Ferdinanda Rantašo (94) imenujejo tudi Prleški Tesla
Pestro in bogato življenje znanega Prleka; Že davnega leta 1962 je v Mariboru predstavil otroški električni avtomobil; Obžaluje le, da med živimi ni več njegovih sovrstnikov-prijateljev
Ferdinand Rantaša, foto: osebni arhiv
Gotovo so vsaj na severovzhodu države redki ljudje s tako bogato in pestro življenjsko potjo, kot je to primer s Ferdinandom Rantašo iz prleške vasice Drakovci, ki je v začetku leta vstopil v 95-letnico plodnega in ustvarjalnega življenja. Njegovo ustvarjalnost in konjičke poznajo mnogi, predvsem starejši ljudje iz slovenske in avstrijske Štajerske, iz Pomurja in tudi od drugod. Posebej so pomembni njegovi dosežki na področju ohranjanja kulturne dediščine, najbrž pa le redki vedo, da je prav Ferdinand Rantaša eden ustanoviteljev nekoč radgonskega gospodarskega velikana Elrada. Seveda je zraven še veliko drugih dosežkov človeka, ki danes živi ob rojstni hiši, sedaj hiški-muzeju, v lepi hiši s sinovo družino, kar nekaj zanimivih zgodb iz Ferdovega življenja pa smo slišali ob tokratnem obisku. Med drugim smo izvedeli tudi, zakaj še vedno vitalnega Prleka, ki mu nekoliko pešata le sluh in vid, imenujejo kar "Prleški Tesla", potem kako je možno, da dedek Ferdo tudi danes brez vseh ovir vozi svojega kakšnih 30 let starega mercedesa, kako je obnovil, posodobil in vozil nad 250 starodobnikov najrazličnejših znamk, od mopedov, do motorjev in avtomobilov...
Ferdinand Rantaša se je rodil 8. januarja 1923, v hiši kjer sedaj živi, v
Drakovcih, odkoder je obiskoval OŠ pri Mali Nedelji. Starša sta imela
srednje veliko posest, saj so redili živino, imeli pa so tudi konje. V
hiši, h kateri je spadal tudi mlin v Biserjanah, se je rodilo pet otrok
od katerih živi le Ferdinand in sestra Matilda. Ker je imel oče
kovaško-ključavničarsko delavnico, je Ferdinand ob delu z očetom v
delavnici dobil navdušenje za mehanikarski poklic, katerega se je izučil
pri znanem mojstru avtomehaniku Kozarju v Gornji Radgoni. Iz te
zaplenjene delavnice, je nastal Avtoremont, pozneje Avtorgadgona, oz.
današnji Arcont. Kot pomočnik avtomehanične stroke je hitro napredoval.
Nekaj časa je kot pomočnik delal pri svojem mojstru Kozarju.
Iz radiomehanične delavnice nastal gospodarski velikan Elrad
V času 2. svetovne vojne je bil zaposlen v tovarni Puch v Gradcu, kjer je izdeloval šobe za letalske motorje in se na tak način izognil služenja nemške vojske. Pozneje ga je pot vodila do samostojne obrti, ki jo je peljal tudi v Ulici Kneza Koclja in Koroški cesti v Mariboru. Ob tem ga je gnalo zanimanje za radio tehniko. S tem je prišel do novega poklica radiomehanika. Nekaj časa je imel v Radgoni radiomehanično delavnico, iz katere je pozneje nastal gospodarski velikan Elrad. »Spominjam se, da so neki dan v delavnico prišli iz občine in dejali, da bo to državno podjetje, ki se bo imenovalo Elrad. Tako lahko trdim, da sva jaz in Milan Klemenčič ustanovitelja Elrada, ki je ob koncu obstanka, v času osamosvojitve, zaposlovalo 1600 delavcev. Tedaj se je pri meni izučilo več vajencev, med njimi tudi znana mojstra Maks Irgolič in Milan Pučko–Pubi. Tu smo izdelali tudi 25 radijskih sprejemnikov, za katere nam je ohišja izdeloval mizar, ki je imel delavnico v Koratovem gradu v Črešnjevcih. Enega od teh hranim v svoji muzejski zbirki«, pravi prijazni Ferdo, ki si je med prvimi po končanju 2. svetovne vojne, na današnji Partizanski ulici v Gornji Radgoni, zazidal novo hišo. Po odhodu iz tedanjega Elrada, se je zopet posvetil avtomehanski in avtoelektrikarski stroki. Leta 1958 ga je pot spet vodila v Gradec v Avstriji, kjer je opravil mojstrski izpit in vodil lastno avtomehansko obrt do upokojitve leta 1983, ko jo je predal sinu Teodorju in snahi Sonji, ki sta se prav v teh dneh upokojila. Sam se še posebej spominja najmanj 250 čudovitih starodobnikov, katere je med drugim obnovil, posodobil in tudi vozil, med organizacijo takšnih in drugčnih dogodkov in prireditev povezanih z ohranjanjem starodobne tehnike.
