Korenof Lujzek in Slovenija ima talent
Naš Korenof Lujzek se je udeležja šova Slovenija ima talent
Korenof Lujzek
Na avdiciji oddaje Slovenija ima talent smo nastopili tudi mi. Torej; Korenof Lujzek z ženo Treziko, kot plesalko in sinom Japekom, kot notnim stojalom in režiserjem.
Namen našega nastopa je bil parodirati takšne in drugačne »show-e«, kar seveda, po pričakovanjih, ni bilo razumljeno in sprejeto s strani »žirije«, saj niso dojeli sporočila.
Namen našega nastopa je bil parodirati takšne in drugačne »show-e«, kar seveda, po pričakovanjih, ni bilo razumljeno in sprejeto s strani »žirije«, saj niso dojeli sporočila.
Želeli smo pokazati, da so pravi talenti daleč od soja žarometov,
skriti pred očmi javnosti, brez možnosti uveljavitve, saj jih nihče ne
opazi, po drugi strani pa je veliko »talentov«, povečini brez talenta,
ki so poznali nekoga, ki jim je odprl velika vrata in sedaj polnijo TV
ekrane ter se ponavljajo v nedogled, v vseh mogočih vlogah. Pa ne bom o
imenih. Vsaka TV hiša ima svoj lobij, v katerega krogu se pojavljajo
eni in isti obrazi. Pač..
Naj se vrnem k našemu nastopu. Ko smo prišli na oder, so nas člani žirije gledali, kot, da smo ravnokar padli iz nekega drugega planeta. Od žirije bi pričakoval fleksibilnost, sproščenost in komunikativno prilagodljivost v smislu.. »no pa igrajmo igro« No, po mukotrpnem in brezpredmetnem besedičenju, ko sem že vedel, da je v naših valovnih dolžinah dve svetlobni leti razlike, smo končno lahko začeli. Ob spremljavi kitare sem zapel svojo največjo uspešnico Zakolte svijo. Že po nekaj taktih je Lucienne pritisnila rdeči gumb in me gledala najmanj tako, kot da bi ji jaz zvil gleženj, ki jo je baje zelo bolel, mi pa smo nadaljevali z nastopom. Če bi vedel za njene bolečine, bi ji z veseljem ponudil Analgin, ki sem ga imel v žepu, saj sem tudi sam nastopil z vročino (beri angino), kar se je seveda precej poznalo pri kvaliteti izvedbe drugega dela nastopa. No, to je še najmanj pomembno, tako ali tako boste, srčno upam, vse videli na posnetku, če ga ne bodo enostavno izrezali. Izpeljali smo nastop do konca, ki smo ga po moji oceni in oceni publike, kljub naporom, ki jim je botrovalo moje zdravstveno stanje, izvedli zadovoljivo.
Kaj pa sedaj? Brane Kastelic je pogojeval naše napredovanje s stilsko preobrazbo, kar bi pomenilo sodelovanje brivca in frizerja, da bi me preobrazil v nekoga drugega, Branko Čakarmiš se je izkazal z izvrstnim pogledom, saj je na deset metrov opazil moje lepo ohranjene roke in se okronal s papežkim nazivom, česar mu jaz nisem oporekal. Obenem se je Branko Čakarmiš pridružil Kasteličevi zahtevi o preobrazbi, kar seveda v pogojih o sodelovanju ni nikjer zapisano, Lucienne se je prav tako nagibala k »še eni priložnosti«, čeprav je že pred tem povedala, da takšnega nastopa še ni nikoli videla (v negativnem smislu, da ne bo pomote), obenem pa priznala, da je od vsega skupaj razumela le TRI BESEDE, nakar sem ji priporočil, da ne bo odveč, če se nauči še kakšnega jezika. Seveda sem takoj vedel, da po njihovih notah ne bom, nočem in ne želim igrati, kajti, če bi mislil tako, potem bi koncept nastopa zastavil drugače. Govoril sem v domačem, torej prleškem narečju, v jeziku, ki je del slovenskega jezika. Ker tudi preostala člana žirije (Brane Kastelic in Branko Čakarmiš), nista prav veliko govorjene besede razumela, me prevzema strah. Kje sploh mi živimo? Razumel bi, da bi bilo drugače, če bi govoril kitajski ali kakšen eksotični jezik, ampak, halo!, mi smo v Sloveniji, tako vsaj mislijo v Ljubljani, predvsem takrat, ko je treba plačati davke. Lahko povem, da poleg slovenskega knjižnega jezika tekoče govorim tudi nemški in angleški jezik, vse jezike naših bivših bratskih republik (tudi makedonskega), da razumem vsa slovenska narečja in večino njih tudi govorim, se mi je zdelo ZA MALO, da sem moral v dvogovorih povedati vsako drugo besedo slovensko, da sta Brane in Branko lahko kaj razumela, medtem, ko je Lucienne bila samo nema opazovalka, ker se ji seveda niti sanjalo ni o čem teče beseda, kaj šele, da bi vedela, da Ljutomer ni na Madžarskem ali v Indiji.
Tako se je naš nastop po doolgem čakanju srečno končal. Mi smo svoj namen dosegli. Lepo smo se zabavali, o kakšnem napredovanju nismo niti za trenutek razmišljali, ker smo bili za vse variacije in kombinacije preveč drugačni. Žal mi je »talentov«, ki so bili žalostni in razočarani, še posebej mi je žal pevke Damijane.
