Na slovenske detektive se pogosto obračajo ženske, ki ne verjamejo partnerjem

Gotovo so mnogim izmed nas pri srcu filmske detektivke, kjer praktično ni kaznivega dejanja, ki ga detektivi ne bi razkrili. Povsem drugače je razmišljanje, če ti je mogoče detektiv za petami in skuša odkriti, ali si mogoče nezvest, ali si storil kakšno kaznivo dejanje, ali si se kaj zlagal... Za mnoge Slovence in Slovenke pa je gotovo še vedno velika neznanka, da je detektivski poklic tudi v Sloveniji v razmahu, povpraševanje po detektivskih storitvah pa je vedno večje. Za poklic detektiva se odločajo predvsem moški, med lastniki detektivske licence v Sloveniji pa je le 15 žensk. In med njimi je ena najbolj prodornih Bernarda Škrabar, ki nam je v posebnem pogovoru zaupala nekatere skrivnosti svojega in sploh detektivskega dela.

Tako smo med drugim izvedeli, da pomoč zasebnega detektiva pri sumu varanja, večinoma iščejo ženske. "Za poizvedovanje in preverjanje, ali gre za varanje, se pogosteje odločajo ženske, čeprav je tudi moških kar precej. V večini primerov se na koncu tudi v resnici izkaže, da ima partner ljubimca oziroma ljubimko. Ljudje običajno pridejo k nam že s konkretnimi sumi ali znaki, ki namigujejo na varanje, kljub temu obtoženi partner nezvestobo skoraj vedno zanika", pravi Škrabarjeva, ki dodaja, da je detektivsko delo, ki ga opravljajo zelo zahtevno, a kljub temu "niti približno tako »filmsko«, kot si marsikdo predstavlja. Ko nekoga zasledujemo, na primer, velikokrat nekje čakamo tudi po več ur, tako v mrazu kot tudi v vročini, potem pa je na voljo le nekaj sekund, da narediš dovolj dobro fotografijo, ki bo veljala kot dokazno gradivo".

V nekaterih pogledih ženske boljše detektivke

Direktorica Detektivsko-varnostne agencije, v kateri delajo tako moški kot tudi ženske detektivke, nam je zaupala, da so v nekaterih pogledih ženske boljše. "Na splošno imajo denimo boljšo intuicijo in bolj razvit socialni čut. Če je ženska detektivka dobra, ni nobenih težav. Mislim pa, da se morajo ženske na tem področju veliko bolj dokazovati in garati kot moški. A tako je pravzaprav pri skoraj vsakem poklicu. Dober detektiv mora imeti specifična znanja in veščine. Slediti mora najnovejši tehnologiji, biti mora hiter, potrpežljiv, poznati podjetja in profile ljudi, prav tako mora biti prilagodljiv, imeti dobre instinkte, veliko koncentracije, vajen mora biti timskega dela, biti dober fotograf, poznati mora zakonodajo in imeti odličen spomin. Po mojem mnenju fakulteta študentom, ki želijo biti detektivi, ne da dovolj znanja, zato v tiste, ki želijo delati pri nas, veliko vlagamo in jim predamo ogromno informacij, izobražujemo se tudi v tujini. Mislim, da je tega v slovenskih detektivskih agencijah premalo", pravi detektivka Bernarda Škrabar, ki dodaja, da se na njih čedalje pogosteje obračajo podjetja, kar je posledica vse pogostejših nepravilnosti in goljufij, običajno gre za preiskovanje bolniških odsotnosti, vinjenosti zaposlenih na delovnem mestu in notranjih kraj.

