Strelka Urška Kuharič se pripravlja na projekt Olimpijske igre Tokio 2020
Urška je mlada strelka, članica Strelskega Kluba Kovinar Ormož, članica državne reprezentance in je ena najboljših strelk kar jih trenutno premore Slovenija
Urška v družbi Rajmonda Debevca in Žive Dvoršak
Urška
Kuharič je mlada strelka, članica Strelskega Kluba Kovinar Ormož in je tudi
članica državne reprezentance. Je ena najboljših strelk kar jih
trenutno premore Slovenija. Na letošnji lestvici najboljših
slovenskih članic je trenutno na tretjem mestu. Urška drži dva
slovenska rekorda: mladinski državni rekord z zračno puško in
državni rekord z malokalibrsko puško. Stara je 21 let in prihaja iz
Ormoža. Trenutno živi v Mariboru, kjer študira Razredni pouk na
Pedagoški fakulteti v Mariboru. Urška nam je zaupala njene največje
želje, razkrila kakšni so njeni treningi in kako je trenirati
skupaj z legendo svetovnega strelstva - Rajmondom Debevcem.
Pozdravljena Urška.
Najprej bralcem zaupaj koliko krat na teden potekajo tvoji treningi,
kje treniraš, kdo je tvoj trener in kako približno izgledajo
treningi.
Treningi običajno potekajo od pet do šest krat na teden, do tri ure na dan. Na pripravah, ki jih imamo skupaj z reprezentanco pred vsako večjo tekmo, treningi potekajo dvakrat na dan. Treniram na zračnem strelišču v Ormožu, večinoma je z mano moj trener Stiven Vočanec. Trener je zame ključnega pomena, zraven vsega kar me je o tem športu naučil, mi predstavlja tudi veliko moralno podporo. Hitro se zgodi, da zaradi slabega treninga podvomiš vase, zato je pomembno, da imaš ob sebi nekoga, ki ti jasno pove kakšne so tvoje realne zmožnosti - dovolj velike za uresničevanje zastavljenih ciljev. Na strelišču je trening sestavljen predvsem iz streljanja. To pomeni, da zraven pripravljalnega časa in poskusnih strelov, odstreljam tudi približno dve tekmi, torej na enem treningu okrog sto strelov. S tem treniram in pilim tehniko, vsak strel mora biti tehnično pravilno izveden. Obenem pridobivam strelsko kondicijo, ni lahko dobro uro in pol stati v istem položaju vedno znova dvigovati pet kilogramov težko puško in ves čas misli koncentrirati na vsak strel posebej. Na treningih malokalibrskega orožja, ki potekajo na odprtem, je napor zaradi težje puške, različnih položajev ter daljše tekme, še večji. Tako kot na začetku tudi ob koncu sledijo raztezne vaje. Zunaj strelišča pa potekajo treningi na stadionu ali v telovadnici, kjer z vajami za ravnotežje in s tekom delam na moči in vzdržljivosti. Zraven psihične kondicije, je namreč tudi pri strelstvu zelo pomembna fizična kondicija, predvsem zaradi lažjega uravnavanja srčnega tlaka in utripa, ki je na tekmah lahko zelo visok in s tem tudi moteč.
Kot vem si začela trenirati precej pozno in si kmalu začela dosegati odlične rezultate. Ali je pomembno, da začnejo strelci trenirati v zgodnjih otroških letih? Je za tvoje uspehe torej ključen talent?
Streljati sem začela pri petnajstih letih, kar je za večino športov pozno, če se želiš uvrstiti na vrh mednarodnih lestvic. Res je, da je pri strelstvu več posameznikov, ki jim je v krajšem času in seveda s trdim delom uspelo do vrhunskih rezultatov, kot na primer pri kakšni atletski disciplini, kjer mora športnik za tako visoke rezultate pridno trenirati že kot otrok. Če imaš občutek in če znaš kontrolirati svoje misli, si preprosto za to. Zaradi tega pri strelstvu ni tako pomembna starost, pri kateri začneš trenirati, s pridnostjo lahko hitro osvojiš tehniko in zbranost. Prednost ranega začetka treniranja strelstva je le v kilometrini, ki si jo nabereš s tekmami. Več tekem kot jih imaš za sabo, lažje premaguješ tremo, hitreje si nabiraš pozitivne izkušnje za naprej.
