Bobri, poleg ob reki Ščavnici, tudi na Negovskem jezeru

Čeprav se niti najstarejši prebivalci vzhodnega dela Slovenskih Goric ne spominjajo, da bi se kdaj govorilo o bobrih ob reki Ščavnici, je sedaj več kot jasno, da so se ti naselil v Ščavniško dolino. Do prvega bobrišča v Spodnjih Ivanjcih, nas je pripeljal lovski čuvaj Franc Veberič, ki je na svojem revirju LD Negova prvi »odkril« bobrišče na reki Ščavnici. Takoj zatem nas je poklical še ribič Roman Muhič iz Biserjan pri Sv. Juriju ob Ščavnici, in nam pokazal še eno bobrišče, in sicer na reki Ščavnici v Slaptincih. Obe odkritji sta nedvomno potrdili, da gre za naselitev bobrov, kar je, čeprav jih nihče ni videl v živo, velika popestritev živalskega sveta doline reke Ščavnice.

Pred dnevi pa nas je na ogled še enega borišča povabil še gobar Jožek Kramberger iz Spodnjih Ivanjcev. Njegovo bobrišče se je nekoliko presenetljivo nahajalo ob znamenitem devet hektarjev velikem Negovskem jezeru. Številna »posekana« drevesca in »brlog«, ki se nahaja na zahodnem delu obale Negovskega jezera, so jasno potrjevala, da gre za bobre, ki so postali nova zanimivost tega turističnega bisera. Težko je sicer ugotoviti kako so se bobri naselili na Negovskem jezeru, dejstvo pa je, da so tukaj. "Nekaj dni nazaj sem se odpravil iskati gobe. Moj »štatl« za iskanje gob je okolica Negovskega jezera, saj tu živim skoraj od otroštva. Ko sem ob obali oprezal za gobami, se mi je zdelo sumljivo, da so bila ob obali podrta manjša bukova drevesca. Ko sem prišel bliže, sem takoj ugotovil, da je to delo bobra. Ker sem bral o bobrih na reki Ščavnici, mi je bilo takoj jasno, da gre za bobre. Da je bobrišče sveže lahko vidite ob pogledu na njegovo novo zgrajeno domovanje iz manjših debel in vej bukovine, na katerih je še sveže listje. Listje na vejah verjetno ni ovenelo, ker so veje in debelca potopljene v vodi in še tako nekaj časa »živijo«. Ker sem ljubitelj narave, mi je bilo to sila zanimivo in gotovo je zanimivo tudi za druge ljudi", nam je razlagal Jožek Kramberger, ki je ponosen na svojo" najdbo".

Ob bobrišču, na gladini jezera, je radovedno plaval edini še živeči labod, kam so izginili ostali pa nam Kramberger ni vedel povedati. Spomnil pa se je, da je bilo na jezeru nekoč veliko pižmovk, ki so bile nadloga mlinarju, saj so mu s svojimi rovi predirale jez in so ga morali krpati s »pauši«, oz. snopi svežega vejevja, ki so ga porivali v rove pižmovk in jih zamašili z ilovico. Pižmovk tudi ni več. Morda zato, ker je brežina jezu obdana z gladkimi betonskimi ploščicami..., to pa bobrov očitno ne moti preveč, saj smo se tudi ob vnovičnem obisku obale Negovskega jezera, lahko prepričali, da bobri nadaljujejo z gradnjo brloga in priprave zaloge hrane. V bližnji okolici pa je padlo še nekaj manjših dreves, delno obdelana pa so tudi že debelejša drevesa.

Sicer pa, nikakor ne gre prezreti, da je evropski bober, ki se razlikuje od kanadskega, v 18. in 19. stoletju že povsem izumrl. Pri nas je bober veljal za izumrlega približno poldrugo stoletje, saj je v rajnki Avstriji, kamor smo takrat še spadali, izumrl leta 1869. Veliko hitreje so ga iztrebili v Italiji, že leta 1541, še hitrejši pa so bili Angleži, kjer je izginil že v dvanajstem stoletju. Pred tem je ozemlje Evrope naseljeval najmanj 14.000 let, vse od zadnjih ledenih dob pleistocena. Konec devetnajstega stoletja je v Evropi in Aziji skoraj povsem izginil: le na osmih izoliranih, najbolj nedostopnih območjih je preživelo kakšnih 1200 evrazijskih bobrov. Številne zahodnoevropske države so ga zato zaščitile že na začetku dvajsetega stoletja, mnoge, iz katerih je povsem izginil, pa so poleg zaščite bobre začele tudi ponovno naseljevati. Ker se je to v nekaterih državah, kot so Norveška, Finska in Švedska, dogajalo že pred pol stoletja ali več, so si bobri v teh državah številčno že toliko opomogli, da so spet postali normalen del naravnega okolja in ponekod znova tudi lov na divjad. Zdaj jih v Evropi in Aziji živi že najmanj 1,2 milijona, kar je tisočkrat več kot v obdobju, ko mu je šlo najslabše. Prav zato je kot živalska vrsta zaščiten. Lovci LD Negova in LD Videm ob Ščavnici, so ponosni, da imajo na svojem terenu redko žival, ki ji je grozilo popolno iztrebljenje, kar pa ne bi mogli reči za nekatere lastnike zemljišč in gozdov.

Bobri se k nam sploh ne bi vrnili, če bi bilo to odvisno od slovenskih oblasti. A se je brez njihove vednosti pritihotapil iz Hrvaške, kjer so jih v reko Lonjo pri Ivanič Gradu nekaj znova naselili leta 1996. Od tam so se začeli širiti po Hrvaški in tudi k nam, kjer so prva objedena in podrta obvodna drevesa odkrili leta 1998 na sotočju Krke in Radulje na Dolenjskem. Ker je bober pri iskanju najboljših življenjskih razmer sposoben ob vodotokih potovati zelo daleč, tudi po nekaj deset kilometrov ali več, se je torej v dveh desetletjih razširil ne samo po Hrvaški, ampak tudi po Sloveniji, kjer ga zdaj opažajo na Krki, Radulji, Dravi, Muri in vedno pogosteje tudi v pritokih teh rek... Nestrpnosti ali nasprotovanja bobrom za zdaj ni čutiti. Lastniki so do bobrov zelo strpni in v zadnjih nekaj letih so v območni enoti Zavoda za gozdove Murska Sobota prijavili le za dobra dva tisočaka škode, predvsem na drevju. Kako bomo zanimive in skoraj nikoli vidne vnovične prebivalce naših voda in obvodnih lok ter vrbišč sprejemali v prihodnje, bo torej odvisno predvsem od nas, ljudi, ki smo v naravnem okolju prav tako samo gostje, in ne vsemogočni gospodarji...