Rozalija Lutar iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni obeležila lep življenjski jubilej
Pri 95 še vedno brez očal prebira novice
Rozalija Lutar
Ob zadnjih izdihljajih letošnjega poletja je lep življenjski jubilej, 95. rojstni dan praznovala Rozalija, vsi jo poznajo kot Zaliko, Lutar iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni. Vse dobro, predvsem pa še veliko zdravja, so ji voščili mnogi svojci, prijatelji, znanci, sosedje..., obiskala pa jo je tudi delegacija rdečega križa. Ob tej priložnosti je pravo slovesnost pripravila Zalikina prijazna vnukinja Olga, pri kateri preživlja jesen življenja, ter njen mož Janko Fekonja in pravnukinja Simona. Zaliki so čestitali predstavniki rdečega križa, predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci-Zbigovci, Janko Auguštin, ki ji je v imenu RK izročil darilo, sekretarka Območnega združenja RK Gornja Radgona, Katja Makovec ter poverjenika RK Tončka in Franc Breznik.
Kot nam je povedala, je bila obiska delegacije RK nadvse vesela, preko sekretarke sta jo pozdravila še predsednica OZ RK Gornja Radgona Silva Vračko in predsednik KS Črešnjevci-Zbigovci Ivan Zemljič, ki pa se zaradi drugih obveznosti nista mogla udeležiti tega načrtovanega obiska. Po čestitkah so se vsi usedli za obloženo mizo, nazdravili s slavljenko in se sproščeno pogovarjali. Ker je kljub svoji starosti še vedno zelo razgledana in z odličnim spominom, je bil klepet s slavljenko Zaliko nadvse zanimiv.
Kot nam je povedala, je bila obiska delegacije RK nadvse vesela, preko sekretarke sta jo pozdravila še predsednica OZ RK Gornja Radgona Silva Vračko in predsednik KS Črešnjevci-Zbigovci Ivan Zemljič, ki pa se zaradi drugih obveznosti nista mogla udeležiti tega načrtovanega obiska. Po čestitkah so se vsi usedli za obloženo mizo, nazdravili s slavljenko in se sproščeno pogovarjali. Ker je kljub svoji starosti še vedno zelo razgledana in z odličnim spominom, je bil klepet s slavljenko Zaliko nadvse zanimiv.
Rozalija se je rodila 23. avgusta 1922. leta v družini "gospočkega"
viničarja v Policah, odkoder je 8 let obiskovala OŠ v Gornji Radgoni.
Kot je povedala, je hodila v šolo 7 km peš. Najhujše je bilo pozimi, ko
je zapadel sneg. Takrat sta oče in mati z ročnim plugom do bližnje
glavne ceste naredila tir. Včasih so imeli otroci iz tega dela Polic
srečo, da jih je v šolo na vozu peljal oče Anton Lutar, ki je bil konjar
v KK Gornja Radgona. Že zgodaj je kot otrok morala pomagati staršem pri
obdelavi vinograda, ki so ga obdelovali gospodarju, ki je živel v
Avstriji. Bosa je v vinogradu nosila »škropilcu«, ki je škropil vinsko
trto, z nahrbtno škropilnico, ki so ji rekli »püta«, galicijo. Škropivo
so z namakanjem galicije in apna, pripravljali v velikih lesenih ali
cementnih kadeh, vodo pa zajemali v mlakah, ki so bile v dolini in
bližini vinogradov katere so, kot viničarji obdelovali. Gospodar je bil
pošten, saj je vsako delo, ki so ga opravili v vinogradu pošteno plačal.
Kot mladenka je bila tudi varuhinja otrok pri znanem krojaču Jošku
Propstu v Gornji Radgoni.
