Ob 93-letnici rojstva odkrili spominsko ploščo dr. Vekoslavu Grmiču
Slavnostni govornik je bil profesor Srečko Reher
Odkritje spominske plošče dr. Vekoslavu Grmiču
Četrtega junija je minilo 93 let od rojstva kritičnega misleca in v svetu poznanega teologa, »iskalca resnice in večne resnice, humanista, upornika in velikega Slovenca«, kot je dr. Vekoslava Grmiča predstavil slavnostni govornik prof. Srečko Reher.
Ob obletnici rojstva dr. Vekoslava Grmiča, enega izmed plejade pomembnih
mož, kateri so odšli v svet iz »Prleških Aten« in pustili pomemben
pečat v slovenski, pa tudi evropski zgodovini, je bila na pobudo Občine
Sv. Jurij ob Ščavnici, na Kovačičevi domačiji v Dragotincih, ki stoji na
mestu nekoč Grmičeve domačije, odkrita spominska plošča.
Že pred slovesnostjo v Dragotincih, sta župan Občine Sv. Jurij ob Ščavnici Miroslav Petrovič in profesor slovenskega jezika, publicist, urednik in katoliški duhovnik Srečko Reher, ob prisotnosti nekaterih sorodnikov, položila venec k spomeniku dr. Vekoslava Grmiča v parku ob cerkvi pri Sv. Juriju.
Slovesnost v Dragotincih se je pričela z zvoki Pihalne godbe Sveti Jurij in nagovorom župana Miroslava Petroviča, kateri je poudaril, da se je dr. Grmič, ki je tudi častni občan Občine Sv. Jurij, kot ponosen Prlek vedno rad vračal v domači kraj, njegove misli, ki jih je izrekel ali zapisal, pa so aktualne še danes, mogoče celo bolj kot v njegovem času. Posebno zahvalo je namenil še njegovim sorodnikom – družini Kovačič, da je dovolila postavitev plošče na svoji domačiji.
Slavnosti govornik prof. Srečko Reher je Grmičevo 82-letno življenjsko pot predstavil kot pot z veliko postajami, »najprej tistimi, ki se nanašajo na njegovo pastoralno dejavnost in upravne funkcije, ki omogočajo razumevanje njegove teologije in odnosa do družbene stvarnosti. Sedemnajst let je deloval kot župnik na Vranskem, potem je bil pet let škofov vikar, pet let generalni vikar mariborske škofije ter dve in pol leti kapitularni vikar. Potem tiste, ki se nanašajo na njegovo pedagoško delo na Teološki fakulteti v Ljubljani in na oddelku v Mariboru. Sedemintrideset let je bil predavatelj dogmatične teologije na Teološki fakulteti in predstojnik katedre za sistematično teologijo. Vmes pa je predaval tudi po številnih evropskih univerzah. Z njegovim pedagoškim delom je povezano tudi delo vzgojitelja. Dvanajst let je bil ravnatelj mariborskega bogoslovja in vzgojil kar nekaj generacij duhovnikov. Slovenski kulturni prostor pa je zaznamoval tudi z uredniškim delom, kajti štirinajst let je bil predsednik Mohorjeve družbe v Celju, z domačinom Edvardom Kocbekom in dr. Stankom Cajnkarjem pa je leta 1971 ustanovil revijo Znamenje in bil dolga leta njen glavni in odgovorni urednik.
Njegovo življenjsko pot je gotovo usodno zaznamoval 27. februar 1968, ko ga je papež Pavel VI, v skladu s svojo vzhodno politiko, pri petinštiridesetih letih imenoval za pomožnega mariborskega škofa. To je bil za mladega profesorja, koncilsko orientiranega, na Teološki fakulteti še poseben izziv, da prevetri slovensko krščansko cerkev, ki je globoko tičala v katolicizmu devetnajstega stoletja in predvojnem integrizmu ter klerikalizmu, nezmožna pa sprejeti izzive sodobnega sveta in vzpostaviti dialog s takratno socialistično oblastjo. Jeseni 1980 se je odpovedal službi mariborskega pomožnega škofa in ravnatelja bogoslovja, druge funkcije pa so mu jemali drugo za drugo in ga skušali čim bolj osamiti, nalepili pa so mu tudi zaničljiv naziv rdeči škof. Prišel pa je trenutek zadoščenja. Ob sedemdesetletnici mu je končno papež Janez Pavel II. v osebnem pismu priznal, da takrat ni razumel njegovih argumentov.
In kako je sam ocenil svojo življenjsko pot? Pred smrtjo, v uvodu v knjigo Izzivi in odgovori, je zgoščeno spregovoril o svojih življenjskih načelih, ko si je zastavil eno temeljnih življenjskih vprašanj, kaj mora človek storiti, če se hoče uresničiti kot človek in pomagati drugim. Na postavljeno vprašanje odgovarja takole: imeti mora dovolj poguma, prisluhniti mora notranjemu glasu ali vesti, ne sme se ozirati samo na to, kaj bodo rekli drugi in nikoli ne smejo v njegovem življenju prevladati osebni interesi, ki bi ga odvrnili od poti in tistega božjega načrta, ki je vpisan v skrito kamrico našega srca. Uresniči pa se človek lahko le skupaj z drugimi«, je med drugim v obširnem govoru, povedal prof. Reher.
