Z županom na čelu podpisali peticijo za ohranitev reke Mure
Filmski večer za Muro v Apačah
Franc Pižmoht
V Domu kulture Apače je v sklopu filmske turneje potekal filmski večer za reko Muro, ki jih v marcu izvajajo v kampanji Rešimo Muro – NE HE Hrastje-Mota pod okriljem Društva za preučevanje rib Slovenije (DPRS) ter s podporo Svetovne organizacije za naravo (WWF) in Zveze društev Moja Mura.
V uvodnem nagovoru je župan Franc Pižmoht pozdravil navzoče in povedal:
»Apaško polje je v preteklih 40 letih preživelo ogromne spremembe.
Doživelo je to, da smo si z območja Apaškega polja odpeljali vodo. Pod
obronki Slovenskih goric smo zgradili melioracijski sistem in skopali
kanale. Prerezali žile, ki so v preteklosti polnile podtalno vodo
Apaškega polja. Uničili vsa mokrišča ob potoku Plitvica. Izsušili smo
Enajstmlinski potok, ki je v preteklosti opravljal tudi pomembno
gospodarsko dejavnost – na njem je delovalo 11 mlinov. A to še ni vse.
Enajstmlinski potok, ki je tekel po Apaški dolini v dolžini 17 km, je
napajal Apaško dolino z vodo – virom življenja. Ob tem potoku nam danes
izumirajo rastlinske vrste, izumirajo živalske vrste, izumira narava.
Spominjam se leta 1985, ko smo se prvič začeli pogovarjati o HE na Muri. Na ta račun od leta 1985 do danes na reki Muri in vodotokih ob njej nismo domala naredili nič. Zgradili smo nekaj protipoplavnih nasipov. Ampak poplave se ne rešujejo doli v Lendavi, poplave se začnejo reševati na začetku in dolvodno. In eden od virov protipoplavne zaščite je lahko tudi razlivno polje, ki ga na Apaškem polju imamo.
Želel bi, da razmišljamo o tem. Razmišljajmo o tem v tej naši Apaški dolini, ki je bila nekdaj cvetoča dolina, polna travnikov, kjer so se pasle krave, kjer je živela divjad in vsa živa bitja, tudi metulji. V Zgornjem Konjišču imamo območje, kjer je domoval metulj petelinček. Včasih kdo reče: Pa kaj za enega metulja! To je del narave, to je del nas in tam, kjer ni drugih živih bitij, tudi človek dolgo ne bo obstal. In morali bi razmišljati o tem, v kakem okolju živimo. Preorali smo vse, pa rečemo, da smo samooskrbni. Jaz nisem prepričan.
Imamo veliko vrtin, kjer črpamo vodo za pipo. Postavlja se mi vprašanje, kot nestrokovnjaku, kaj pomeni, da nekdo nekje postavi jez, kjer se bo nabirala ta nesnažna, zamazana voda. Jaz mislim, da bo to imelo vpliv na pitno vodo. Tam notri je mrtva voda. Voda, ki gnije. In to bomo mi dobili na pipo.
Kar se tiče reke Mure… Reka Mura je lepa reka. Jaz sem pogosto ob njej. Ker mi je lepa, voda me pomirja in predstavlja vir življenja.
Leta 2011 so ministri za okolje in prostor petih držav podpisali mednarodno pogodbo, Biosferno območje Mura–Drava–Donava. Nekateri pravijo, da je to evropska Amazonka. Vprašati se je treba, kaj to pomeni za nas. Ali smo res tisti, ki nam nekaj pomeni samo beton? Ali je ta kapital, ki z vse večjimi koraki posega v okolje, res tisti pošteni kapital, ki mu je mar za ptice, ribe … Če mu ni mar za njih, mu ni mar za ljudi, ki živijo v tem okolju. Vedno je treba iskati neko ravnotežje. Če ga bomo našli, se da marsikaj narediti. Želel bi, ne samo to, da so danes naravovarstveniki, ki jim je mar do narave in so nam danes prišli v Apače to predstavit, svoje ideje, svoj pogled, ambicije kapitala na reki Muri. To bi pričakoval tudi od druge strani, da pridejo, da povejo: kaj bomo dobili, kaj bo od tega okolje dobilo, kakšni so to posegi v okolje itn. Najlaže je manipulirati tako, da nekoga držiš v nevednosti, da ne pozna dejstev, da ne pozna posledic.«
Občane je pozval, da razmišljajo o tem, v kakšnem okolju živijo, kako bodo jutri tisti, ki bodo živeli za njimi, ki si pa bodo želeli kakšnega ptička, metulja ...