Zanimivo je videti človeka, ki ga prvič postaviš na strelsko linijo in mu daš v roko puško. Nekateri stvar takoj poštekajo, po nekaj strelih zadenejo tudi že kak center, in to ne »po nesreči«. Pri drugih se pa lahko zraven pošteno namučiš, pa še vedno ne bodo zadeli tarče. Tako pri novincih takoj vidimo, če se splača vztrajati ali ne. Glede na to bi rekla, da je talent precej pomemben pri strelstvu, vendar samo s talentom obtičiš nekje v poprečju, za kaj več sta potrebna še trud in delo. Meni je talent pomagal predvsem pri tem, da sem vztrajala v tem športu. Za moje uspehe je ključno trdo delo in treningi, s katerimi sem resno začela pred tremi leti.
Ali je težko usklajevati športne obveznosti s študijskimi, glede na to, da ti treningi in tekmovanja vzamejo res veliko časa?
Pomembno je, da si narediš nek plan treningov, tekem in študijskih obveznosti, ter se tega tudi držiš. Prvi dve leti študija sem čez teden trenirala v Mariboru, letos pa zaradi prenosa elektronske tarče to ni bilo možno, zato sem skozi teden odhajala domov na treninge, kar mi je vzelo ogromno časa. Ker koristim status športnika, mi je vsekakor lažje, tolerirana mi je določena odsotnost od vaj in predavanj, vendar je kljub temu težko nadoknaditi zamujeno. Poskušam usklajevati eno z drugim, v pomoč so mi tako sošolci, kot tudi profesorji.
Se na račun treningov in tekem odrekaš veliko stvarem, ali prav zaradi talenta, ki ga imaš, uspeš usklajevati zabavo s tekmovanji in treningi?
Tako kot pri vsakem športu, je tudi tukaj potrebnega veliko odrekanja. To se seveda vse povrne ob uspehu, ob kakšnem doseženem cilju. Vsako odrekanje in trdo delo se izplača, prej ali pozneje. Petkovi in sobotni večeri pač niso vedno čas za zabave, saj so vikendi polni tekem. Ampak to ne pomeni, da ne znam proslaviti uspehov, ravno takrat je druženje s prijatelji najboljše :).
Katere dosedanje dosežke bi izpostavila kot svoje najboljše?
Najprej bi izpostavila svoje prvo večje tekmovanje kot članica reprezentance. To je bilo mednarodno tekmovanje zračnega orožja v Münchnu, takrat sem nastopala še zadnje leto kot mladinka. Ustrelila sem državni mladinski rekord in pristala na 12. mestu. S tem sem si zagotovila tudi nastop na evropskem in svetovnem prvenstvu. Isto leto sem postala tudi mladinska državna prvakinja. Uvrstila sem se v 1.A državno ligo, kjer sem letos v skupnem seštevku napredovala na 3. mesto. Še vedno držim lanski državni rekord z malim kalibrom, v disciplini 60 leže, ponosna sem tudi na osmo mesto, ki sem ga osvojila na svetovnem univerzitetnem prvenstvu, prav tako z malim kalibrom, v trojnem položaju.
Katere pomembnejše tekme si že imela in katere te še čakajo v letošnjem letu?
Ena izmed pomembnejših tekem v letošnji sezoni je bilo Evropsko prvenstvo z zračnim orožjem v Gyoru. Tam so se namreč podelile še zadnje kvote za OI 2016. Zraven tega sem se letos udeležila še največjega mednarodnega tekmovanja na svetu, ki je potekal v Münchnu, mednarodnega tekmovanja v Plznu in enega svetovnega pokala, prav tako v Münchnu.