Tudi sedaj, ko je že 34 let v pokoju del svojega prostega časa namenja zbirki starih motorjev in radijskih sprejemnikov. Z motorji je bil povezan celo življenje. Spomini nanje so ostali v njegovi glavi in tudi na fotografijah. Ostala so tudi priznanja, ki jih je prejemal, ko je na dirkah osvajal prva mesta in bil nagrajen z lovorjevim vencem in drugimi nagradami. Ker je bil v Gradcu član kluba starodobnih vozil OMFC, je leta 1958 pripeljal kolono oldtimerjev v tedanjo Jugoslavijo prek mejnega prehoda Gornja Radgona. Za prehod kolone vozil, ki se je ustavila pred hotelom Radin v Radencih, prek meje z Avstrijo, je pridobil posebno dovoljenje na Dunaju in v Ljubljani. Ta predstavitev oldtimerjev se je vedno dogajala 1. maja. Seveda je bil v tej koloni vozil tudi sam udeleženec, vedno s po dvema princesama, saj je vedno, kot se spodobi za ljubitelje hitrih in dobrih vozil, imel rad tudi lepa dekleta. Med pevkami je bil najbolj zaljubljen v Nedo Ukraden, s katero se je pogosto srečeval.
Sam izdelal otroški električni avtomobil
Zanimivo je tudi, da je Ferdinand že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v Mariboru predstavil svoj prvi otroški električni avtomobil, ki je bil uradno priznan. Skoraj vse je naredil sam, tudi prvi električni motor v Evropi. V njem se je tedaj peljal njegov takrat 10-letni sin, vožnja s tem avtomobilčkom pa je zabeležena tudi na ohranjenih fotografijah. Še veliko zanimivega je povezano s Ferdinandom. Med drugim to, da ga je nekdo, zaradi njegovega poznavanja elektrike in izdelavi avta na elektriko, poimenoval kar "Prleški Tesla". Ferdo se spominja tudi številnih zmag na moto dirkah, in zanimiva je anekdota nastala leta 1952, ko je osvojil tri prva mesta na dirki na Cvenu. Vozil je motor DKW 350, ki si ga je priredil za dirke. Ko je domov prinesel tri lovorove vence, ki jih je dobil kot trikratni zmagovalec, mu je žena dejala: »Kaj nisi imel kakšne boljše ideje, da bi kupil kaj boljšega, ne pa te lovorove vence«. Seveda revica ni vedela, da gre za nagrade za zmagovalce.
Pri 91 letih preplašil nepridiprava
Naj končamo z željo, da ostane zdrav in se bomo še kdaj z njim srečali ter zabeležili kaj iz njegovega bogatega življenja, kamor šteje tudi dogodek, ko ga je kot 91-letnika, pred tremi leti v svoji hiški-muzeju starodobne tehnike, nekdo skušal oropati. Sam nam je ob tem povedal, da sta ga neko noč dejansko "obiskala" nepridiprava in ga olajšala za nekaj neprecenljivih eksponatov iz njegove zbirke. »Bila sta dva, enega pa sem si posebej zapomnil po rdeči kapi. Žal je bila tema in več nisem videl. Zato pa sem uporabil svojo pištolo plašilko, ki ima zelo močen pok. In prav smešno je bilo videti, kako sta bežala. Sam sem poklical policiste, ki so zadevo prevzeli v svoje roke«, nam je povedal Rantaša.