Za konec je še povedal: »Rad imam naravo, rad imam živelj, ki živi v tej naravi in zelo sem žalosten, ko hodim po teh gozdovih, poglejte, že drevesa nimajo vode. In če ne bo vode, tudi mi na dolgi rok ne bomo. Presneto dobro bo treba premisliti, kaj nam prinaša več.«
Sledilo je predavanje Andreje Slameršek, koordinatorice kampanje Rešimo Muro in predsednice Društva za preučevanje rib Slovenije (DPRS). »Ohranjena biotska raznovrstnost nam zagotavlja ekosistemske storitve (npr. pitno vodo, hrano, zrak, les, obleko, zdravila), ki omogočajo obstoj človeka. Prek ohranjanja narave varujemo tudi osnovne človekove pravice. Narava brez človeka lahko preživi, človek brez narave ne more! Vsi, ki se jezijo na ribe, metuljčke, ptice itn. naj se zavedajo, da so to kazalci stanja okolja, in to je enako, kot na primer, da bi se jezili na teste za določanje nitratov v pitni vodi. Ko neka vrsta upada ali izgine, nas lahko začne resno skrbeti, saj je človek precej trdoživa vrsta. Živalske in rastlinske vrste ponavadi izginejo, preden človek začuti posledice. Hidroelektrarne na reki Muri bi pomenile še zadnji udarec za pomursko regijo z vidika kakovosti življenjskega okolja. Mura ima namreč izjemen potencial za revitalizacijo, ki bi prispevala k reševanju okoljskih težav, kot so npr. poglabljanje rečne struge, upadanje podtalnice, protipoplavna zaščita, zmanjševanje ekstremov med sušami in poplavami itd., ki pestijo pomursko regijo. To bi bila tudi najboljša prilagoditev na podnebne spremembe, ki se že dogajajo. V kolikor bi gradili hidroelektrarne na reki Muri, bi bila ta možnost lokalnemu prebivalstvu odvzeta. Lokalno prebivalstvo pa bi se moralo začeti spopadati s posledicami oz. okoljsko škodo, ki bi jih povzročile HE, kar bi tudi pomenilo dodatno finančno breme lokalnemu prebivalstvu za reševanje nastale okoljske škode. Poleg tega nobena tehnologija ne more izravnati nastale okoljske škode. Ni tehnologije in denarja, ki bi nadomestila ekosistemske storitve, ki nam jih daje narava,« je povedala na filmskem večeru.
Zatem so obiskovalci prisluhnili še Stojanu Habjaniču, predsedniku Zveze društev Moja Mura.
Po filmski projekciji in debati so udeleženci z županom na čelu podpisali peticijo za ohranitev reke Mure, dogodek pa sklenili ob pokušini lokalnih izdelkov. Poskusili so pecivo Hiše dobrot Semler iz Apač, postrežene v košaricah iz ličja, ki so jih naredili v društvu Pomelaj iz Male Polane. Za žlahtno kapljico so poskrbeli v podjetju Steyer Vino iz Plitvice, Vinoreji Kaučič iz Gresovščaka in Vinogradništvu Lipovec iz Radomerščaka, ponujeno v kozarcih Enoteke Ljutomer. Za domači sok pa Ekološka kmetija Kovačič s Stare ceste.
Spominjam se leta 1985, ko smo se prvič začeli pogovarjati o HE na Muri. Na ta račun od leta 1985 do danes na reki Muri in vodotokih ob njej nismo domala naredili nič. Zgradili smo nekaj protipoplavnih nasipov. Ampak poplave se ne rešujejo doli v Lendavi, poplave se začnejo reševati na začetku in dolvodno. In eden od virov protipoplavne zaščite je lahko tudi razlivno polje, ki ga na Apaškem polju imamo.
Želel bi, da razmišljamo o tem. Razmišljajmo o tem v tej naši Apaški dolini, ki je bila nekdaj cvetoča dolina, polna travnikov, kjer so se pasle krave, kjer je živela divjad in vsa živa bitja, tudi metulji. V Zgornjem Konjišču imamo območje, kjer je domoval metulj petelinček. Včasih kdo reče: Pa kaj za enega metulja! To je del narave, to je del nas in tam, kjer ni drugih živih bitij, tudi človek dolgo ne bo obstal. In morali bi razmišljati o tem, v kakem okolju živimo. Preorali smo vse, pa rečemo, da smo samooskrbni. Jaz nisem prepričan.
Imamo veliko vrtin, kjer črpamo vodo za pipo. Postavlja se mi vprašanje, kot nestrokovnjaku, kaj pomeni, da nekdo nekje postavi jez, kjer se bo nabirala ta nesnažna, zamazana voda. Jaz mislim, da bo to imelo vpliv na pitno vodo. Tam notri je mrtva voda. Voda, ki gnije. In to bomo mi dobili na pipo.
