dorohotno poslalo nekaj svojih kapljic. Naslednje leto se bo organizator potrudil, da se Praznik sonca - Inti Raymi izvede na Kresno noč, da hkrati združimo obe stari kulturi perujsko in slovansko«.
O inkovskih običajih in o dogodku samem, smo povprašali Sama Rovščeka, kateri nam je povedal: »Rimaikuljajki. Tako vas še danes pozdravljajo nekateri perujci v starodavnem jeziku Tawantinsuya imenovanega Kečua. In vi bi jim odzdravili s Časkiljajki. Tawantinsuyu je bila inkovska država tako imenovanih štirih suyev; (tawa) štiri in (suyu) provinca. Dežela oziroma imperij, kot ga imenujemo, je bi tako velik, da je obsegal na severu del današnje Kolumbije, celotna Ekvador in Peru in se je na jugu raztezal preko Čileja vse do Argentine in so poleg Inkov v njem živela druga ljudstva kot so Kečui, Ajmari in Čanki, ki so poleg inkovskega govorili svoje jezike.
Častili so Sonce kot svojega Očeta. Inti Raymi je bil njihov največji praznik in obred, ki se je izvajal 24. junija; na konec zimskega solsticija. Pravijo mu tudi inkovsko Novo Leto in sovpada z našo Kresno nočjo. Takrat so iz templja sonca, imenovanega Horikanča, prinesli zelo dolgo in težko zlato verigo, ki je predstavljala sončni žarek. Vladarji štirih suyev so prinašali daritve pred vrhovnega Inko in prosili za dobro letino. Zlate verige ni več. Vendar pa žarek preteklosti še vedno sije skozi njene meglice in še dandanes se vsako leto v stari inkovski prestolnici Cusco odvija ta prastari običaj, ki pritegne na tisoče ljudi iz vseh štirih koncev sveta.
Delček tega običaja smo želeli pričarati skupaj z družino Ayllu Soto (beri Ajlju) in prijatelji, predvsem zaradi tega, ker verjamemo, da ni res, da ni več časa za to, da se ponovno obrnemo nazaj k naravi. Ne rešujemo sveta, zgolj rešujemo sami sebe. Ta ladja se ne bo potopila. Ta ladja je živa in se bo lahko rešila tudi brez nas. Pa vendar nam je včasih vseeno ali če se malce poigramo z besedami, vse je eno in ima svoje nasprotje.
Obred Soncu je spremljal bogat glasbeni in plesni program z glasbeniki iz Peruja, Mehike, Nemčije in Slovenije, ni pa manjkalo tudi kulinaričnih dobrot Peruja. V skorajda rajskem ambientu Pachamama centra so ljudje plesali in se veselili dneva in na koncu nam je nebo dorohotno poslalo nekaj svojih kapljic. Naslednje leto se bo organizator potrudil, da se Praznik sonca - Inti Raymi izvede na Kresno noč, da hkrati združimo obe stari kulturi perujsko in slovansko«.
