Predica Jerica Krošelj je prava umetnica in mojstrica svojega opravila

V občini Majšperk so ponosni na Jerico Krošelj, ki se s pridelovanjem lanu, predenjem na stoletnem kolovratu in izdelovanjem lanenega platna, ki je v zadnjem času vse bolj iskano, ukvarja že 60 let. Jerica Krošelj doma iz Sestrž je v delo utečena že 60 let in mentorica mladim s področja rokodelstva, saj že vrsto let sodeluje z Zavodom za kulturo, turizem in razvoj Rogatec - muzej na prostem in sicer na etnoloških prireditvah in sejmih prikazuje predenje lanu na stoletnem kolovratu. Vključena je tudi v etnološko društvo Ložnica pri Makolah.

Ob tem nam je mentorica Jerica Krošelj povedala: »Lan so sejali spomladi, na začetku aprila, ali po pšenični žetvi. Lan se ni žel, pipali so ga: prvič v avgustu, drugič v oktobru. Zvezanega v snope so najprej sušili. S snopov so ločili laneno seme, ki so ga uporabljali za zdravilo. Lanena stebla, razpostrta po travniku, so pustili ležati tako dolgo, da je ovjnica stebla (srajčka) sprhnela. Pred trenjem so jih sušili v sušilnicah. To so bile jame s premerom do treh metrov, skopane v breg in obzidane s kamnom ali opletene s šibjem ter ometane z ilovico. Čez so položili deske, na katerih so sušili lan. Okrog sušilnice so terice trle lan. Pri tem so se vlakna razrahljala in ločila. Nastalo je predivo – česale so ga na grebenu, da je v rokah ostalo samo fino predivo, iz katerega so nato predli fino nit za izdelavo sukanca in tkanje finega platna. Predivo, ki je pri česanju ostalo na grebenu, se je imenovalo kodelja in iz nje so predli navadno nit. Pri predenju na kolovratu se je nit navijala na motek (špulo), z njega so previli okrog komolca ali na leseno motovilo, da so nastale štrene, nato pa prali v lugu in posušili. Nit so iz predena previli v klopke in jih nesli k tkalcu. Predli so tudi doma pridelano volno in konopljo. Tkanje je bilo moško delo. V okolici Majšperka sta delovala Franc in Leopold Lampret. K njima so nosili doma pridelano laneno predivo z vseh strani, tudi iz Rogatca. O izdelkih iz ročno tkanega platna pa pričajo tudi zapuščinske listine tkalskega mojstra Matije Siebenreicha, ki je deloval v Rogatcu v drugi polovici 18. stoletja. Iz navadnega hodnega platna grobo tkan, nebeljen lan, rjave barve so šivali rjuhe, prte, brisače, srajce, spodnjice, krila …«

Sicer pa mentorica in mojstrica vsem rada pokaže kako se na kolovratu prede lan. Pri pridelovanja lanu ga sama doma seje, ga skozi leto neguje, ko pa dozori ga ročno populi in na soncu posuši, nato pa sledi nadaljnji postopek dokler od lanu ne pridela lanenih izdelkov. Sama tudi izdela laneno platno. Jerica je prava mojstrica, saj se s tem opravilom ukvarja od svoje rane mladosti, torej že dolgih 60 let, saj je njeno delo predenje in tkanje ter izdelovanje različnih lanenih izdelkov. Pri svojem delu uporablja leseno orodje, od statev, kolovrat in druge pripomočke. Izdeluje laneno platno in lanene kvačkane prtičke. Svoje lanene izdelke ceni z veliko ljubeznijo, saj so vsi ročno izdelani z željo, da to rokodelsko opravilo ne bi povsem šlo v pozabo. Njena želja je, da bi po njenih stopinjah šli mladi, kajti mladim pokaže kako se prede in izdelujejo laneni izdelki, saj jih rada uvaja v to mojstrsko opravilo. Pri njej doma, ko sede za kolovrat ali na stave se čas pri njej večkrat tudi ustavi.

Jože Žerdin