Strelka Urška Kuharič se pripravlja na projekt Olimpijske igre Tokio 2020
Urška je mlada strelka, članica Strelskega Kluba Kovinar Ormož, članica državne reprezentance in je ena najboljših strelk kar jih trenutno premore Slovenija
Teja Trstenjak, sobota, 18. junij 2016 ob 20:27
Urška v družbi Rajmonda Debevca in Žive Dvoršak
Urška
Kuharič je mlada strelka, članica Strelskega Kluba Kovinar Ormož in je tudi
članica državne reprezentance. Je ena najboljših strelk kar jih
trenutno premore Slovenija. Na letošnji lestvici najboljših
slovenskih članic je trenutno na tretjem mestu. Urška drži dva
slovenska rekorda: mladinski državni rekord z zračno puško in
državni rekord z malokalibrsko puško. Stara je 21 let in prihaja iz
Ormoža. Trenutno živi v Mariboru, kjer študira Razredni pouk na
Pedagoški fakulteti v Mariboru. Urška nam je zaupala njene največje
želje, razkrila kakšni so njeni treningi in kako je trenirati
skupaj z legendo svetovnega strelstva - Rajmondom Debevcem.
Pozdravljena Urška.
Najprej bralcem zaupaj koliko krat na teden potekajo tvoji treningi,
kje treniraš, kdo je tvoj trener in kako približno izgledajo
treningi.
Treningi običajno
potekajo od pet do šest krat na teden, do tri ure na dan. Na
pripravah, ki jih imamo skupaj z reprezentanco pred vsako večjo
tekmo, treningi potekajo dvakrat na dan. Treniram na zračnem
strelišču v Ormožu, večinoma je z mano moj trener Stiven Vočanec.
Trener je zame ključnega pomena, zraven vsega kar me je o tem športu
naučil, mi predstavlja tudi veliko moralno podporo. Hitro se zgodi,
da zaradi slabega treninga podvomiš vase, zato je pomembno, da imaš
ob sebi nekoga, ki ti jasno pove kakšne so tvoje realne zmožnosti -
dovolj velike za uresničevanje zastavljenih ciljev. Na strelišču
je trening sestavljen predvsem iz streljanja. To pomeni, da zraven
pripravljalnega časa in poskusnih strelov, odstreljam tudi
približno dve tekmi, torej na enem treningu okrog sto strelov. S
tem treniram in pilim tehniko, vsak strel mora biti tehnično
pravilno izveden. Obenem pridobivam strelsko kondicijo, ni lahko
dobro uro in pol stati v istem položaju vedno znova dvigovati pet
kilogramov težko puško in ves čas misli koncentrirati na vsak
strel posebej. Na treningih malokalibrskega orožja, ki potekajo na
odprtem, je napor zaradi težje puške, različnih položajev ter
daljše tekme, še večji. Tako kot na začetku tudi ob koncu sledijo
raztezne vaje. Zunaj strelišča pa potekajo treningi na stadionu ali
v telovadnici, kjer z vajami za ravnotežje in s tekom delam na moči
in vzdržljivosti. Zraven psihične kondicije, je namreč tudi pri
strelstvu zelo pomembna fizična kondicija, predvsem zaradi lažjega
uravnavanja srčnega tlaka in utripa, ki je na tekmah lahko zelo
visok in s tem tudi moteč.
Kot vem si začela
trenirati precej pozno in si kmalu začela dosegati odlične
rezultate. Ali je pomembno, da začnejo strelci trenirati v zgodnjih
otroških letih? Je za tvoje uspehe torej ključen talent?
Streljati sem začela
pri petnajstih letih, kar je za večino športov pozno, če se želiš
uvrstiti na vrh mednarodnih lestvic. Res je, da je pri strelstvu več
posameznikov, ki jim je v krajšem času in seveda s trdim delom
uspelo do vrhunskih rezultatov, kot na primer pri kakšni atletski
disciplini, kjer mora športnik za tako visoke rezultate pridno
trenirati že kot otrok. Če imaš občutek in če znaš kontrolirati
svoje misli, si preprosto za to. Zaradi tega pri strelstvu ni tako
pomembna starost, pri kateri začneš trenirati, s pridnostjo lahko
hitro osvojiš tehniko in zbranost. Prednost ranega začetka
treniranja strelstva je le v kilometrini, ki si jo nabereš s
tekmami. Več tekem kot jih imaš za sabo, lažje premaguješ tremo,
hitreje si nabiraš pozitivne izkušnje za naprej.
Zanimivo je videti
človeka, ki ga prvič postaviš na strelsko linijo in mu daš v roko
puško. Nekateri stvar takoj poštekajo, po nekaj strelih zadenejo
tudi že kak center, in to ne »po nesreči«. Pri drugih se pa lahko
zraven pošteno namučiš, pa še vedno ne bodo zadeli tarče. Tako
pri novincih takoj vidimo, če se splača vztrajati ali ne. Glede na
to bi rekla, da je talent precej pomemben pri strelstvu, vendar samo
s talentom obtičiš nekje v poprečju, za kaj več sta potrebna še
trud in delo. Meni je talent pomagal predvsem pri tem, da sem
vztrajala v tem športu. Za moje uspehe je ključno trdo delo in
treningi, s katerimi sem resno začela pred tremi leti.