In na koncu. Edino, kaj je bilo pozitivno na prireditvi je bilo OBČINSTVO. Tako spontano, pozitivno naravnano, iskreno in zabave željno publiko najdeš v tujem kraju zelo, zelo redko! Z ovacijami ste pospremili naš nastop. HVALA VAM! In še enkrat; Pred Vami, predrago občinstvo : KLOBUK DOL! Iskreno in od srca!
In vedite..ŽIVLJENJE JE KLJUB VSAKODNEVNIM TEŽAVAM, LE EN VELIK HEC.
Alojz Koren 1.r.
za prijatelje Korenof Lujzek
Na Stari cesti; 22.02.2010
Več o Lujzeku si lahko preberete na njegovi Facebook strani Korenof Lujzek KLUB FAN in spletni strani.
Naj se vrnem k našemu nastopu. Ko smo prišli na oder, so nas člani žirije gledali, kot, da smo ravnokar padli iz nekega drugega planeta. Od žirije bi pričakoval fleksibilnost, sproščenost in komunikativno prilagodljivost v smislu.. »no pa igrajmo igro« No, po mukotrpnem in brezpredmetnem besedičenju, ko sem že vedel, da je v naših valovnih dolžinah dve svetlobni leti razlike, smo končno lahko začeli. Ob spremljavi kitare sem zapel svojo največjo uspešnico Zakolte svijo. Že po nekaj taktih je Lucienne pritisnila rdeči gumb in me gledala najmanj tako, kot da bi ji jaz zvil gleženj, ki jo je baje zelo bolel, mi pa smo nadaljevali z nastopom. Če bi vedel za njene bolečine, bi ji z veseljem ponudil Analgin, ki sem ga imel v žepu, saj sem tudi sam nastopil z vročino (beri angino), kar se je seveda precej poznalo pri kvaliteti izvedbe drugega dela nastopa. No, to je še najmanj pomembno, tako ali tako boste, srčno upam, vse videli na posnetku, če ga ne bodo enostavno izrezali. Izpeljali smo nastop do konca, ki smo ga po moji oceni in oceni publike, kljub naporom, ki jim je botrovalo moje zdravstveno stanje, izvedli zadovoljivo.
Kaj pa sedaj? Brane Kastelic je pogojeval naše napredovanje s stilsko preobrazbo, kar bi pomenilo sodelovanje brivca in frizerja, da bi me preobrazil v nekoga drugega, Branko Čakarmiš se je izkazal z izvrstnim pogledom, saj je na deset metrov opazil moje lepo ohranjene roke in se okronal s papežkim nazivom, česar mu jaz nisem oporekal. Obenem se je Branko Čakarmiš pridružil Kasteličevi zahtevi o preobrazbi, kar seveda v pogojih o sodelovanju ni nikjer zapisano, Lucienne se je prav tako nagibala k »še eni priložnosti«, čeprav je že pred tem povedala, da takšnega nastopa še ni nikoli videla (v negativnem smislu, da ne bo pomote), obenem pa priznala, da je od vsega skupaj razumela le TRI BESEDE, nakar sem ji priporočil, da ne bo odveč, če se nauči še kakšnega jezika. Seveda sem takoj vedel, da po njihovih notah ne bom, nočem in ne želim igrati, kajti, če bi mislil tako, potem bi koncept nastopa zastavil drugače. Govoril sem v domačem, torej prleškem narečju, v jeziku, ki je del slovenskega jezika. Ker tudi preostala člana žirije (Brane Kastelic in Branko Čakarmiš), nista prav veliko govorjene besede razumela, me prevzema strah. Kje sploh mi živimo? Razumel bi, da bi bilo drugače, če bi govoril kitajski ali kakšen eksotični jezik, ampak, halo!, mi smo v Sloveniji, tako vsaj mislijo v Ljubljani, predvsem takrat, ko je treba plačati davke. Lahko povem, da poleg slovenskega knjižnega jezika tekoče govorim tudi nemški in angleški jezik, vse jezike naših bivših bratskih republik (tudi makedonskega), da razumem vsa slovenska narečja in večino njih tudi govorim, se mi je zdelo ZA MALO, da sem moral v dvogovorih povedati vsako drugo besedo slovensko, da sta Brane in Branko lahko kaj razumela, medtem, ko je Lucienne bila samo nema opazovalka, ker se ji seveda niti sanjalo ni o čem teče beseda, kaj šele, da bi vedela, da Ljutomer ni na Madžarskem ali v Indiji.
Tako se je naš nastop po doolgem čakanju srečno končal. Mi smo svoj namen dosegli. Lepo smo se zabavali, o kakšnem napredovanju nismo niti za trenutek razmišljali, ker smo bili za vse variacije in kombinacije preveč drugačni. Žal mi je »talentov«, ki so bili žalostni in razočarani, še posebej mi je žal pevke Damijane.
In na koncu. Edino, kaj je bilo pozitivno na prireditvi je bilo OBČINSTVO. Tako spontano, pozitivno naravnano, iskreno in zabave željno publiko najdeš v tujem kraju zelo, zelo redko! Z ovacijami ste pospremili naš nastop. HVALA VAM! In še enkrat; Pred Vami, predrago občinstvo : KLOBUK DOL! Iskreno in od srca!
In vedite..ŽIVLJENJE JE KLJUB VSAKODNEVNIM TEŽAVAM, LE EN VELIK HEC.
Alojz Koren 1.r.
za prijatelje Korenof Lujzek
Na Stari cesti; 22.02.2010
Več o Lujzeku si lahko preberete na njegovi Facebook strani Korenof Lujzek KLUB FAN in spletni strani.
