Veberičev starosta MAN se vrača v Nemčijo

V Sloveniji sicer velja pravilo, da ljudje praznujemo abrahama, ko dopolnimo 50 let življenja, a Franc Veberič je te dni praznoval "rojstni dan" svojega tovornjaka, ki ga je kupil pred natanko pol stoletja, 7.7.1967. Sedaj, prav ob jubileju, čeprav ga je kupil že rabljenega in je tako star že 54 let, se Veberič od svojega ljubčka, ki mu je v delovnem stažu poleg celotne skrbi za življenje, zgradil tri lepe hiše, poslavlja. Vrnil ga bo v Nemčijo, natančneje na Bavarsko, kjer je bil proizveden in kupljen, in sicer v muzej MAN Truck & Bus v Augsburgu. Francu je po eni strani žal, da se poslavlja s svojim ljubljenčkom, po drugi pa je vesel, da si ga bodo poslej v muzeju lahko ogledali mnogi ljubitelji starodobnikov iz cele Evrope in sveta.

"Hudo mi je, ker sva skupaj več kot pol stoletja, a je odločitev dokončna, saj smo se z vodstvom muzeja in tovarne dogovorili, da ga pripeljem. Seveda sem najprej moral posredovati vse papirje, da so se prepričali v avtentičnost mojega MAN-a. Sedaj se še pogovarjam z znanci, ki imajo prevozništva, da bomo moj tovornjak spravili na priklopnik in ga odpeljali v Nemčijo, čeprav bi kljub starosti tudi sam lahko peljal na Bavarsko", nam je povedal Veberič.

Sicer pa, povsod po naši majhni, a lepi in pisani deželici, kamor se obrneš, srečaš zanimivo in pestro pokrajino z veliko naravnih, kulturnih in zgodovinskih znamenitosti, a tudi veliko zanimivih, veselih in prijaznih ljudi. In eden takšnih je gotovo 76-letni Franc Veberič, ki danes s sopotnico Silvo Kozar živi na njenem domu v Cenkovi, streljaj od središča Cerkvenjaka (Sv. Antuna) v Slovenskih goricah. Franc se je rodil tik pred pričetkom 2. svetovne vojne na naših območjih, zelo mrzlega januarju leta 1941 v Spodnjih Ivanjcih. Otroštvo in zgodnjo mladost je preživljal na veliki kmetiji v rojstni vasi, kjer se je rodilo precej otrok. Osnovnošolsko znanje si je nabiral v Negovi, kamor je štiri kilometre hodil peš, kot vsi otroci tedanjega časa. Življenje na kmetiji, ki jo je tudi prevzel, mu je dalo izredne delavne navade. Čeprav se je dobro učil, tedaj ni imel možnosti, da bi nadaljeval šolanje. Podobno kot mnogi mladi tistega časa je imel veliko željo, da postane šofer, kar mu je tudi uspelo.

Znameniti tovornjak MAN nosi letnico izdelave 1963
Nekaj časa je bil celo "gospočki šofer", kot so tedaj rekli tistim, ki so vozili avtobus. Toda tudi ta poklic se mu ni zdel pravi za njega. Zato se je odpravil s trebuhom za kruhom, na delo v Nemčijo, kjer si je kupil znamenitega tovornjaka MAN, ki nosi letnico izdelave 1963. Ta je še danes v voznem stanju, čeprav je že star 54 let, saj ga je kupil, ko je že bil star štiri leta. "V tistem času doma ni bilo lahko priti do denarja. Plače so bile take, da si se lahko le borno preživljal. V 60. letih je bilo veliko priložnosti za dobre zaslužke v Nemčiji. Tako sem se tudi jaz kot mladenič odpravil v deželo, kjer je teklo mleko in med, kot se je takrat reklo. Res pa je, da sem imel srečo, da sem imel delo, kjer se je veliko delalo in tudi dobro zaslužilo. Čeprav sem bil mlad, si tam nisem privoščil razkošnega življenja. Trdo zaslužen denar sem nalagal na banki. Ves čas dela sem razmišljal, da bi se vrnil v domovino. Toda kako? Ob tako dobrem zaslužku bi bilo težko preiti na malo plačo, kakršne so bile tedaj v Jugoslaviji. Ko sem nabral denar, sem se odločil za nakup tovornjaka. Tedaj je imel veliko veljavo tovornjak prekucnik, ki je služil za prevoze sipkih materialov, predvsem za potrebe gradbeništva. Odločil sem se za znano znamko MAN, to je bil letnik 1963. Bil je rabljen, vendar dobro ohranjen. Ves srečen sem se z njim leta 1967 vrnil v domovino", razlaga vsestranski Franc, ki ga danes najpogosteje srečamo v gozdu, kjer kot lovec skrbi za divjad in naravo, ter v vinogradu, saj je strastni vinogradnik in vinoljub.