Ali je težko
usklajevati športne obveznosti s študijskimi, glede na to, da ti
treningi in tekmovanja vzamejo res veliko časa?
Pomembno je, da si
narediš nek plan treningov, tekem in študijskih obveznosti, ter se
tega tudi držiš. Prvi dve leti študija sem čez teden trenirala v
Mariboru, letos pa zaradi prenosa elektronske tarče to ni bilo
možno, zato sem skozi teden odhajala domov na treninge, kar mi je
vzelo ogromno časa. Ker koristim status športnika, mi je vsekakor
lažje, tolerirana mi je določena odsotnost od vaj in predavanj,
vendar je kljub temu težko nadoknaditi zamujeno. Poskušam
usklajevati eno z drugim, v pomoč so mi tako sošolci, kot tudi
profesorji.
Se na račun treningov
in tekem odrekaš veliko stvarem, ali prav zaradi talenta, ki ga
imaš, uspeš usklajevati zabavo s tekmovanji in treningi?
Tako kot pri vsakem
športu, je tudi tukaj potrebnega veliko odrekanja. To se seveda vse
povrne ob uspehu, ob kakšnem doseženem cilju. Vsako odrekanje in
trdo delo se izplača, prej ali pozneje. Petkovi in sobotni večeri
pač niso vedno čas za zabave, saj so vikendi polni tekem. Ampak to
ne pomeni, da ne znam proslaviti uspehov, ravno takrat je druženje s
prijatelji najboljše :).
Katere dosedanje
dosežke bi izpostavila kot svoje najboljše?
Najprej bi izpostavila
svoje prvo večje tekmovanje kot članica reprezentance. To je bilo
mednarodno tekmovanje zračnega orožja v Münchnu, takrat sem
nastopala še zadnje leto kot mladinka. Ustrelila sem državni
mladinski rekord in pristala na 12. mestu. S tem sem si zagotovila
tudi nastop na evropskem in svetovnem prvenstvu. Isto leto sem
postala tudi mladinska državna prvakinja. Uvrstila sem se v 1.A
državno ligo, kjer sem letos v skupnem seštevku napredovala na 3.
mesto. Še vedno držim lanski državni rekord z malim kalibrom, v
disciplini 60 leže, ponosna sem tudi na osmo mesto, ki sem ga
osvojila na svetovnem univerzitetnem prvenstvu, prav tako z malim
kalibrom, v trojnem položaju.
Katere pomembnejše
tekme si že imela in katere te še čakajo v letošnjem letu?
Ena izmed pomembnejših
tekem v letošnji sezoni je bilo Evropsko prvenstvo z zračnim
orožjem v Gyoru. Tam so se namreč podelile še zadnje kvote za OI
2016. Zraven tega sem se letos udeležila še največjega
mednarodnega tekmovanja na svetu, ki je potekal v Münchnu,
mednarodnega tekmovanja v Plznu in enega svetovnega pokala, prav tako
v Münchnu.
Trenutno največ
pozornosti namenjam samostrelu, kar je pa zame nekaj čisto novega. S
trenerjem sva si postavila nov izziv in se odločila, da se
preizkusimo tudi v tej disciplini. Tako me naslednja tekma čaka v
začetku julija (državno prvenstvo v samostrelu). V primeru, da bo
rezultat dober, imam možnost z ekipo odpotovati v Švico, kjer
poteka evropsko prvenstvo v samostrelu. Septembra me čaka še
državno prvenstvo v malem kalibru in univerzitetno svetovno
prvenstvo na Poljskem, kjer bom tekmovala v treh disciplinah.
Moje največje
tekmovanje do zdaj pa so bile lanske prve Evropske igre, ki so
potekale v Bakuju. Mislim, da je bilo to tekmovanje zame ena izmed
največjih pozitivnih izkušenj do zdaj. Ponos in zavedanje, da sem
članica slovenske reprezentance je bilo takrat največje, saj sem
skupaj z najboljšimi slovenskimi športniki imela priložnost
zastopati našo državo.
Zaradi tekem in
priprav torej kar precej potuješ. Kje vse si že bila in kateri
kraji so se ti najbolj vtisnili v spomin, te očarali? Si dobila
vpogled kakšne razmere imajo strelci drugje po svetu?
Zaradi strelstva sem
obiskala že kar nekaj držav, katerih brez tekmovanj verjetno nikoli
ne bi. Prvo leto v reprezentanci sem tekmovala v Rusiji in Španiji.
To je bilo moje prvo evropsko in svetovno prvenstvo z zračno puško.
