Niko in njeno mamo so rešili teme in jima zgradili dom

Ob poplavi takšnih in drugačnih trpinčenj, mučenj in zanemarjanj živali, tako hišnih ljubljenčkov, kot rejnih oz. komercialnih, prihaja iz Pomurja prav spodbudna zgodba povezana s skrbjo za zanemarjene živali. Mirjana, Petra, Tamara, Trezika, družina Sluga in še nekateri aktivisti Društva za zaščito živali Pomurja (DZŽP), ter sploh ljubitelji živali, so namreč "iz večne teme" rešili malo Niko in njeno mamo, katerima so, s pomočjo sponzorjev in donatorjev, na domačiji družine Sluga ob mostu čez Muro v Črncih v Apaški dolini, zgradili nov dom in jima tako ponudili dostojno življenje. In kravici sta že nekaj tednov po nastanitvi v novem domu postali povsem drugačni, predvsem siti in zadovoljni, a tudi veseli in razigrani ter prijazni do vseh, ki si jih pridejo ogledati. Ker je z Niko in njeno mamo veliko dela, bi sedaj potrebovali prostovoljce, ki bi jim pomagali, predvsem bi jih krmili in čistili "hlev", kar sedaj predvsem počneta Tamara in Tomi Sluga ter njuni trije otroci. Prav tako bi potrebovali botre, ki bi skrbeli za prehrano nesrečnih živali. Za nekaj časa je za seno poskrbel Pomurski sejem, ki je podaril kakšnih 40 štirioglatih in dve okrogli bali sena. Za prevoz slednjih, seveda ob fizičnem delu Marjana, Tamare, Petre in Mirjane, je poskrbel prevoznik z Ivanjskega Vrha, Matej Hrastelj. Vse je bilo brezplačno in zato so v društvu hvaležni tako Pomurskemu sejmu, kot prevozniku.

Zgodba teličke Nike in njene mame, se je začela že pred nekaj meseci, ko so aktivistke DZŽP šle na neko kmetijo fotografirat pujso Pepo, in so seveda odprli tudi vrata sosednjega hleva... Zagledali so štiri pare oči, ki so se zazrle v njih. Krave privezane z verigo okrog vratu na stojiščih in mala telička, z verigo pripeta ob steno. "In ko zagledaš dva meseca staro bitje, ločeno od svoje mame in pripeto ob steno. Ko ti je jasno, da njena mama v svojih 13 letih še ni videla neba in sonca, ni še naredila koraka in ni stopila na zemljo ali travo, saj je ves čas pripeta na verigo – koti teleta, ki jih odvzamejo, da lahko potem ljudje pijemo mleko, ki ga je proizvedla za njih. In ko smo jim pogledali v oči, smo jim obljubili, da bomo naredil vse, da bodo okusile tudi lepo in svetlo plat življenja. Da življenje niso vse samo betonska tla, na katerih stojijo, veriga okrog vratu in bolščanje v steno", poudarjajo na DZŽP.

Ob iskanju rešitev, so tako izvedeli, da kmet opušča rejo krav in da ena izmed njih, ki je bila vzrejena z namenom za meso le še "čaka" na zadružni tovornjak, ki nalaga krave po kmetijah, da jo naloži in odpelje v klavnico. Drugo bo prodal sosednjemu večjemu kmetu, ki jo bo vzrejal za plemensko kravo. "Torej čakala bi jo usoda mame. Ko pa bodo mamo po nekaj mesecih do konca izmolzli, še jo bodo primerno poredili, bo prvič v življenju naredila prve korake in to korake na tovornjak, kjer jo bodo odpeljali na zadnjo pot, v klavnico. Da bo dala še edino od sebe kar ima – meso", pravi Petra Gjureč iz DZŽP, njena kolegica Tamara Zupe pa razlaga, kdo je sploh telička Nika? "Takrat je bila komaj dva meseca stara telička, kotena z razlogom, da bo njena mama še naprej lahko dajala svoje oz. njeno mleko ljudem. Kako je dobila ime? Njene lastnike smo vprašali, kako ji je ime... in gospa je odvrnila: 'nika' (to po prekmursko pomeni 'nič'), in tako je mala Nikica dobila ime – Nika, ampak tokrat z veliko začetnico".

V DZŽP so nato sklenili, da bo Nikina čreda postala srečna čreda, ki bi nam vsem pokazala in nas učila o tem, kdo krave so. "Njihova preteklost pa nas bo učila o tem, kaj jim ljudje po nepotrebnem počnemo. Torej – začeli smo jim iskati primeren dom, kjer bodo lahko živele do svoje naravne smrti, brez izkoriščanja. In na prvi pomladni dan sta dve iz Nikicine črede dobili najlepše možno darilo – svoj dom. Nikica in Mama pa sta doživeli svojo svobodo malo pozneje, in sicer njuna je bila letošnja jesen. Večino stroškov za njihovo oskrbo krije DZŽP. Če želite postati boter eni izmed njih, nas kontaktirajte: info@dzzpomurja.si".