Trenutno največ pozornosti namenjam samostrelu, kar je pa zame nekaj čisto novega. S trenerjem sva si postavila nov izziv in se odločila, da se preizkusimo tudi v tej disciplini. Tako me naslednja tekma čaka v začetku julija (državno prvenstvo v samostrelu). V primeru, da bo rezultat dober, imam možnost z ekipo odpotovati v Švico, kjer poteka evropsko prvenstvo v samostrelu. Septembra me čaka še državno prvenstvo v malem kalibru in univerzitetno svetovno prvenstvo na Poljskem, kjer bom tekmovala v treh disciplinah.
Moje največje tekmovanje do zdaj pa so bile lanske prve Evropske igre, ki so potekale v Bakuju. Mislim, da je bilo to tekmovanje zame ena izmed največjih pozitivnih izkušenj do zdaj. Ponos in zavedanje, da sem članica slovenske reprezentance je bilo takrat največje, saj sem skupaj z najboljšimi slovenskimi športniki imela priložnost zastopati našo državo.
Zaradi tekem in priprav torej kar precej potuješ. Kje vse si že bila in kateri kraji so se ti najbolj vtisnili v spomin, te očarali? Si dobila vpogled kakšne razmere imajo strelci drugje po svetu?
Zaradi strelstva sem obiskala že kar nekaj držav, katerih brez tekmovanj verjetno nikoli ne bi. Prvo leto v reprezentanci sem tekmovala v Rusiji in Španiji. To je bilo moje prvo evropsko in svetovno prvenstvo z zračno puško. Isto leto sem odpotovala tudi v Združene arabske Emirate, kjer je potekalo svetovno univerzitetno prvenstvo. Ravno to tekmovanje mi je ostalo najbolj v spominu, z ekipo smo se odlično razumeli, videli marsikaj in dobro odstreljali. Naslednje leto sem dvakrat obiskala Azerbajžan, prav tako sem tekmovala na Nizozemskem. Marsikdo je ves navdušen, da grem na izlet. Na vsakem takem tekmovanju, si z reprezentanco vzamemo kakšen dan ali pa popoldan prost in si ogledamo znamenitosti mesta, države, poskusimo čim bolj zaužiti kraj, v katerem smo. Vendar nikoli ne pozabiš na tekmo, tam nisi na izletu, ampak si prišel na tekmovanje, pokazat tisto, za kar si se pripravljal.
Ne morem reči, da imajo kje boljše, oziroma slabše razmere kot pri nas, na vseh mednarodnih tekmovanjih imaš vpogled le na tisto strelišče, na katerem se tekmuje in vsa dosedanja strelišča so imela dobre razmere. Drugače je pri tekmah z malim kalibrom, kjer se tekmuje na odprtih streliščih, tam so zelo različne vremenske razmere. V spominu imam tri najhujše: Baku, kjer je bilo zaradi močnega vetra streljanje zelo oteženo, Maribor, kjer smo na Evropskem prvenstvu streljali v hudi vročini in München, kjer smo se spopadli z mešanico vetra in dežja ter s hudim padcem temperature.
Treniraš skupaj z najuspešnejšim slovenskim strelcem vseh časov - Rajmondom Debevcem. Gre za lahko rečemo že kar legendo slovenskega športa. Kakšen je občutek biti v družbi takšnega velikana?
Ko sem prvič odpotovala na tekmovanje kot slovenska reprezentantka, skupaj z velikani, kot je Rajmond Debevec, sem bila zelo ponosna, vznemirjena, predvsem pa prestrašena. Spomnim se, da mi je pred odhodom trener naročil naj Rajmonda prosim za pomoč pri nakupu enega dela puške. Mislim, da še nikoli v življenju nisem s takim strahom in spoštovanjem stopila do človeka in ga ogovorila :D. Priznam, da mi ni bilo vseeno govoriti z, ne le legendo slovenskega športa, ampak legendo strelstva na svetovni ravni. Verjetno ni strelca, ki ga ne bi poznal. Zdaj, ko že tretjo leto nastopam z njim in ostalimi reprezentanti, je vzdušje seveda bolj sproščeno. Prav tako je užitek zastopati slovensko žensko ekipo zraven olimpijke Žive Dvoršak. Na te ljudi še vedno kot na začetku gledam s spoštovanjem, vedno lahko računam na kakšen nasvet in se tako učim od najboljših.