Iz radiomehanične delavnice nastal gospodarski velikan Elrad
V času 2. svetovne vojne je bil zaposlen v tovarni Puch v Gradcu, kjer je izdeloval šobe za letalske motorje in se na tak način izognil služenja nemške vojske. Pozneje ga je pot vodila do samostojne obrti, ki jo je peljal tudi v Ulici Kneza Koclja in Koroški cesti v Mariboru. Ob tem ga je gnalo zanimanje za radio tehniko. S tem je prišel do novega poklica radiomehanika. Nekaj časa je imel v Radgoni radiomehanično delavnico, iz katere je pozneje nastal gospodarski velikan Elrad. »Spominjam se, da so neki dan v delavnico prišli iz občine in dejali, da bo to državno podjetje, ki se bo imenovalo Elrad. Tako lahko trdim, da sva jaz in Milan Klemenčič ustanovitelja Elrada, ki je ob koncu obstanka, v času osamosvojitve, zaposlovalo 1600 delavcev. Tedaj se je pri meni izučilo več vajencev, med njimi tudi znana mojstra Maks Irgolič in Milan Pučko–Pubi. Tu smo izdelali tudi 25 radijskih sprejemnikov, za katere nam je ohišja izdeloval mizar, ki je imel delavnico v Koratovem gradu v Črešnjevcih. Enega od teh hranim v svoji muzejski zbirki«, pravi prijazni Ferdo, ki si je med prvimi po končanju 2. svetovne vojne, na današnji Partizanski ulici v Gornji Radgoni, zazidal novo hišo. Po odhodu iz tedanjega Elrada, se je zopet posvetil avtomehanski in avtoelektrikarski stroki. Leta 1958 ga je pot spet vodila v Gradec v Avstriji, kjer je opravil mojstrski izpit in vodil lastno avtomehansko obrt do upokojitve leta 1983, ko jo je predal sinu Teodorju in snahi Sonji, ki sta se prav v teh dneh upokojila. Sam se še posebej spominja najmanj 250 čudovitih starodobnikov, katere je med drugim obnovil, posodobil in tudi vozil, med organizacijo takšnih in drugčnih dogodkov in prireditev povezanih z ohranjanjem starodobne tehnike.
Tudi sedaj, ko je že 34 let v pokoju del svojega prostega časa namenja zbirki starih motorjev in radijskih sprejemnikov. Z motorji je bil povezan celo življenje. Spomini nanje so ostali v njegovi glavi in tudi na fotografijah. Ostala so tudi priznanja, ki jih je prejemal, ko je na dirkah osvajal prva mesta in bil nagrajen z lovorjevim vencem in drugimi nagradami. Ker je bil v Gradcu član kluba starodobnih vozil OMFC, je leta 1958 pripeljal kolono oldtimerjev v tedanjo Jugoslavijo prek mejnega prehoda Gornja Radgona. Za prehod kolone vozil, ki se je ustavila pred hotelom Radin v Radencih, prek meje z Avstrijo, je pridobil posebno dovoljenje na Dunaju in v Ljubljani. Ta predstavitev oldtimerjev se je vedno dogajala 1. maja. Seveda je bil v tej koloni vozil tudi sam udeleženec, vedno s po dvema princesama, saj je vedno, kot se spodobi za ljubitelje hitrih in dobrih vozil, imel rad tudi lepa dekleta. Med pevkami je bil najbolj zaljubljen v Nedo Ukraden, s katero se je pogosto srečeval.
Sam izdelal otroški električni avtomobil
Zanimivo je tudi, da je Ferdinand že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v Mariboru predstavil svoj prvi otroški električni avtomobil, ki je bil uradno priznan. Skoraj vse je naredil sam, tudi prvi električni motor v Evropi. V njem se je tedaj peljal njegov takrat 10-letni sin, vožnja s tem avtomobilčkom pa je zabeležena tudi na ohranjenih fotografijah. Še veliko zanimivega je povezano s Ferdinandom. Med drugim to, da ga je nekdo, zaradi njegovega poznavanja elektrike in izdelavi avta na elektriko, poimenoval kar "Prleški Tesla". Ferdo se spominja tudi številnih zmag na moto dirkah, in zanimiva je anekdota nastala leta 1952, ko je osvojil tri prva mesta na dirki na Cvenu. Vozil je motor DKW 350, ki si ga je priredil za dirke. Ko je domov prinesel tri lovorove vence, ki jih je dobil kot trikratni zmagovalec, mu je žena dejala: »Kaj nisi imel kakšne boljše ideje, da bi kupil kaj boljšega, ne pa te lovorove vence«. Seveda revica ni vedela, da gre za nagrade za zmagovalce.
Pri 91 letih preplašil nepridiprava
Naj končamo z željo, da ostane zdrav in se bomo še kdaj z njim srečali ter zabeležili kaj iz njegovega bogatega življenja, kamor šteje tudi dogodek, ko ga je kot 91-letnika, pred tremi leti v svoji hiški-muzeju starodobne tehnike, nekdo skušal oropati. Sam nam je ob tem povedal, da sta ga neko noč dejansko "obiskala" nepridiprava in ga olajšala za nekaj neprecenljivih eksponatov iz njegove zbirke. »Bila sta dva, enega pa sem si posebej zapomnil po rdeči kapi. Žal je bila tema in več nisem videl. Zato pa sem uporabil svojo pištolo plašilko, ki ima zelo močen pok. In prav smešno je bilo videti, kako sta bežala. Sam sem poklical policiste, ki so zadevo prevzeli v svoje roke«, nam je povedal Rantaša.