Kar se tiče reke Mure… Reka Mura je lepa reka. Jaz sem pogosto ob njej. Ker mi je lepa, voda me pomirja in predstavlja vir življenja.
Leta 2011 so ministri za okolje in prostor petih držav podpisali mednarodno pogodbo, Biosferno območje Mura–Drava–Donava. Nekateri pravijo, da je to evropska Amazonka. Vprašati se je treba, kaj to pomeni za nas. Ali smo res tisti, ki nam nekaj pomeni samo beton? Ali je ta kapital, ki z vse večjimi koraki posega v okolje, res tisti pošteni kapital, ki mu je mar za ptice, ribe … Če mu ni mar za njih, mu ni mar za ljudi, ki živijo v tem okolju. Vedno je treba iskati neko ravnotežje. Če ga bomo našli, se da marsikaj narediti. Želel bi, ne samo to, da so danes naravovarstveniki, ki jim je mar do narave in so nam danes prišli v Apače to predstavit, svoje ideje, svoj pogled, ambicije kapitala na reki Muri. To bi pričakoval tudi od druge strani, da pridejo, da povejo: kaj bomo dobili, kaj bo od tega okolje dobilo, kakšni so to posegi v okolje itn. Najlaže je manipulirati tako, da nekoga držiš v nevednosti, da ne pozna dejstev, da ne pozna posledic.«
Občane je pozval, da razmišljajo o tem, v kakšnem okolju živijo, kako bodo jutri tisti, ki bodo živeli za njimi, ki si pa bodo želeli kakšnega ptička, metulja ...
Za konec je še povedal: »Rad imam naravo, rad imam živelj, ki živi v tej naravi in zelo sem žalosten, ko hodim po teh gozdovih, poglejte, že drevesa nimajo vode. In če ne bo vode, tudi mi na dolgi rok ne bomo. Presneto dobro bo treba premisliti, kaj nam prinaša več.«
Sledilo je predavanje Andreje Slameršek, koordinatorice kampanje Rešimo Muro in predsednice Društva za preučevanje rib Slovenije (DPRS). »Ohranjena biotska raznovrstnost nam zagotavlja ekosistemske storitve (npr. pitno vodo, hrano, zrak, les, obleko, zdravila), ki omogočajo obstoj človeka. Prek ohranjanja narave varujemo tudi osnovne človekove pravice. Narava brez človeka lahko preživi, človek brez narave ne more! Vsi, ki se jezijo na ribe, metuljčke, ptice itn. naj se zavedajo, da so to kazalci stanja okolja, in to je enako, kot na primer, da bi se jezili na teste za določanje nitratov v pitni vodi. Ko neka vrsta upada ali izgine, nas lahko začne resno skrbeti, saj je človek precej trdoživa vrsta. Živalske in rastlinske vrste ponavadi izginejo, preden človek začuti posledice. Hidroelektrarne na reki Muri bi pomenile še zadnji udarec za pomursko regijo z vidika kakovosti življenjskega okolja. Mura ima namreč izjemen potencial za revitalizacijo, ki bi prispevala k reševanju okoljskih težav, kot so npr. poglabljanje rečne struge, upadanje podtalnice, protipoplavna zaščita, zmanjševanje ekstremov med sušami in poplavami itd., ki pestijo pomursko regijo. To bi bila tudi najboljša prilagoditev na podnebne spremembe, ki se že dogajajo. V kolikor bi gradili hidroelektrarne na reki Muri, bi bila ta možnost lokalnemu prebivalstvu odvzeta. Lokalno prebivalstvo pa bi se moralo začeti spopadati s posledicami oz. okoljsko škodo, ki bi jih povzročile HE, kar bi tudi pomenilo dodatno finančno breme lokalnemu prebivalstvu za reševanje nastale okoljske škode. Poleg tega nobena tehnologija ne more izravnati nastale okoljske škode. Ni tehnologije in denarja, ki bi nadomestila ekosistemske storitve, ki nam jih daje narava,« je povedala na filmskem večeru.
Zatem so obiskovalci prisluhnili še Stojanu Habjaniču, predsedniku Zveze društev Moja Mura.
Po filmski projekciji in debati so udeleženci z županom na čelu podpisali peticijo za ohranitev reke Mure, dogodek pa sklenili ob pokušini lokalnih izdelkov. Poskusili so pecivo Hiše dobrot Semler iz Apač, postrežene v košaricah iz ličja, ki so jih naredili v društvu Pomelaj iz Male Polane. Za žlahtno kapljico so poskrbeli v podjetju Steyer Vino iz Plitvice, Vinoreji Kaučič iz Gresovščaka in Vinogradništvu Lipovec iz Radomerščaka, ponujeno v kozarcih Enoteke Ljutomer. Za domači sok pa Ekološka kmetija Kovačič s Stare ceste.
