V troje »ujet« duet: Miro in Harry Steržaj
Skupaj uspešna pri kegljanju, petju in v gospodarstvu
Filip Matko Ficko, sreda, 25. januar 2017 ob 12:08
DOSOR-jeve
»Sledi« so v torek, 24. januarja zvečer, pri poslušalstvu
ustvarile globok občutek o nenavadni povezanosti oziroma (po Miru
Steržaju:
genih !)
očeta in sina iz »srca Prlekije«, iz Ljutomera: kegljačev, pevcev
in gospodarstvenikov Mira in Harryja
Steržaja.
Ponašata se s številnimi medaljami, naslovi in priznanji za vsa tri
področja, kjer sta vložila ves svoj trud, prosti čas in izkušnje.
V prvi vrsti pa sta kegljača, športnika - garača.
Na
pogovoru ob čaju je voditeljici večera Sabini Barbarič v predprostoru knjižnice DOSOR-ja, Doma starejših občanov Radenci,
o svojih začetkih kegljanja pripovedoval 83-letni Miro
Steržaj. Že
kot deček je v Rakeku, od koder je doma, med 2. svetovno vojno,
italijanskim častnikom postavljal keglje, v času njihovega odmora
pa tudi sam vrgel kakšno kroglo po kegljaški stezi. Isto je počel
tudi po vojni v Ljubljani, kjer je bila nagrada za to njegovo delo za
200 takratnih dinarjev višja od štipendije in je tako sam poskrbel
za svoj študij. Igral je nogomet, a pričel je redno vaditi tudi
kegljanje in leta 1955 je bil že kandidat za sprejem v državno
kegljaško reprezentanco takratne Jugoslavije in temu športu je bil
zapisan celih trideset let, do leta 1985. Po službeni dolžnosti je
bil kot 17-letnik napoten v Ljutomer in takrat je tam že bilo
dvostezno kegljišče pri postajališču, z izgradnjo hotela pa je
Ljutomer pridobil 4-stezno kegljišče. Nastopal je za domači
kegljaški klub, a leta 1962 prestopil v KK Branik Maribor. Na
evropskem prvenstvu v Budimpešti leta 1964 je postal absolutni
evropski prvak v vseh kategorijah (posamezno, v paru in v ekipi).
Lahko se pohvali kot edini v Evropi s tem naslovom, kajti pozneje
tovrstnih tekmovanj ni bilo več, pač pa so se organizirala svetovna
prvenstva. In leta 1968 je osvojil naslov svetovnega prvaka med
posamezniki. Istega leta je bila izgrajena v Radencih restavracija
Vikend in v njej štiristezno kegljišče. Tako je leta 1977
prestopil v domači KK Radenska. Od aktivnega kegljanja se je
poslovil leta 2001. Je častni član Kegljaške zveze Slovenije in
kot slovenska kegljaška in športna legenda je bil leta 2012 vpisan
v Hram slovenskih športnih junakov. Je prejel tudi Bloudkovo
nagrado.
V
Ljutomeru je Miro
Steržaj spoznal svojo življenjsko sopotnico in sin Harry
je krenil po
stopinjah očeta tudi kot kegljač, čeprav je njegova prva športna
ljubezen bila odbojka (bil je član državne kadetske reprezentance
SFRJ). Ko je oče Miro osvojil naslov svetovnega prvaka je Harry imel osem let, a je kot mladinec postal mladinski prvak Slovenije.
Kot član prve kegljaške reprezentance Republike Slovenije je na
prvenstvu v Bratislavi leta 1992 osvojil ekipno zlato medaljo (bila
je to prva zlata medalja v samostojni Sloveniji !), med posamezniki
pa bronasto, skupno so tedaj Slovenci osvojili šest medalj.
Leta
1955 je Miro
Steržaj prevzel delovno mesto komercialnega direktorja v Mlekoprometu
Ljutomer, od leta 1967 pa do upokojitve 1993 je bil direktor tega -
še danes ! - uspešnega podjetja (priznani izdelki: Ljutomerski
ementalec, trdi sir Zbrinc, topljeni sir Slovenka in maslo). Za svoje
poslanstvo je prejel Kraigherjevo nagrado. V istem podjetju je njegov
sin Harry
Steržaj trenutno komercialni direktor, čeprav se je »kalil« najprej v
Mesni industriji Pomurka.
Tudi
področje kulture Miru
Steržaju ni
bilo odveč. Že od malih nog je prepeval, bil v pevskih zborih v
Ljubljani, v več zborih je pel tudi v Ljutomeru in leta 1965 bil med
soustanovitelji Ljutomerskega okteta, v njem pa, v skupno 45-ih
letih, velikokrat nastopil kot solist. Tudi pri petju v oktetu se je
očetu Miru pridružil sin Harry,
ko so v oktetu »krvavo« potrebovali tenorista. Je pa Miro
Steržaj še
sedaj v vlogi predsednika kulturnega društva v Ljutomeru s šestimi
aktivnimi sekcijami.
Torej
to so tri področja, kjer sta »ujeta« v duetu Miro in Hari
Steržaj. A
oče Miro je kot gospodarstvenik deloval tudi na političnem področju. Bil je
poslanec v slovenskem parlamentu, bil je župan in podžupan Občine
Ljutomer, sedaj je nosilec naziva častni občan Občine Ljutomer. Na
tem področju pa njegov sin Harry »ni najbolj doma«. Sicer je bil en mandat občinski svetnik Občine
Ljutomer, a spoznal umazane igrice politike in se tega raje ne gre
več. Bolj všeč mu je igranje klavirja, violončela in kitare.
Toda
v »genih« Steržajevih je res nekaj kegljaškega, kajti po
stopinjah dedka Mira in strica
Harryja kot kegljača uspešno pot že nadaljujeta vnuka (22-letni Jan in 19-letni Niko),
sina Mirove hčere in Harryjeve sestre Jacqueline.