Po pol stoletja so se srečali šolniki, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci
Nekateri se niso videli že desetletja
Srečanje OŠ Stogovci
V tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih.
Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače. In čeprav so se prvič srečali ob 20-letnici, nato pa vsakih deset let (30, 40 in sedaj 50), je tudi tokratno srečanje, ki so ga začeli pri šoli v Stogovcih nadaljevali in zaključili na Gostišču Kozel v bližnjih Žibercih, bilo izjemno prisrčno in veselo. Petdeset let starejši, zrelejši in izkušenejši, kot so bili ob končanju osemletke, so si tudi tokrat imeli marsikaj za povedati, a ker so bili zraven tudi nekateri, ki jih doslej ni bilo zraven na srečanjih, je spet bilo potrebno tudi »spoznavanje«.
Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače. In čeprav so se prvič srečali ob 20-letnici, nato pa vsakih deset let (30, 40 in sedaj 50), je tudi tokratno srečanje, ki so ga začeli pri šoli v Stogovcih nadaljevali in zaključili na Gostišču Kozel v bližnjih Žibercih, bilo izjemno prisrčno in veselo. Petdeset let starejši, zrelejši in izkušenejši, kot so bili ob končanju osemletke, so si tudi tokrat imeli marsikaj za povedati, a ker so bili zraven tudi nekateri, ki jih doslej ni bilo zraven na srečanjih, je spet bilo potrebno tudi »spoznavanje«.
Omenjena generacija, v preteklih desetletjih večinoma uspešnih dam in
gospodov, očetov in mamic, danes pa upokojenih dedkov in babic, si je
dejansko imela kaj za povedati, ter obujati spomine s stare nekoliko
osivele slike iz davnega leta 1967, saj so v obdobju med septembrom
1959 in junijem osem let pozneje. Takrat jih je v dveh oddelkih
osemletko zaključilo 60 (30+30) najstnic in najstnikov, tokratnega
srečanja pa se jih je udeležilo 35. Nekaj jih je že umrlo, nekateri
zaradi zdravstvenih razlogov niso mogli priti na srečanje, nekaj pa jih
niso "našli". Kakorkoli, tudi prisotnih 35 nekdanjih sošolcev je bilo
veselih in jim nič ni manjkalo. Zbrali so se predvsem, da bi podoživeli
vse tiste lepe trenutke, ki so tako hitro zbrzeli mimo nas, da bi se
pogovorili, razveselili in dodali svojemu življenju še en lep, nepozaben
doživljaj, ki si ga bodo zapisali v svojo knjigo spominov.
Nekateri so prišli iz tujine, kjer so si ustvarili družine, predvsem iz Avstrije, nekateri iz drugih slovenskih mest in krajev, večina pa le iz Apaške doline, kjer živijo vse od rojstva. In dejansko so si imeli kaj povedati, zato pa je po zbiranju in slikanju, v gostišču Kozel, v lepem objektu, ob zvokih žive glasbe, ter odlični hrani in pijači, bilo izjemno veselo do zgodnjih jutranjih ur. In ob vsem tem je že misel, ki smo jo slišali: »Šele, ko se nehamo bati, začnemo živeti v vsaki izkušnji, boleči ali radostni; postanemo hvaležni za vsak trenutek in začnemo živeti bogato«, nekako oslikavala tudi bogatost in pomembnost samega srečanja, na katerem so se z minuto molka poklonili sošolcem, ki so jih vmes za vedno zapustili.