Opravijo tudi veliko alkotestov

"Veliko je tatvin v proizvodnjah podjetij, na primer. Preiskovala sem primere, ko je delavec kradel lastnino podjetja, v vrednosti od nekaj deset evrov pa tudi do sto tisoč evrov. Kradejo vse, od bonbonov in pisarniškega materiala do barv in kovin. V proizvodnjah na željo direktorjev opravimo tudi veliko alkotestov. Delavce testiramo nenapovedano, v primeru vinjenosti jim vodstvo izda opomin ali jih celo odpusti. Podjetja po izkušnji z našo agencijo pogosto oblikujejo ali posodobijo obstoječi pravilnik, ki prepoveduje uživanje alkohola in drog na delovnem mestu. Torej, kar veliko prav bizarnih stvari sem že doživela pri svojem delu. Najbolj mi je ostala v spominu neka gospa, ki se je na nas obrnila po telefonu. Preprosto je rekla, da za 14 dni naroča prisluškovanje mobilnemu telefonu svojega moža. Ko sem ji pojasnila, da je to nezakonito in da ji noben detektiv tega ne more in ne sme narediti, se je malce razburila, češ kakšna detektivska agencija da smo, a se je na koncu sprijaznila, da bo njena zahteva ostala neizpolnjena. Pri tem moram poudariti, da detektivi pri svojem delu vedno delujemo znotraj zakona in spoštujemo etična načela. V Detektivsko-varnostni agenciji (DVA) smo se k spoštovanju zakonov in etičnih načel zavezali tudi s podpisom Smernic korporativne integritete in Deklaracije o poštenem poslovanju, to je dokumentov, ki jih običajno podpisujejo le večja podjetja. Bili smo celo eden prvih podpisnikov teh dokumentov“.

Bernarda Škrabar, direktorica DVA je edina detektivka v Sloveniji, ki se ukvarja s to dejavnostjo, in ki se pojavlja tudi v medijih, saj meni, da ji to ne more škodovati. "Menim, da nam pojavljanje v medijih koristi, saj smo na ta način bolj prepoznani, na ta način tudi skušamo vplivati na to, da bi bilo javno mnenje o detektivih pozitivno, da bi ljudje spoznali, s čim vsem se ukvarjamo in bi na tak način spremenili filmske predstave o detektivskem delu, predstave o tem, da v večini delamo preko roba zakona, ne izbiramo sredstev, da pridemo do cilja ipd. Ob tem je gotovo, da ko si enkrat prepoznan v medijih, ne moreš več biti toliko izpostavljen na terenu, čeprav poznam kar nekaj kolegov v tujini, ki so še več v medijih in se glede tega sploh ne obremenjujejo. Konec koncev lahko za potrebe nadzora detektiv svojo podobo hitro in zelo učinkovito preobrazi. Kar se tiče prepoznavnosti pa je še vedno dobro opravljena storitev tista, ki daje dolgoročne rezultate in pravo reklamo – od ust do ust, s priporočili. Detektivsko delo je sicer fleksibilno in ne more biti odmerjeno z osem urnim delavnikom. Prednost, da lahko detektiva v primeru urgentne zadeve stranka pokliče kadarkoli, ta pa se z interventno ekipo odzove v najkrajšem možnem času, je dodana vrednost, od katere je odvisno, ali bo primer rešen v korist stranke ali ne".

Obvezno 80-urno usposabljanje pred pristopom na detektivski izpit

Detektivi rešijo veliko primerov uspešno, a vendarle je npr. že iz zapisa v letu 1921 razvidno, da ne samo, da so detektivi na slabem glasu, ampak da imajo pomanjkljivo znanje, ne samo v znanosti, ampak tudi v praksi, so nezanesljivi, vpleteni naj bi bili tudi v različna kazniva dejanja ipd. Skozi zgodovino do današnjih dni tega v detektivski branži nekako niso mogli razrešiti, podobno je v Angliji in tudi drugod. "Ravno iz tega razloga si detektivi prizadevamo (vsaj tisti, ki damo kaj na razvoj stroke), da bi vzpostavili enoten evropski sistem pogojev, usposabljanja, licenciranja. V ta namen je bila izoblikovana projektna skupina, del katere sem, vendar po precej obetajočem pričetku pred leti, se je zadeva pravzaprav ustavila, kar pa ne pomeni, da se posamezne države ne prizadevajo tega področja urediti oz. uskladiti. Nemčija in Anglija, ki ju slučajno omenjam, kot razviti državi s tradicijo detektivske dejavnosti, namreč nimata predpisanega pogoja stopnje izobrazbe, niti predpisanega obveznega usposabljanja za ta poklic (usposabljanja seveda obstajajo, vendar neobvezna), tako je torej odločitev biti detektiv, prepuščena posamezniku in ni regulirana s posebnimi predpisi. Pri tem je res, da ne smemo biti črnogledi, kar se tujine tiče, saj, ne glede na to, da morda nima zakonsko reguliranega poklica detektiva, ima pa neprimerljivo tradicijo te dejavnosti".