Katere cilje si si zastavila kot naslednje? Kateri je pa tvoj največji cilj, kaj je torej tisto največ kar želiš v tem športu doseči?
Najbližji cilj je uvrstiti se na evropsko prvenstvo v samostrelu, tudi za svetovno univerzitetno prvenstvo in naslednjo sezono imam že zastavljene cilje. Obenem pa se s treningi in pridobivanjem izkušenj, pripravljam tudi že na projekt Tokio 2020. Verjamem, da je nastopiti na olimpijskih igrah eden izmed največjih ciljev večine športnikov. Ker prostora ni za vse, zmagajo le najvztrajnejši.
Je strelska sezona zelo dolga? Kako dolga traja in kaj strelci počnete, ko ni tekem?
Strelska sezona traja skozi celo leto. Od septembra pa nekje do aprila traja sezona z zračno puško, že se začne sezona malega kalibra. Večjega počitka si skozi leto ne moreš privoščiti, ravno med toplimi meseci reprezentan te čakajo svetovni pokali in večje tekme malega kalibra. Seveda si vzameš nekaj dni zase in za oddih, vendar, daljši kot je ta počitek, težje je priti nazaj v stare tirnice. Skozi sezono zračne puške je zelo težko najti vikend brez tekme, če pa je, ga izkoristimo za trening, včasih tudi kot krajše skupne priprave v Ljubljani.
Imaš kakšne hobije in konjičke? Kaj najraje počneš, ko si prosta vseh študijskih in športnih obveznosti?
V prostem času sem najraje v družbi ljudi, ki jih imam rada. Veliko mi pomenijo dnevi, ki jih lahko v celoti preživim z družino ali s prijatelji, saj je teh zaradi študija in različnih tekmovanj manj kot včasih. Rada preberem tudi kakšno knjigo, ali pa sedem za klavir, v katerega sem se zaljubila že v osnovnošolskih letih. Pa vsake toliko se s sestro spraviva nad kako sestavljanko, da pošljem možgane na pašo :).
Urška želimo ti, da uspeš v svojih prizadevanjih in da še naprej s takšnim ponosom zastopaš nas Prleke in barve Slovenije.
Treningi običajno potekajo od pet do šest krat na teden, do tri ure na dan. Na pripravah, ki jih imamo skupaj z reprezentanco pred vsako večjo tekmo, treningi potekajo dvakrat na dan. Treniram na zračnem strelišču v Ormožu, večinoma je z mano moj trener Stiven Vočanec. Trener je zame ključnega pomena, zraven vsega kar me je o tem športu naučil, mi predstavlja tudi veliko moralno podporo. Hitro se zgodi, da zaradi slabega treninga podvomiš vase, zato je pomembno, da imaš ob sebi nekoga, ki ti jasno pove kakšne so tvoje realne zmožnosti - dovolj velike za uresničevanje zastavljenih ciljev. Na strelišču je trening sestavljen predvsem iz streljanja. To pomeni, da zraven pripravljalnega časa in poskusnih strelov, odstreljam tudi približno dve tekmi, torej na enem treningu okrog sto strelov. S tem treniram in pilim tehniko, vsak strel mora biti tehnično pravilno izveden. Obenem pridobivam strelsko kondicijo, ni lahko dobro uro in pol stati v istem položaju vedno znova dvigovati pet kilogramov težko puško in ves čas misli koncentrirati na vsak strel posebej. Na treningih malokalibrskega orožja, ki potekajo na odprtem, je napor zaradi težje puške, različnih položajev ter daljše tekme, še večji. Tako kot na začetku tudi ob koncu sledijo raztezne vaje. Zunaj strelišča pa potekajo treningi na stadionu ali v telovadnici, kjer z vajami za ravnotežje in s tekom delam na moči in vzdržljivosti. Zraven psihične kondicije, je namreč tudi pri strelstvu zelo pomembna fizična kondicija, predvsem zaradi lažjega uravnavanja srčnega tlaka in utripa, ki je na tekmah lahko zelo visok in s tem tudi moteč.
