Ob druženju so še buče ročno trebili

Turistično društvo Majolka je tudi letos pripravilo že tradicionalno ročno trebljenje (pobiranje semen) buč. Kljub turobnemu in deževnemu vremenu, ter trgatvi, ki ta čas poteka po vinorodnih Slovenskih goricah, se je na kmetiji v Kunovi zbralo kar nekaj članov in simpatizerjev TD Majolka, ki so opravili to prijetno in zanimivo opravilo, ki ga je vedno manj. Danes namreč opravijo že skoraj vsa dela takšni in drugačni stroji, v TD Majolka pa ta dela vedno obujajo in poskrbijo predvsem za druženje med člani in prijatelji.

Kakorkoli že, dandanes, ko vse bolj umirajo male kmetije, s tem pa tudi stari kmečki običaji in opravila, ki so jih ob svojem delu na polju opravili ročno, je hvalevredna dejavnost turističnih in drugih društev, ki ohranjajo stare kmečke običaje. V današnjem času, ko domala vsa dela hitro in natančno opravijo stroji, in tudi način kmetovanja je drugačen, saj kmetijske pridelke pridelujejo na velikih površinah, je vseeno lepo videti, kako je bilo nekoč in vse to pokazati mladim, zlasti iz mest, ki še ne vedo kakšne barve je krava... Zato je vseh pohval vreden dogodek iz Kunove pri Negovi, kjer je živel znani Slovenec, imenovan Dobri človek iz Negove, Ivan Kramberger. V Kunovi namreč živi tudi družina Majde in Ivana Simoniča, ki še obdeluje manjšo posest. Na manjših njivah posejejo ali sadijo po starem načinu, kot so to delali predniki. Tako so tudi letos manjšo njivo zasadili s koruzo »trdinko«, iz katere je najboljša koruzna moka za žgance, v njej pa buče, kot so to delali v preteklosti, da so čim bolj izkoristili zemljo. Na tej njivi je te dni potekal zanimiv dogodek, saj je TD Majolka pripravila še eno ročno trebljenje buč.

O tej zanimivi prireditvi nam je gospodar Ivan Simonič povedal: "Sem član tega društva, ki skrbi, da se ohranijo kmečki običaji in da ljudje vidijo kako so se dela na deželi opravljala v preteklosti, ko še ni bilo strojev. Za to prireditev smo namerno posadili buče, ki so nekako »vrinjena« kultura med posajeno koruzo. Tako so to delali naši starši, ki so na mali posesti preživljali tedaj dokaj velike družine. Spominjam se, da so buče sadili med koruzo in krompir, po navadi pa tudi na robovih njiv, da se je bilje razraslo na vrati, kjer je rastlina, v tem primeru buče, imela več svetlobe. Gojili so stare sorte, katere so rodile veliko debelejše plodove, se pravi buče, ki so imele seme z »luskinami«. Te smo pozimi luščili, bodisi družina, ali pa družno pri kakem gospodarju. To je bilo prijetno druženje vaščanov in sorodnikov. Danes sejemo sorto »golic«, zato tudi tega običaja ni več. Zanimivo je, da so tudi sončnice sadili le na robovih njiv, ki so bile posajene z drugimi kulturami: krompirjem, krmno peso in koruzo. Kot vidite, se je na njivi zbralo kar nekaj članov društva, ki pridno trebijo bučna semena iz razpolovljenih buč, katerim mi pravimo »kopaje«. Te so v preteklosti krmili goveji živini in prašičem. Tedaj so buče vozili na kmečka dvorišča in jih sproti trebili le toliko, kolikor »kopaj« so pokrmili živini. To je bila za živino, zlasti pozno v jeseni, osvežitev pri suhi krmi."

Iztrebljeno bučno seme so v preteklosti sušili na »lesah«, ki so jih postavljali pod napušči streh hiš, ali pa kar na »pocjah«, kot so rekli tistemu delu hiše, ki ga je pokrival kap strehe, ponavadi slamnate strehe. Ob slabem vremenu pa so semena sušili na krušni peči. Ko so seme oluščili pa so šli na »oljovo«, to je stiskanje olja pri mlinarjih, ki so se ob mletju zrnja ukvarjali tudi s oljarstvom. Treba je povedati, da je bučno olje specialiteta za pripravo vseh solat na področju Prekmurja, Prlekije pa tako tudi Štajerske. Solata, ki je pripravljena z domačim bučnim oljem »diši«, in ima posebno prijeten okus.