"Zločince v zapor. Najhujše zločince obsodijo na smrt ali doživljenjski zapor. Kakšen zločin so naredile živali, da si zaslužijo enako obravnavo, kot zločinci in najhujši zločinci? Na milijone živali, ki so namenjene za prehrano in izkoriščanje njihovih produktov živi tako bedno življenje. Obsodil jih je človek v imenu prehrane. Mama, pripeta na kratki verigi, je v poltemi bolščala 13 dolgih let v sive, plesnive stene. Veriga ji je dovoljevala samo toliko gibanja, da se je lahko ulegla na mrzla betonska tla in da je z glavo segala do sena in vode. Minute dolge kot leta. Skotila je devet teličkov, njenih otrok. Za osmimi je jokala, ko so jih kmalu po rojstvu odtrgali od nje, da je njeno mleko hranilo človeka, namesto njenih otrok. Nemočna, pripeta na kratki verigi, je gledala odhod svojih otrok v klavnico. Nika, njen zadnji otrok, je ostala v istem prostoru, ker je bila namenjena za prodajo in nadaljevanje mamine usode. Tokrat bi morala ona gledati odhod svoje mame v klavnico. Usoda je hotela, da je posijalo sonce v njuno življenje. Ob reševanju življenj dvema pujsama, so rešiteljem pogled pritegnila široka hlevska vrata. Za njimi štirje pari žalostnih oči. Kako mimo tega? Kmet se je odločil opustiti rejo govedi. Zadnje tri je še redil za zakol. Nika bi šla v prodajo za nadaljnje izkoriščanje kot mlekarica in za razplod. To malo nedolžno bitje, privezano ob steni bi nadaljevalo usodo svoje mame", poudarja Tamara Zupe, članica DZŽP.

In padla je odločitev: te krave bodo vzor, kako se ravna z živalmi in se jih ne izkorišča. Da je v slogi moč, se je pokazalo tudi pri reševanju teh življenj. Srčni ljudje, združeni v DZŽP so jih rešili in v tem hlevu več ne bodo nove žrtve. "S pomočjo donatorjev in pridnih rok prostovoljcev je zrasel njun novi dom sredi narave pri ljudeh, ki so ju prijazno sprejeli na svoj travnik. Rešeni Sara in Sita že od pomladi uživata na pašnikih V Pravljici. Tako je ta hlev ostal prazen, njihove verige več ne bojo dušile živalskih življenj. S prvim jesenskim dnem tudi Nika in njena Mama živita življenje", dodaja Tamara.

Krave – dejstva in zlorabe!
Ksenija V. Kutlačić, Zavod za zaščito rejnih živali Koki pravi, kako v vsakdanjem pogovoru obstaja frazem, ki ga uporabimo zmeraj, ko želimo poudariti, da je nekdo za nekoga objekt izkoriščanja – podamo primerjavo, da je ‘molzna krava’ (denimo: bila je kot molzna krava za mnoge politike…). To izrečemo brez da bi se poglobili v pomen izrečenega, še manj prevprašali, kako je mogoče, da je živo bitje s svojo kompleksno naravo in sebi lastnimi značilnostmi ter življenjsko dobo tudi do tri desetletja brez zadržkov del tega tako zelo resničnega frazema? Verjetno tudi zato, ker o njih vemo zelo malo, čeprav imamo meso, mleko in njihovo kožo ves čas v sebi ali na sebi. Nikoli pa nje kot živega bitja ob sebi. Kroži celo anekdota, da otroci mislijo, da so krave vijolične barve. Ni smešno, kajti zavedeni niso le otroci, marsikateri odrasli med nami, ki sicer ve, da niso vijolične barve, verjame, da živijo kot je to prikazano v številnih reklamah. Pa je resnica o tem tako daleč kot tista o njihovi vijolični barvi. Pravijo pa, da kdor se je spomnil reka, da so oči ogledalo duše, je najbrž zrl v velike in globoke kravje oči. Temu pa ne gre oporekati.