Spominsko ploščo sta, že v silovitem nalivu, odkrila župan Miroslav Petrovič in prof. Srečko Reher, blagoslovil pa farni župnik Boštjan Ošlaj, nato so se pred neurjem umaknili v gasilski dom in nadaljevali s kulturnim programom, katerega so pripravili Ljudske pevke iz Sv. Jurija in učenci OŠ Sv Jurij.
Že pred slovesnostjo v Dragotincih, sta župan Občine Sv. Jurij ob Ščavnici Miroslav Petrovič in profesor slovenskega jezika, publicist, urednik in katoliški duhovnik Srečko Reher, ob prisotnosti nekaterih sorodnikov, položila venec k spomeniku dr. Vekoslava Grmiča v parku ob cerkvi pri Sv. Juriju.
Slovesnost v Dragotincih se je pričela z zvoki Pihalne godbe Sveti Jurij in nagovorom župana Miroslava Petroviča, kateri je poudaril, da se je dr. Grmič, ki je tudi častni občan Občine Sv. Jurij, kot ponosen Prlek vedno rad vračal v domači kraj, njegove misli, ki jih je izrekel ali zapisal, pa so aktualne še danes, mogoče celo bolj kot v njegovem času. Posebno zahvalo je namenil še njegovim sorodnikom – družini Kovačič, da je dovolila postavitev plošče na svoji domačiji.
Slavnosti govornik prof. Srečko Reher je Grmičevo 82-letno življenjsko pot predstavil kot pot z veliko postajami, »najprej tistimi, ki se nanašajo na njegovo pastoralno dejavnost in upravne funkcije, ki omogočajo razumevanje njegove teologije in odnosa do družbene stvarnosti. Sedemnajst let je deloval kot župnik na Vranskem, potem je bil pet let škofov vikar, pet let generalni vikar mariborske škofije ter dve in pol leti kapitularni vikar. Potem tiste, ki se nanašajo na njegovo pedagoško delo na Teološki fakulteti v Ljubljani in na oddelku v Mariboru. Sedemintrideset let je bil predavatelj dogmatične teologije na Teološki fakulteti in predstojnik katedre za sistematično teologijo. Vmes pa je predaval tudi po številnih evropskih univerzah. Z njegovim pedagoškim delom je povezano tudi delo vzgojitelja. Dvanajst let je bil ravnatelj mariborskega bogoslovja in vzgojil kar nekaj generacij duhovnikov. Slovenski kulturni prostor pa je zaznamoval tudi z uredniškim delom, kajti štirinajst let je bil predsednik Mohorjeve družbe v Celju, z domačinom Edvardom Kocbekom in dr. Stankom Cajnkarjem pa je leta 1971 ustanovil revijo Znamenje in bil dolga leta njen glavni in odgovorni urednik.
Njegovo življenjsko pot je gotovo usodno zaznamoval 27. februar 1968, ko ga je papež Pavel VI, v skladu s svojo vzhodno politiko, pri petinštiridesetih letih imenoval za pomožnega mariborskega škofa. To je bil za mladega profesorja, koncilsko orientiranega, na Teološki fakulteti še poseben izziv, da prevetri slovensko krščansko cerkev, ki je globoko tičala v katolicizmu devetnajstega stoletja in predvojnem integrizmu ter klerikalizmu, nezmožna pa sprejeti izzive sodobnega sveta in vzpostaviti dialog s takratno socialistično oblastjo. Jeseni 1980 se je odpovedal službi mariborskega pomožnega škofa in ravnatelja bogoslovja, druge funkcije pa so mu jemali drugo za drugo in ga skušali čim bolj osamiti, nalepili pa so mu tudi zaničljiv naziv rdeči škof. Prišel pa je trenutek zadoščenja. Ob sedemdesetletnici mu je končno papež Janez Pavel II. v osebnem pismu priznal, da takrat ni razumel njegovih argumentov.
In kako je sam ocenil svojo življenjsko pot? Pred smrtjo, v uvodu v knjigo Izzivi in odgovori, je zgoščeno spregovoril o svojih življenjskih načelih, ko si je zastavil eno temeljnih življenjskih vprašanj, kaj mora človek storiti, če se hoče uresničiti kot človek in pomagati drugim. Na postavljeno vprašanje odgovarja takole: imeti mora dovolj poguma, prisluhniti mora notranjemu glasu ali vesti, ne sme se ozirati samo na to, kaj bodo rekli drugi in nikoli ne smejo v njegovem življenju prevladati osebni interesi, ki bi ga odvrnili od poti in tistega božjega načrta, ki je vpisan v skrito kamrico našega srca. Uresniči pa se človek lahko le skupaj z drugimi«, je med drugim v obširnem govoru, povedal prof. Reher.
Spominsko ploščo sta, že v silovitem nalivu, odkrila župan Miroslav Petrovič in prof. Srečko Reher, blagoslovil pa farni župnik Boštjan Ošlaj, nato so se pred neurjem umaknili v gasilski dom in nadaljevali s kulturnim programom, katerega so pripravili Ljudske pevke iz Sv. Jurija in učenci OŠ Sv Jurij.
