Karolina Kolmanič: Pozabljene pomladi
Pisateljica je predstavila svojo 25. knjižno delo
Predstavitev knjižnega dela Karoline Kolmanič
V dvorani Knjižnice Gornja Radgona je potekala predstavitev 25. knjige znane slovenske pisateljice in pedagoginje Karoline Kolmanič, ki je 29.9.1930 bila rojena v Lomanošah pri Gornji Radgoni. Pred pričetkom predstavitve je pisateljico pozdravila direktorica JZ Knjižnica Gornja Radgona, Andreja Vučak Hribar, ki je izrazila zadovoljstvo ob njenem obisku tam, kjer je rojena in kjer je tudi odraščala. Šolala se je na učiteljišču v Mariboru in je kot profesorica nemščine in slovenščine službovala v različnih krajih v Pomurju, nazadnje v Murski Soboti, kjer živi še danes. Predstavitev romana Pozabljene pomladi je vodil direktor založbe Volosov hram, Robert Titan Felix, ki je roman izdala. O svojem pisateljskem delu je najprej spregovorila pisateljica sama in poudarila, da jo veseli, ker lahko v kraju, kjer je preživljala mladost, predstavi svoje najnovejše literarno delo. Povedala je, da je njenih 20 knjig prevedenih v angleščino, in je na voljo tudi bralcem v Ameriki, v knjižnici v Washingtonu, kjer je sedež vlade ZDA (Bela hiša).
Med njimi je tudi v angleščino prevedeni roman Srečno, srebrna ptica, v katerem je opisano strmoglavljenje ameriškega bombnika v Lomanošah, v bližini njene rojstne hiše. O njeni najnovejši knjigi pa kratko: »Pozabljene pomladi so sugestivno napisan in predvsem aktualni roman, osredotočen na napetosti in konflikte v odnosih, ki jih prinašajo ekonomske težave sodobnega časa. Postavljen je v čas gradnje avtocestne povezave, v katerem se križata na eni strani razvoj in pot v prihodnost, na drugi strani pa težavno golo preživetje okoliškega prebivalstva.«
Med njimi je tudi v angleščino prevedeni roman Srečno, srebrna ptica, v katerem je opisano strmoglavljenje ameriškega bombnika v Lomanošah, v bližini njene rojstne hiše. O njeni najnovejši knjigi pa kratko: »Pozabljene pomladi so sugestivno napisan in predvsem aktualni roman, osredotočen na napetosti in konflikte v odnosih, ki jih prinašajo ekonomske težave sodobnega časa. Postavljen je v čas gradnje avtocestne povezave, v katerem se križata na eni strani razvoj in pot v prihodnost, na drugi strani pa težavno golo preživetje okoliškega prebivalstva.«
Ob koncu prestavitve novega romana, kar sta z igranjem na flavto
popestrili učenki Zasebne glasbene šole Maestro, Evelin Novak in Darma
Ketiš, v spremstvu mentoric Aleksandre Škrilec in Melite Vulc, se je
pisateljici s šopkom rož zahvalila direktorica Knjižnice, Andreja Vučak
Hribar. Izkazala ji je hvaležnost za obisk v radgonski knjižnici, kjer
si bralci lahko izposodijo vsa njena dela.
Karolina Kolmanič, ki sedaj živi in ustvarja v Murski Soboti je avtorica 25 knjig proze (romanov, povesti in kratke proze) in zbirke dramskih besedil. Končala je učiteljišče v Mariboru in doštudirala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani iz slovenščine in nemščine. Poučevala je na osnovnih šolah v Kuzmi, Gederovcih in na Osnovni šoli II v Murski Soboti. Bila je dolgoletna mentorica Bralne značke. Objavlja tudi v literarnih revijah. Iz nemščine je prevedla roman Martina Alwooda Nosil sem smrt v svojem telesu. Članica Društva slovenskih pisateljev je od leta 1969. Je pa tudi članica dveh literarnih društev v Nemčiji, Plesse Bovenden v Göttingenu in Paul Ernst v Würzburgu. Njene prve knjižne objave segajo v šestdeseta leta, l. 2000 pa je izdala svoj avtobiografski roman Ni sonca brez senc. Tudi sicer je v študijah in spremnih besedah o njenem opusu mogoče zmeraj znova zaslediti, da pri pisanju izhaja iz osebnih izkušenj. Tisto, kar je sama doživela, zna preoblikovati v berljive, pogosto napete zgodbe. Piše za vse generacije. Tiste, ki šele vstopajo v življenje in katerih razumevanje zakonitosti življenja se šele začenja. Ženske, ki se zaposlijo, doživijo prvo resnejšo ljubezen in prvo razočaranje, nato pa morajo skrbeti za otroke in se same prebijati naprej. Na drugi strani so zrele, že starejše ženske, ženske z življenjsko modrostjo in izkušnjami, ki so tem prvim v veliko oporo in tolažbo. Tu so seveda tudi najstnice, še povsem neizkušene, ki zgolj iz neke trme ali predstav, da bi pri svojih letih že morale biti dovolj zrele, doživljajo trpka razočaranja in krute usode. Vendar zgodbe teh najstnic niso opisane v tonu vzvišene morale ali pedagoško dvignjenega kazalca, ampak v napeti zgodbi, v kateri se mlade bralke in bralci najdejo, tudi čisto v sedanjem času. V vsakem romanu Karoline Kolmanič je mogoče najti pečat časa, v katerem je bil napisan.