Krave so čredne živali, ki sklepajo tesna medsebojna prijateljstva in močne vezi z dva do štirimi posamezniki ter imajo v čredi tudi tiste, ki se jih izogibajo. Tudi spijo v bližini svojih prijateljev in imajo mesta razdeljena glede na hierarhijo. Kadar so ločene od skupnosti, predstavlja to zanje velik stres. V svoji čredi imajo vodjo. Krave sklepajo tesna medsebojna prijateljstva. Imajo najboljše prijatelje. So izjemno inteligentna, čuteča bitja, ki se vznemirijo, ko rešujejo probleme (nekatere celo skačejo v zrak) -fenomen je znan pri ljudeh kot ‘aha’ efekt ali Eureka efekt, pogruntajo, kako odpreti vratca, da pridejo do hrane, vode in še marsikaj. Kot je značilno za vsa živa bitja, se krave med seboj razlikujejo po svojih značajih, raziskovalci so dognali njihove različne temperamente. Izjemno so dojemljive za glasbo. So tudi izjemno radovedne živali, ki slišijo veliko bolje kot ljudje, so pa slepe na rdečo in zeleno barvo. V bikoborbah je mahanje tisto, kar razdraži bika, ne rdeča barva. Sicer imajo 360 stopinj panoramski pogled, da lahko uzrejo predatorje iz vseh zornih kotov. In odličen voh. Najstarejša krava na svetu Big Bertha je dočakala starost 49 let. Krave pa so izjemne mame...

Svoj zarod nosijo okoli 9 mesecev. Ne da bi se zavedale, da je pravzaprav teh devet mesecev edino obdobje, ki ga bodo s svojim mladičem lahko preživele v tesnem stiku. Ko se mladič skoti, se med njima razvije tesna in močna vez, ki tako kot pri vseh materah in otrocih v naravi lahko traja vse življenje. Kako močna je ta vez med kravo in teličkom zelo dobro vedo kmetje, ki zato pravijo, da je veliko bolje za kravo odvzeti telička kmalu zatem, ko je prišel na svet kot pa ga pustiti nekaj mesecev, da sesa pri materi in ga šele potem odstaviti. Kajti potem je bolečina zanjo prehuda. In zelo glasna. Kdor jo je kdaj slišal, bo razumel. Ne glede na vse kar so in kar niso skozi naše oči, so krave v večjem delu sveta zlorabljene za naše potrebe in niso prepoznane kot moralno enakovredna bitja s sebi lastnimi značilnostmi in potrebami, temveč spremenjene v žive tovarne mleka in mesa.

Telička odstavimo, da lahko mi namesto njega pijemo mleko. Če je bik, gre kmalu v klavnico. Če je krava, jo praviloma čaka usoda matere. Prav vsi pa končajo v klavnici in to veliko prej, preden se bi življenje izteklo po naravni poti. In ne glede na to, kako zelo se trudimo, da bi te čudovite živali živele svoji vrsti primerno življenje, pa dejstvo, da krava bika v svojem življenju sploh vidi ne, v živalskem svetu razmnoževanja nikakor ni naravno, še manj vrsti primerno življenje. Milijarde njih namreč umetno oplodi človeška roka. Če želimo mleko v velikih količinah, mora krava biti breja vsaj na vsako leto in pol. Obstaja možnost, da s stimulacijo mlečnih žlez (če se teličke ližejo med seboj recimo), pride do nastanka mleka brez brejosti, vendar je to izjema in ne pravilo. Prav tako lahko ima krava več let še nekaj mleka, če stimuliramo žleze, vendar govorimo o minimalnih količinah in vsekakor ne o količini 30 litrov dnevno, kolikor ‘dajejo’ dobre krave molznice.

Krave smo spremenili v predmete, s katerimi eksperimentiramo, kako doseči čim boljše proizvodne rezultate (mleko, meso), skozi ‘okno’ spremljamo njihovo prebavo. Jih genetsko manipuliramo, da dosežemo čim boljše proizvodne rezultate, živali so tako pogosto ujete v svojih ogromnih telesih in imajo številne okvare reproduktvnih in drugih organov, ki so posledica človeške manipulacije.

"Predvsem in zlasti pa smo jim odvzeli dostojanstvo, svobodo in pravico do življenja. Vse, kar smo jim odvzeli, pride najbolj do izraza tedaj, ko jim vse to vrnemo. In omogočimo, da zaživijo kot bi morale od nekdaj. Kaj in kako spremeniti? Odločimo se za prehrano, ki ne vsebuje sestavin živalskega izvora – Fridina domača kuhinja. Prav tako se izognimo oblačilom in drugim dodatkom, ki so narejene iz živalske kože. Usnje NI stranski proizvod mesne industrije. Ozaveščajmo o tem, da je treba živali obravnavati kot moralno enakovredna bitja. Obiščimo in podprimo kraje, posameznike, skupnosti in organizacije, ki nudijo doživljenjsko oskrbo posameznim primerom iz sistema reje vzetih živali", dodaja Ksenija V. Kutlačić iz Zavod za zaščito rejnih živali Koki.