Isto leto sem odpotovala tudi v Združene arabske Emirate, kjer je
potekalo svetovno univerzitetno prvenstvo. Ravno to tekmovanje mi je
ostalo najbolj v spominu, z ekipo smo se odlično razumeli, videli
marsikaj in dobro odstreljali. Naslednje leto sem dvakrat obiskala
Azerbajžan, prav tako sem tekmovala na Nizozemskem. Marsikdo je ves
navdušen, da grem na izlet. Na vsakem takem tekmovanju, si z
reprezentanco vzamemo kakšen dan ali pa popoldan prost in si
ogledamo znamenitosti mesta, države, poskusimo čim bolj zaužiti
kraj, v katerem smo. Vendar nikoli ne pozabiš na tekmo, tam nisi na
izletu, ampak si prišel na tekmovanje, pokazat tisto, za kar si se
pripravljal.
Ne morem reči, da
imajo kje boljše, oziroma slabše razmere kot pri nas, na vseh
mednarodnih tekmovanjih imaš vpogled le na tisto strelišče, na
katerem se tekmuje in vsa dosedanja strelišča so imela dobre
razmere. Drugače je pri tekmah z malim kalibrom, kjer se tekmuje na
odprtih streliščih, tam so zelo različne vremenske razmere. V
spominu imam tri najhujše: Baku, kjer je bilo zaradi močnega vetra
streljanje zelo oteženo, Maribor, kjer smo na Evropskem prvenstvu
streljali v hudi vročini in München, kjer smo se spopadli z
mešanico vetra in dežja ter s hudim padcem temperature.
Treniraš skupaj z
najuspešnejšim slovenskim strelcem vseh časov - Rajmondom
Debevcem. Gre za lahko rečemo že kar legendo slovenskega športa.
Kakšen je občutek biti v družbi takšnega velikana?
Ko sem prvič
odpotovala na tekmovanje kot slovenska reprezentantka, skupaj z
velikani, kot je Rajmond Debevec, sem bila zelo ponosna, vznemirjena,
predvsem pa prestrašena. Spomnim se, da mi je pred odhodom trener
naročil naj Rajmonda prosim za pomoč pri nakupu enega dela puške.
Mislim, da še nikoli v življenju nisem s takim strahom in
spoštovanjem stopila do človeka in ga ogovorila :D. Priznam, da mi
ni bilo vseeno govoriti z, ne le legendo slovenskega športa, ampak
legendo strelstva na svetovni ravni. Verjetno ni strelca, ki ga ne bi
poznal. Zdaj, ko že tretjo leto nastopam z njim in ostalimi
reprezentanti, je vzdušje seveda bolj sproščeno. Prav tako je
užitek zastopati slovensko žensko ekipo zraven olimpijke Žive
Dvoršak. Na te ljudi še vedno kot na začetku gledam s
spoštovanjem, vedno lahko računam na kakšen nasvet in se tako učim
od najboljših.
Katere cilje si si
zastavila kot naslednje? Kateri je pa tvoj največji cilj, kaj je
torej tisto največ kar želiš v tem športu doseči?
Najbližji cilj je
uvrstiti se na evropsko prvenstvo v samostrelu, tudi za svetovno
univerzitetno prvenstvo in naslednjo sezono imam že zastavljene
cilje. Obenem pa se s treningi in pridobivanjem izkušenj,
pripravljam tudi že na projekt Tokio 2020. Verjamem, da je nastopiti
na olimpijskih igrah eden izmed največjih ciljev večine športnikov.
Ker prostora ni za vse, zmagajo le najvztrajnejši.
Je strelska sezona
zelo dolga? Kako dolga traja in kaj strelci počnete, ko ni tekem?
Strelska sezona traja
skozi celo leto. Od septembra pa nekje do aprila traja sezona z
zračno puško, že se začne sezona malega kalibra. Večjega počitka
si skozi leto ne moreš privoščiti, ravno med toplimi meseci
reprezentan te čakajo svetovni pokali in večje tekme malega
kalibra. Seveda si vzameš nekaj dni zase in za oddih, vendar, daljši
kot je ta počitek, težje je priti nazaj v stare tirnice. Skozi
sezono zračne puške je zelo težko najti vikend brez tekme, če pa
je, ga izkoristimo za trening, včasih tudi kot krajše skupne
priprave v Ljubljani.
Imaš kakšne hobije
in konjičke? Kaj najraje počneš, ko si prosta vseh študijskih in
športnih obveznosti?
V prostem času sem
najraje v družbi ljudi, ki jih imam rada. Veliko mi pomenijo dnevi,
ki jih lahko v celoti preživim z družino ali s prijatelji, saj je
teh zaradi študija in različnih tekmovanj manj kot včasih. Rada
preberem tudi kakšno knjigo, ali pa sedem za klavir, v katerega sem
se zaljubila že v osnovnošolskih letih. Pa vsake toliko se s sestro
spraviva nad kako sestavljanko, da pošljem možgane na pašo :).
Urška želimo ti, da
uspeš v svojih prizadevanjih in da še naprej s takšnim ponosom
zastopaš nas Prleke in barve Slovenije.