Vse njene knjižne izdaje (Natančen popis vseh knjižnih in revialnih objav Karoline Kolmanič je sestavil Franc Kuzmič), proza: Sonce ne išče samotne poti (1968), 2. izdaja (1992); Srečno, srebrna ptica (1972); Marta (1975); Sence na belih listih (1980), 2. izdaja (1997); Sanje o zlatih gumbih (1983); Tvoja skaljena podoba (1986); Sadovi ranih cvetov (1988); Klanec viničarke Ane (1992); Vračam vam soproga (1993); Pozno poletje (1994); Razcvet sončnice (1999); Lotosov cvet (1999); Ni sonca brez senc (2000); Zarja upanja (2003); Srebrno kolo (2003); Njena razpotja/Njena razpoutja (2004); Alba (2005); Čakam te, Dolores (2005); Pesmi odljubljenih (2007); Nila (2010); Svetloba v srcu (2011); Šolski zvonec ne izzveni (2014); Lahko noč, ljubezen moja (2015); 2017: Pozabljene ljubezni. Dramska besedila: Povejmo in se nasmejmo (2003).
Karolina Kolmanič, ki sedaj živi in ustvarja v Murski Soboti je avtorica 25 knjig proze (romanov, povesti in kratke proze) in zbirke dramskih besedil. Končala je učiteljišče v Mariboru in doštudirala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani iz slovenščine in nemščine. Poučevala je na osnovnih šolah v Kuzmi, Gederovcih in na Osnovni šoli II v Murski Soboti. Bila je dolgoletna mentorica Bralne značke. Objavlja tudi v literarnih revijah. Iz nemščine je prevedla roman Martina Alwooda Nosil sem smrt v svojem telesu. Članica Društva slovenskih pisateljev je od leta 1969. Je pa tudi članica dveh literarnih društev v Nemčiji, Plesse Bovenden v Göttingenu in Paul Ernst v Würzburgu. Njene prve knjižne objave segajo v šestdeseta leta, l. 2000 pa je izdala svoj avtobiografski roman Ni sonca brez senc. Tudi sicer je v študijah in spremnih besedah o njenem opusu mogoče zmeraj znova zaslediti, da pri pisanju izhaja iz osebnih izkušenj. Tisto, kar je sama doživela, zna preoblikovati v berljive, pogosto napete zgodbe. Piše za vse generacije. Tiste, ki šele vstopajo v življenje in katerih razumevanje zakonitosti življenja se šele začenja. Ženske, ki se zaposlijo, doživijo prvo resnejšo ljubezen in prvo razočaranje, nato pa morajo skrbeti za otroke in se same prebijati naprej. Na drugi strani so zrele, že starejše ženske, ženske z življenjsko modrostjo in izkušnjami, ki so tem prvim v veliko oporo in tolažbo. Tu so seveda tudi najstnice, še povsem neizkušene, ki zgolj iz neke trme ali predstav, da bi pri svojih letih že morale biti dovolj zrele, doživljajo trpka razočaranja in krute usode. Vendar zgodbe teh najstnic niso opisane v tonu vzvišene morale ali pedagoško dvignjenega kazalca, ampak v napeti zgodbi, v kateri se mlade bralke in bralci najdejo, tudi čisto v sedanjem času. V vsakem romanu Karoline Kolmanič je mogoče najti pečat časa, v katerem je bil napisan.
Vse njene knjižne izdaje (Natančen popis vseh knjižnih in revialnih objav Karoline Kolmanič je sestavil Franc Kuzmič), proza: Sonce ne išče samotne poti (1968), 2. izdaja (1992); Srečno, srebrna ptica (1972); Marta (1975); Sence na belih listih (1980), 2. izdaja (1997); Sanje o zlatih gumbih (1983); Tvoja skaljena podoba (1986); Sadovi ranih cvetov (1988); Klanec viničarke Ane (1992); Vračam vam soproga (1993); Pozno poletje (1994); Razcvet sončnice (1999); Lotosov cvet (1999); Ni sonca brez senc (2000); Zarja upanja (2003); Srebrno kolo (2003); Njena razpotja/Njena razpoutja (2004); Alba (2005); Čakam te, Dolores (2005); Pesmi odljubljenih (2007); Nila (2010); Svetloba v srcu (2011); Šolski zvonec ne izzveni (2014); Lahko noč, ljubezen moja (2015); 2017: Pozabljene ljubezni. Dramska besedila: Povejmo in se nasmejmo (2003).