V Sloveniji je bil prvi Zakon o detektivski dejavnosti leta 1994 in z zakonom imamo področje dokaj dolgo in dobro regulirano, čeprav je po novem Zakonu o detektivski dejavnosti iz leta 2011 poleg ostalih pogojev, obvezno še 80-urno usposabljanje pred pristopom na detektivski izpit. "Ne glede na zakonsko regulacijo, pa sem še vedno mnenja, da to ni dovolj. Pripravništvo, ki je predvideno v zakonu, je namreč še vedno mrtva črka na papirju, saj bi za dolgoročno zagotavljanje kakovosti detektivskih storitev nedvomno moralo biti obligatorno 1-letno pripravništvo, kot ima med drugim to urejeno Hrvaška, kjer je obvezno 1-letno pripravništvo pri mentorju detektivu, ki mora imeti najmanj 3 leta delovnih izkušenj".

Potrebno bi bilo uvesti institut »pooblaščenega« detektiva

In kako pri izbiri privatnega detektiva ugotoviti, ali je detektiv dober, in ali bomo z njegovo pomočjo uspešno rešili primer, zaradi katerega ga želimo najeti? "Mnogo podjetij se pri naročilu storitve sprašuje le o ceni oz. strošku, ki jim ga bo prinesla. Pa se stranke sprašujejo tudi o kvaliteti dela, ki ga bo potencialni detektiv opravil za njih? Najverjetneje ne. Pa bi se morali. Cena je pomembna, ampak ne bi smela biti odločujoči faktor: »Poceni« lahko pomeni tudi iskanje bližnjic, uporabo slabše kvalificiranih ali nekvalificiranih, in še hujše neizurjenih ljudi, površnost in opravljanje dela v t.i. »sivi coni«. Sami ne počnemo ničesar od naštetega, zato tudi nismo najcenejša opcija na trgu. Naročniki bi morali v prvi vrsti najeti detektiva, ki je strokoven, diskreten, kvalitetno opravlja svojo storitev, je pošten in deluje v skladu s standardi etike in poslovne integritete. Najbolje je, da mu zastavi stranka nekaj vprašanj, s pomočjo katerih bo ugotovila, ali je izbrani detektiv dober, učinkovit ter strokovno podkovan, da lahko pomaga pri reševanju določenega problema".

"Če potrebuje stranka detektiva za nadzor delavca, naj najame agencijo, ki je specializirana za nadzor in ima za seboj vrsto uspešno razrešenih primerov. Če potrebuje nekoga za reševanje problemov informacijske varnosti, naj se obrne na strokovnjaka z dovolj znanja in opreme. Primer in težavo mora vsekakor reševati nekdo, ki bo visoko motiviran za razrešitev situacije, specializiran in se bo na svojem področju stalno usposabljal. Dober detektiv bo priznal svoje omejitve ter stranki predstavil svoje izkušnje z določenim področjem dela. Pomembno je tudi, da stranka izbere detektiva, ki je na svojem področju aktiven strokovnjak, se stalno izobražuje in izpopolnjuje. To pomeni, da dobro pozna aktualno zakonodajo in pravne postopke, potrebne v določenih primerih. V globalu je najbolj smotrna primerjava poklica detektiva s poklicem odvetnika ali pravnika. Kar se tiče predkazenskega in kazenskega postopka, bi detektivi lahko opravljali funkcijo pomočnika tožilca ali sodnika, ki bi ga pooblastil za določeno zadevo".

Po prepričanju naše sogovornice, bi bilo potrebno uvesti institut »pooblaščenega« detektiva, ki bi pomagal državi pri preiskovanju konkretnega primera, prepričana je namreč, da je nekaj detektivov v Sloveniji, ki imajo dober potencial, da bi lahko pripomogli s svojim delom državnim organom in tudi zmanjšali stroške. To področje pa bi moralo biti ustrezno pravno regulirano. Seveda pa bi bili ti detektivi podvrženi še večjemu nadzoru s strani države, kot so to sedaj. "Država je s prenosom dela pooblastil, prenesla nekaj nalog na področje zasebnega varovanja in občinskega redarstva, zakaj se ne bi zgledovala po tem področju tudi na detektivski, poizvedovalni, preiskovalni dejavnosti. Roko na srce, so detektivi bolj izobraženi, kakor varnostniki in občinski redarji, vendar pa bomo v prihodnosti zagotovo morali še bolj delati na razvoju strokovne usposobljenosti".