Kot vem si začela trenirati precej pozno in si kmalu začela dosegati odlične rezultate. Ali je pomembno, da začnejo strelci trenirati v zgodnjih otroških letih? Je za tvoje uspehe torej ključen talent?
Streljati sem začela pri petnajstih letih, kar je za večino športov pozno, če se želiš uvrstiti na vrh mednarodnih lestvic. Res je, da je pri strelstvu več posameznikov, ki jim je v krajšem času in seveda s trdim delom uspelo do vrhunskih rezultatov, kot na primer pri kakšni atletski disciplini, kjer mora športnik za tako visoke rezultate pridno trenirati že kot otrok. Če imaš občutek in če znaš kontrolirati svoje misli, si preprosto za to. Zaradi tega pri strelstvu ni tako pomembna starost, pri kateri začneš trenirati, s pridnostjo lahko hitro osvojiš tehniko in zbranost. Prednost ranega začetka treniranja strelstva je le v kilometrini, ki si jo nabereš s tekmami. Več tekem kot jih imaš za sabo, lažje premaguješ tremo, hitreje si nabiraš pozitivne izkušnje za naprej.
Zanimivo je videti človeka, ki ga prvič postaviš na strelsko linijo in mu daš v roko puško. Nekateri stvar takoj poštekajo, po nekaj strelih zadenejo tudi že kak center, in to ne »po nesreči«. Pri drugih se pa lahko zraven pošteno namučiš, pa še vedno ne bodo zadeli tarče. Tako pri novincih takoj vidimo, če se splača vztrajati ali ne. Glede na to bi rekla, da je talent precej pomemben pri strelstvu, vendar samo s talentom obtičiš nekje v poprečju, za kaj več sta potrebna še trud in delo. Meni je talent pomagal predvsem pri tem, da sem vztrajala v tem športu. Za moje uspehe je ključno trdo delo in treningi, s katerimi sem resno začela pred tremi leti.
Ali je težko usklajevati športne obveznosti s študijskimi, glede na to, da ti treningi in tekmovanja vzamejo res veliko časa?
Pomembno je, da si narediš nek plan treningov, tekem in študijskih obveznosti, ter se tega tudi držiš. Prvi dve leti študija sem čez teden trenirala v Mariboru, letos pa zaradi prenosa elektronske tarče to ni bilo možno, zato sem skozi teden odhajala domov na treninge, kar mi je vzelo ogromno časa. Ker koristim status športnika, mi je vsekakor lažje, tolerirana mi je določena odsotnost od vaj in predavanj, vendar je kljub temu težko nadoknaditi zamujeno. Poskušam usklajevati eno z drugim, v pomoč so mi tako sošolci, kot tudi profesorji.
Se na račun treningov in tekem odrekaš veliko stvarem, ali prav zaradi talenta, ki ga imaš, uspeš usklajevati zabavo s tekmovanji in treningi?
Tako kot pri vsakem športu, je tudi tukaj potrebnega veliko odrekanja. To se seveda vse povrne ob uspehu, ob kakšnem doseženem cilju. Vsako odrekanje in trdo delo se izplača, prej ali pozneje. Petkovi in sobotni večeri pač niso vedno čas za zabave, saj so vikendi polni tekem. Ampak to ne pomeni, da ne znam proslaviti uspehov, ravno takrat je druženje s prijatelji najboljše :).
Katere dosedanje dosežke bi izpostavila kot svoje najboljše?