Samo srečanje, na katero sta tokrat prišli tudi nekdanji učiteljici Marija Žunkovič in Darinka Matis (ravnatelj Janez Šedivy je umrl le nekaj dni pred srečanjem), in katerima so, poleg sedanje ravnateljice OŠ Apače, Violete Kardinar, podelili šopke, so organizirale: Majda Kozič, ki je tudi pozdravila vse prisotne, Marija Vinčec in Olga Prajndl. Ob krajšem kulturnem programu, je sedanja ravnateljica OŠ Apače, pred odhodom v gostišče Kozel, nekdanjim šolnikom, razkazala obnovljeno šolsko stavbo v Stogovcih. Bili so navdušeni, enako kot s celotnim dogajanjem, kajti držali so se nekakšnega nepisanega vodila: »Bodimo hvaležni tudi danes in uživajmo trenutke sreče, saj je za nami že 50 let odkar smo krenili polni upov in želja po poti vsak svoji sreči naproti. Trda in neizprosna je bila naša življenjska pot. Bili so trenutki sreče, mnogokrat pa tudi trenutki žalosti in obupa. Kot mogočni borci smo se borili proti viharjem ter ponosno stopali dalje. A žal, nekaj naših sošolcev je klonilo pod težo bremena. Žalostna usoda nam jih je iztrgala iz naših sredin. Dragi prijatelji, življenje je nepredvidljivo. Počasi stopamo iz obdobja zrelosti v jesen življenja. V obdobje, ko nas že majhne morda nepomembne stvari spravijo v žalost in obup. V tem trenutku moraš poiskati nekoga, mu zaupati in skupaj najti pot v naprej. Ne dovoli, da bi ti gnezdo, ki si ga spletaš celo življenje z ljubeznijo in iskrenostjo, uničila neka nevidna sila, ki bi se ti pritihotapila skrivaj, in te uničila. Ne kloni, vsak trenutek je vreden življenja. Uživajmo danes zvečer, dodajmo še kakšen nepozaben doživljaj in si ga zapišimo v knjigo spomina. Življenje niso dnevi, ki so minili, ampak so dnevi, ki smo si jih zapomnili«.
Nekateri so prišli iz tujine, kjer so si ustvarili družine, predvsem iz Avstrije, nekateri iz drugih slovenskih mest in krajev, večina pa le iz Apaške doline, kjer živijo vse od rojstva. In dejansko so si imeli kaj povedati, zato pa je po zbiranju in slikanju, v gostišču Kozel, v lepem objektu, ob zvokih žive glasbe, ter odlični hrani in pijači, bilo izjemno veselo do zgodnjih jutranjih ur. In ob vsem tem je že misel, ki smo jo slišali: »Šele, ko se nehamo bati, začnemo živeti v vsaki izkušnji, boleči ali radostni; postanemo hvaležni za vsak trenutek in začnemo živeti bogato«, nekako oslikavala tudi bogatost in pomembnost samega srečanja, na katerem so se z minuto molka poklonili sošolcem, ki so jih vmes za vedno zapustili.
Samo srečanje, na katero sta tokrat prišli tudi nekdanji učiteljici Marija Žunkovič in Darinka Matis (ravnatelj Janez Šedivy je umrl le nekaj dni pred srečanjem), in katerima so, poleg sedanje ravnateljice OŠ Apače, Violete Kardinar, podelili šopke, so organizirale: Majda Kozič, ki je tudi pozdravila vse prisotne, Marija Vinčec in Olga Prajndl. Ob krajšem kulturnem programu, je sedanja ravnateljica OŠ Apače, pred odhodom v gostišče Kozel, nekdanjim šolnikom, razkazala obnovljeno šolsko stavbo v Stogovcih. Bili so navdušeni, enako kot s celotnim dogajanjem, kajti držali so se nekakšnega nepisanega vodila: »Bodimo hvaležni tudi danes in uživajmo trenutke sreče, saj je za nami že 50 let odkar smo krenili polni upov in želja po poti vsak svoji sreči naproti. Trda in neizprosna je bila naša življenjska pot. Bili so trenutki sreče, mnogokrat pa tudi trenutki žalosti in obupa. Kot mogočni borci smo se borili proti viharjem ter ponosno stopali dalje. A žal, nekaj naših sošolcev je klonilo pod težo bremena. Žalostna usoda nam jih je iztrgala iz naših sredin. Dragi prijatelji, življenje je nepredvidljivo. Počasi stopamo iz obdobja zrelosti v jesen življenja. V obdobje, ko nas že majhne morda nepomembne stvari spravijo v žalost in obup. V tem trenutku moraš poiskati nekoga, mu zaupati in skupaj najti pot v naprej. Ne dovoli, da bi ti gnezdo, ki si ga spletaš celo življenje z ljubeznijo in iskrenostjo, uničila neka nevidna sila, ki bi se ti pritihotapila skrivaj, in te uničila. Ne kloni, vsak trenutek je vreden življenja. Uživajmo danes zvečer, dodajmo še kakšen nepozaben doživljaj in si ga zapišimo v knjigo spomina. Življenje niso dnevi, ki so minili, ampak so dnevi, ki smo si jih zapomnili«.