MAN mu je pomagal zgraditi tri hiše
Na vprašanje, zakaj se je odločil za nabavo tovrstnega tovornjaka, pa Franci odgovarja: "To je bil čas, ko še v Sloveniji ni bilo veliko zasebnih prevoznikov. Tako je bilo tudi v tedanji občini Gornja Radgona. Med najbolj znanimi prevozniki je bil tedaj Stanko Korošec. Bili pa so še nekateri, ki so imeli manjše tovornjake. Tedaj sva med prevoznike prišla dva z MAN-om. Podobnega si je namreč ob istem času kupil, tudi v Nemčiji, moj sosed Jože Vogrin iz Sp. Ivanjcev. Obrt avtoprevozništvo sem odprl leta 1967, s svojim tovornjakom, ki ga sedaj kot zgodovinsko vozilo, se pravi oldtimerja vračam v Nemčijo, sem prevozil več kot 2.600.000 kilometrov in odpeljal gore gramoza. Takrat vozniki, vsaj privatniki, nismo poznali delavnega urnika. Ljudem smo pripeljali material kadar so ga potrebovali, tudi ponoči. Ker sem veliko delal, sem tudi dobro zaslužil. Lahko se pohvalim, da mi je MAN pomagal zgraditi tri hiše".

Naš sogovornik je, kot rečeno bil priznan kot prevoznik, a je bil izjemno aktiven tudi na drugih področjih, kjer veliko naredi tudi danes. "Priznam, da sem zelo družaben človek, pa tudi delaven na različnih področjih. Prav zato sem vedno želel nekaj več. Že zgodaj sem se vključil v PGD Spodnji Ivanjci, kjer sem član že 61 let. Za delo v gasilskih vrstah sem prejel številna priznanja. Moj konjiček, je bilo in je še lovstvo. Izhajam iz kmetije, in sem bil navezan na živali. Tako letos praznujem 46 let članstva v LD Negova, kjer sem bil tudi starešina in čuvaj lovskega revirja. To mi je vedno veljalo tudi za sprostitev. Kot lovec sem sodeloval tudi v zboru Prleških rogistov. Za svoje delo v lovskih vrstah sem prav tako prejel mnogo priznanj", pravi Franc, ki pri svojih več kot 75 letih zgleda kot mladenič. Pogovor z njim je pravo doživetje, saj je dober sogovornik in zna kronološko predstaviti mejnike svojega življenja. Za mejnike pa nam je naštel: star je 76 let, 61 let je gasilec, 50 let je bil avtoprevoznik, 46 let lovec, in 36 let vinogradnik..., z več deset priznanj in nagrad, še zlasti za izvrstni traminec. "Ljubezen do vinogradništva in kletarstva, verjetno izvira iz časov, ko sta tudi moja starša imela vinograd. S tem sem začel kot amater, in sicer najprej z manjšim vinogradom. Danes imam na Stavešinskem Vrhu in na Cenkovi posajenih okrog 10.000 trsov. Kleti sem si zgradil na Stavešinskem Vrhu in v Cenkovi. Sprva sem kot rečeno v tej panogi bil čisti amater, brez znanja, toda z izobraževanjem in pridobivanju prakse ob delu, sem prišel do dovolj znanja pa tudi izkušnje so prijahale. Pri tem so mi, in mi še, pomagajo mnogi strokovnjaki. Vina, ki jih pridelujeva s sopotnico Silvo Kozar, imamo različne sorte, tudi sloviti traminec, gredo dobro v prodajo. Nekaj ga namenim tudi za prijatelje in društva", pravi naš sogovornik, o katerem bi lahko še veliko zanimivega zapisali, saj tudi v jeseni življenja ne miruje. Kot sam pravi, mu delo v vinogradu in kleti, zlasti sedaj, ko je v pokoju, krepi voljo do življenja. Dodatno je vesel, ko se kot lovec odpravi v potep po naravi, med živalmi, kjer človek dejansko lahko uživa...

Protest pred Skupščino SR Slovenije
Naš sogovornik Franc Veberič se spomni številnih anekdot in resničnih dogodkov, ki so v preteklosti zaznamovali njegovo življenje. V povezavi z njegovim MAN-om mu je še posebej v spominu ostal dogodek iz leta 1969, ko je v mesecu juniju prejel odločbo o obrtnem dovoljenju, v katerem je med drugim pisalo: To dovoljenje velja do 30. junija ker imate preveliko vozilo. "Moj MAN je namreč bil registriran na 6,5 tone in to je bila velika težava za vse prevoznike v SFRJ in tudi v Sloveniji, ki smo imeli takšne tovornjake, saj smo lahko vozili le tovornjake do 5 ton. Zato smo 1.7.1969 organizirali stavko v Ljubljani, pred takratno Skupščino SR Slovenije. Stavkali smo dva dni dokler nismo črno na belem dobili preklic odločbe o prepovedi. Takrat smo dobili novo obrtno dovoljenje na katerem je pisalo, da lahko privatni prevozniki vozimo tovornjae z neomejeno težo", se je spomnil Veberič.