Najprej bi izpostavila svoje prvo večje tekmovanje kot članica reprezentance. To je bilo mednarodno tekmovanje zračnega orožja v Münchnu, takrat sem nastopala še zadnje leto kot mladinka. Ustrelila sem državni mladinski rekord in pristala na 12. mestu. S tem sem si zagotovila tudi nastop na evropskem in svetovnem prvenstvu. Isto leto sem postala tudi mladinska državna prvakinja. Uvrstila sem se v 1.A državno ligo, kjer sem letos v skupnem seštevku napredovala na 3. mesto. Še vedno držim lanski državni rekord z malim kalibrom, v disciplini 60 leže, ponosna sem tudi na osmo mesto, ki sem ga osvojila na svetovnem univerzitetnem prvenstvu, prav tako z malim kalibrom, v trojnem položaju.
Katere pomembnejše tekme si že imela in katere te še čakajo v letošnjem letu?
Ena izmed pomembnejših tekem v letošnji sezoni je bilo Evropsko prvenstvo z zračnim orožjem v Gyoru. Tam so se namreč podelile še zadnje kvote za OI 2016. Zraven tega sem se letos udeležila še največjega mednarodnega tekmovanja na svetu, ki je potekal v Münchnu, mednarodnega tekmovanja v Plznu in enega svetovnega pokala, prav tako v Münchnu.
Trenutno največ pozornosti namenjam samostrelu, kar je pa zame nekaj čisto novega. S trenerjem sva si postavila nov izziv in se odločila, da se preizkusimo tudi v tej disciplini. Tako me naslednja tekma čaka v začetku julija (državno prvenstvo v samostrelu). V primeru, da bo rezultat dober, imam možnost z ekipo odpotovati v Švico, kjer poteka evropsko prvenstvo v samostrelu. Septembra me čaka še državno prvenstvo v malem kalibru in univerzitetno svetovno prvenstvo na Poljskem, kjer bom tekmovala v treh disciplinah.
Moje največje tekmovanje do zdaj pa so bile lanske prve Evropske igre, ki so potekale v Bakuju. Mislim, da je bilo to tekmovanje zame ena izmed največjih pozitivnih izkušenj do zdaj. Ponos in zavedanje, da sem članica slovenske reprezentance je bilo takrat največje, saj sem skupaj z najboljšimi slovenskimi športniki imela priložnost zastopati našo državo.
Zaradi tekem in priprav torej kar precej potuješ. Kje vse si že bila in kateri kraji so se ti najbolj vtisnili v spomin, te očarali? Si dobila vpogled kakšne razmere imajo strelci drugje po svetu?
Zaradi strelstva sem obiskala že kar nekaj držav, katerih brez tekmovanj verjetno nikoli ne bi. Prvo leto v reprezentanci sem tekmovala v Rusiji in Španiji. To je bilo moje prvo evropsko in svetovno prvenstvo z zračno puško. Isto leto sem odpotovala tudi v Združene arabske Emirate, kjer je potekalo svetovno univerzitetno prvenstvo. Ravno to tekmovanje mi je ostalo najbolj v spominu, z ekipo smo se odlično razumeli, videli marsikaj in dobro odstreljali. Naslednje leto sem dvakrat obiskala Azerbajžan, prav tako sem tekmovala na Nizozemskem. Marsikdo je ves navdušen, da grem na izlet. Na vsakem takem tekmovanju, si z reprezentanco vzamemo kakšen dan ali pa popoldan prost in si ogledamo znamenitosti mesta, države, poskusimo čim bolj zaužiti kraj, v katerem smo. Vendar nikoli ne pozabiš na tekmo, tam nisi na izletu, ampak si prišel na tekmovanje, pokazat tisto, za kar si se pripravljal.