Leta 1942 si je Zalika ustvarila družino z možem Antonom. Poročil ju je tedanji radgonski župnik Otto Glibe, civilna poroka pa se je odvijala v avstrijski Radgoni. Kot je povedala, v vojnem času, slavja ni bilo. S pričama so odšli le na kosilo v gostilno. »V tistih časih je bilo veliko siromaštvo. Živeli smo skromno, zato nismo poznali praznovanja. Poznali smo le delo. Ko sem se poročila sva z možem tri leta živela v Hafnerjevi hiši v Podgradu kot najemnika. Sicer sem se doslej selila že osemkrat. Po poroki nisem bila deležna zakonskega življenja, kajti mož je bil takoj vpoklican v nemško vojsko, iz katere se je vrnil po štirih letih. V zakonu se nama je rodilo sedem otrok, štirje sinovi in tri hčerke, kateri so me obdarovali s številnimi vnuki in pravnuki, vsakih je več kot 20. Ko se je mož vrnil iz vojske, se je zaposlil v tedanjem Kmetijskem posestvu kot konjar. Bil je dober mož in sva praznovala tudi zlato poroko. Ker sem celo življenje gospodinjila in skrbela za družino, imam sedaj pokojnino po možu, ki je umrl leta 2001.«
Če jo ne bi izdajale noge, bi še rada delala na vrtu. Tako pa sedaj, če je potreba, le kaj stori v kuhinji, kjer je v pomoč gospodinji, vnukinji Olgi. Kratkočasi se z vsakodnevnim branjem Slovenskih novic. Posebno rada bere, bere še vedno brez očal, tudi lokalni štirinajstdnevnik Prepih, kjer najde novice iz domačega okolja. Z branjem, gledanjem televizije in poslušanjem radija je na tekočem z vsemi dogodki, ki jih prinašajo mediji. Ker ima dober spomin si jih tudi zapomni. Je zelo vesele narave, saj je tudi med praznovanjem, kot iz rokava povedala kakšno šalo, kateri smo se od srca nasmejali. Rada je tudi pela. Spominja se, da je bilo nekoč veliko ljudskega petja. Po končanem delu na polju ali vinogradu je vedno zadonela pesem. Kot je dejala je bila to neka sprostitev po napornem delavnem dnevu. Rada je šla tudi v cerkev, kjer je pela na koru...
Leta 1942 si je Zalika ustvarila družino z možem Antonom. Poročil ju je tedanji radgonski župnik Otto Glibe, civilna poroka pa se je odvijala v avstrijski Radgoni. Kot je povedala, v vojnem času, slavja ni bilo. S pričama so odšli le na kosilo v gostilno. »V tistih časih je bilo veliko siromaštvo. Živeli smo skromno, zato nismo poznali praznovanja. Poznali smo le delo. Ko sem se poročila sva z možem tri leta živela v Hafnerjevi hiši v Podgradu kot najemnika. Sicer sem se doslej selila že osemkrat. Po poroki nisem bila deležna zakonskega življenja, kajti mož je bil takoj vpoklican v nemško vojsko, iz katere se je vrnil po štirih letih. V zakonu se nama je rodilo sedem otrok, štirje sinovi in tri hčerke, kateri so me obdarovali s številnimi vnuki in pravnuki, vsakih je več kot 20. Ko se je mož vrnil iz vojske, se je zaposlil v tedanjem Kmetijskem posestvu kot konjar. Bil je dober mož in sva praznovala tudi zlato poroko. Ker sem celo življenje gospodinjila in skrbela za družino, imam sedaj pokojnino po možu, ki je umrl leta 2001.«
Če jo ne bi izdajale noge, bi še rada delala na vrtu. Tako pa sedaj, če je potreba, le kaj stori v kuhinji, kjer je v pomoč gospodinji, vnukinji Olgi. Kratkočasi se z vsakodnevnim branjem Slovenskih novic. Posebno rada bere, bere še vedno brez očal, tudi lokalni štirinajstdnevnik Prepih, kjer najde novice iz domačega okolja. Z branjem, gledanjem televizije in poslušanjem radija je na tekočem z vsemi dogodki, ki jih prinašajo mediji. Ker ima dober spomin si jih tudi zapomni. Je zelo vesele narave, saj je tudi med praznovanjem, kot iz rokava povedala kakšno šalo, kateri smo se od srca nasmejali. Rada je tudi pela. Spominja se, da je bilo nekoč veliko ljudskega petja. Po končanem delu na polju ali vinogradu je vedno zadonela pesem. Kot je dejala je bila to neka sprostitev po napornem delavnem dnevu. Rada je šla tudi v cerkev, kjer je pela na koru...
