Za umetnost in koristne reči ni nikoli prepozno
Janez Šedivy veliko časa posveča izdelavi izdelkov iz lesa
Ko se človek upokoji, ima več časa za svoje konjičke. Če jih prej ni imel, jih najde po upokojitvi, saj za nov začetek nikoli ni prepozno. Svojo zabavo si je našel tudi Janez Šedivy s Šlebingerjevega brega v Gornji Radgoni, ki se je posvetil izdelavi izdelkov iz lesa. Čeprav je letos že obeležil 80. letnico svojega plodnega življenja, je Janez še vedno pravi umetnik in je nedavno v domačem domu starejših občanov pripravil razstavo svojih »umetniških« izdelkov iz lesa.
"Ko sem se upokojil sem se na pobudo prijatelja Ferda Matvoza, posvetil delu z lesom, ki mi je takrat ponudil izdelavo praktične embalaže iz lesa za Žganjarno Apis v Šentilju. Ker je bilo naročilo dokaj obsežno, sem v izdelavo vključil tudi prijatelja Janeza Pučka in Borisa Križaniča. Iz tega se je potem razvilo moje izdelovanje embalaže za vinske steklenice in spominkov. Za izdelavo spominkov sem uporabljal les češnje, oreha, tise in breze. Za izdelavo embalaže steklenic, to sem izdeloval po naročilu, pa tudi drugi les. Posebno skrb sem posvetil drobnim lesnim izdelkom, to je spominkom najrazličnejši oblik, na katere sem »vžgal« posvetila. Pri mnogih izdelkih sem uporabljal tudi vrvico, ki sem jo s posebnim lepilom zlepil na les. To so bile zlasti razne škatlice s lesenim pokrovom. Pri nobenem mojem izdelku pa nisem uporabljal žebljev ali kaj podobnega. Večino izdelkov sem izdelal za prijatelje, ki nas je povezovala odbojka v ekipi Apače, smučanje in trgatve ter martinovanja. Velikokrat sem jih tudi razveseljeval z zvoki »frajtonarice«. Prijateljem in drugim sem svoje izdelke podarjal ob raznih priložnostih, to je praznovanjih jubilejev in slično", je svojo povezanost z lesno umetnostjo predstavil Janez, ki trenutno ima nekaj težav z zdravjem.
"Ko sem se upokojil sem se na pobudo prijatelja Ferda Matvoza, posvetil delu z lesom, ki mi je takrat ponudil izdelavo praktične embalaže iz lesa za Žganjarno Apis v Šentilju. Ker je bilo naročilo dokaj obsežno, sem v izdelavo vključil tudi prijatelja Janeza Pučka in Borisa Križaniča. Iz tega se je potem razvilo moje izdelovanje embalaže za vinske steklenice in spominkov. Za izdelavo spominkov sem uporabljal les češnje, oreha, tise in breze. Za izdelavo embalaže steklenic, to sem izdeloval po naročilu, pa tudi drugi les. Posebno skrb sem posvetil drobnim lesnim izdelkom, to je spominkom najrazličnejši oblik, na katere sem »vžgal« posvetila. Pri mnogih izdelkih sem uporabljal tudi vrvico, ki sem jo s posebnim lepilom zlepil na les. To so bile zlasti razne škatlice s lesenim pokrovom. Pri nobenem mojem izdelku pa nisem uporabljal žebljev ali kaj podobnega. Večino izdelkov sem izdelal za prijatelje, ki nas je povezovala odbojka v ekipi Apače, smučanje in trgatve ter martinovanja. Velikokrat sem jih tudi razveseljeval z zvoki »frajtonarice«. Prijateljem in drugim sem svoje izdelke podarjal ob raznih priložnostih, to je praznovanjih jubilejev in slično", je svojo povezanost z lesno umetnostjo predstavil Janez, ki trenutno ima nekaj težav z zdravjem.
Kljub temu je uprizoril omenjeno samostojno razstavo svojih izdelkov, ki
se je odvijala v DSO Gornja Radgona. "To razstavo so mi pravzaprav
pripravili moji prijatelji, katerim sem izdelal in izročil te spominke.
Na razstavo je 60 mojih prijateljev prineslo okoli 150 izdelkov. Ganjen
sem bil nad pozornostjo, ki so mi jo pripravili prijatelji. Razstava pa
pove, da so moji prijatelji moje delo spoštovali in ga tudi ohranili.
Vesel sem, da so moji izdelki našli pot v mnoge domove. Zdomci in
izseljenci pa so jih ponesli tudi v Avstralijo, Nemčijo in Ameriko pa še kam. Prijateljem, ki so mi omogočili razstavo se
najlepše zahvaljujem, zahvaljujem se tudi direktorju DSO Gornja Radgona
mag. Marjanu Žula, ki je bil pripravljen nuditi prostor za razstavo,"
dodaja naš sogovornik.
Janez Šedivy se je rodil 11.6.1937 v Plintovcu pri Zgornji Kungoti, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo, po kateri je obiskoval Učiteljišče v Mariboru, ob delu pa se je iz pedagogike še dodatno izobraževal. Prvo učiteljsko službo, je po dekretu, dobil na OŠ Lokavec pri Sv Ani v Slovenskih Goricah. V letih 1964 - 1972 je bil ravnatelj OŠ Stogovci, katero je obiskovalo okoli 260 učencev, nato pa do 1975 bil ravnatelj OŠ Apače. Ko se je vključil v politiko, je bil en mandat predsednik SO Gornja Radgona in se leta 1987 upokojil. Janez si je z ženo Marijo, ki je tudi bila učiteljica, ustvaril družino, ter si zgradil dom v katerem sta odraščala sin Gorazd in hčerka Blanka, ki sta ju razveselila s tremi vnuki (Rok, Bine in Blaž), ter vnukinjo Špelo.
Janez Šedivy se je rodil 11.6.1937 v Plintovcu pri Zgornji Kungoti, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo, po kateri je obiskoval Učiteljišče v Mariboru, ob delu pa se je iz pedagogike še dodatno izobraževal. Prvo učiteljsko službo, je po dekretu, dobil na OŠ Lokavec pri Sv Ani v Slovenskih Goricah. V letih 1964 - 1972 je bil ravnatelj OŠ Stogovci, katero je obiskovalo okoli 260 učencev, nato pa do 1975 bil ravnatelj OŠ Apače. Ko se je vključil v politiko, je bil en mandat predsednik SO Gornja Radgona in se leta 1987 upokojil. Janez si je z ženo Marijo, ki je tudi bila učiteljica, ustvaril družino, ter si zgradil dom v katerem sta odraščala sin Gorazd in hčerka Blanka, ki sta ju razveselila s tremi vnuki (Rok, Bine in Blaž), ter vnukinjo Špelo.