Ne morem reči, da imajo kje boljše, oziroma slabše razmere kot pri nas, na vseh mednarodnih tekmovanjih imaš vpogled le na tisto strelišče, na katerem se tekmuje in vsa dosedanja strelišča so imela dobre razmere. Drugače je pri tekmah z malim kalibrom, kjer se tekmuje na odprtih streliščih, tam so zelo različne vremenske razmere. V spominu imam tri najhujše: Baku, kjer je bilo zaradi močnega vetra streljanje zelo oteženo, Maribor, kjer smo na Evropskem prvenstvu streljali v hudi vročini in München, kjer smo se spopadli z mešanico vetra in dežja ter s hudim padcem temperature.
Treniraš skupaj z najuspešnejšim slovenskim strelcem vseh časov - Rajmondom Debevcem. Gre za lahko rečemo že kar legendo slovenskega športa. Kakšen je občutek biti v družbi takšnega velikana?
Ko sem prvič odpotovala na tekmovanje kot slovenska reprezentantka, skupaj z velikani, kot je Rajmond Debevec, sem bila zelo ponosna, vznemirjena, predvsem pa prestrašena. Spomnim se, da mi je pred odhodom trener naročil naj Rajmonda prosim za pomoč pri nakupu enega dela puške. Mislim, da še nikoli v življenju nisem s takim strahom in spoštovanjem stopila do človeka in ga ogovorila :D. Priznam, da mi ni bilo vseeno govoriti z, ne le legendo slovenskega športa, ampak legendo strelstva na svetovni ravni. Verjetno ni strelca, ki ga ne bi poznal. Zdaj, ko že tretjo leto nastopam z njim in ostalimi reprezentanti, je vzdušje seveda bolj sproščeno. Prav tako je užitek zastopati slovensko žensko ekipo zraven olimpijke Žive Dvoršak. Na te ljudi še vedno kot na začetku gledam s spoštovanjem, vedno lahko računam na kakšen nasvet in se tako učim od najboljših.
Katere cilje si si zastavila kot naslednje? Kateri je pa tvoj največji cilj, kaj je torej tisto največ kar želiš v tem športu doseči?
Najbližji cilj je uvrstiti se na evropsko prvenstvo v samostrelu, tudi za svetovno univerzitetno prvenstvo in naslednjo sezono imam že zastavljene cilje. Obenem pa se s treningi in pridobivanjem izkušenj, pripravljam tudi že na projekt Tokio 2020. Verjamem, da je nastopiti na olimpijskih igrah eden izmed največjih ciljev večine športnikov. Ker prostora ni za vse, zmagajo le najvztrajnejši.
Je strelska sezona zelo dolga? Kako dolga traja in kaj strelci počnete, ko ni tekem?
Strelska sezona traja skozi celo leto. Od septembra pa nekje do aprila traja sezona z zračno puško, že se začne sezona malega kalibra. Večjega počitka si skozi leto ne moreš privoščiti, ravno med toplimi meseci reprezentan te čakajo svetovni pokali in večje tekme malega kalibra. Seveda si vzameš nekaj dni zase in za oddih, vendar, daljši kot je ta počitek, težje je priti nazaj v stare tirnice. Skozi sezono zračne puške je zelo težko najti vikend brez tekme, če pa je, ga izkoristimo za trening, včasih tudi kot krajše skupne priprave v Ljubljani.
Imaš kakšne hobije in konjičke? Kaj najraje počneš, ko si prosta vseh študijskih in športnih obveznosti?
V prostem času sem najraje v družbi ljudi, ki jih imam rada. Veliko mi pomenijo dnevi, ki jih lahko v celoti preživim z družino ali s prijatelji, saj je teh zaradi študija in različnih tekmovanj manj kot včasih. Rada preberem tudi kakšno knjigo, ali pa sedem za klavir, v katerega sem se zaljubila že v osnovnošolskih letih. Pa vsake toliko se s sestro spraviva nad kako sestavljanko, da pošljem možgane na pašo :).
Urška želimo ti, da uspeš v svojih prizadevanjih in da še naprej s takšnim ponosom zastopaš nas Prleke in barve Slovenije.
