Stoletnica oktobrske revolucije
Priložnost za razmislek politikom o svojih dejanjih
Vladimir Iljič Uljanov – Lenin govori ljudstvu
V noči s 24. na 25. oktober leta 1917 (to po tedanjem starem koledarju; po novem v noči s 6. na 7. november !) je topovski strel na Zimski dvorec v Petrogradu (ustanovljen 1703 kot Sankt Peterburg, v letih 1914 – 1924 Petrograd, v letih 1924 -1991 Leningrad, sedaj zopet Sankt Peterburg) s križarke Aurora naznanil nadaljevanje neuspele februarske revolucije v Rusiji istega leta. Oboroženi delavci so skupaj z vojaki ter pod vodstvom boljševikov zrušili začasno vlado Aleksandra Fjodoroviča Kerenskega (1881-1970) ter povzročili veliko posledic po vsem svetu. Ob bok oktobrski revoluciji se lahko postavi le še francoska revolucija (1789-1799).
Oktobrska revolucija se je zgodila v državi, kjer je vse do začetka leta 1917 vladala absolutna oblast carja, a februarska revolucija 1917 je med prebivalstvom, ki je živelo v brezupnih razmerah, brez osnovnih pravic in brez možnosti za izboljšanje svojega položaja, sprožila velika pričakovanja. Ni pa uresničila glavne zahteve: konec 1. svetovne vojne ! Carska Rusija je zaostajala za drugimi evropskimi državami, industrijski razvoj se je komaj pričel v Moskvi in Sankt Peterburgu (Petrogradu), vloga buržoazije je bila majhna v primerjavi z veliko močjo plemstva in carja. Razširjena je bila nepismenost, kot tudi številne bolezni. Zatorej so množice sledile idejam boljševikov, ki so bile navdušene nad geslom novega voditelja Vladimirja Iljiča Uljanova – Lenina: »Vsa oblast sovjetom, mir za vsako ceno, vso zemljo kmetom !« Te ideje so se iz Rusije razširile po vsej Evropi, a so se pred nevarnostjo idej komunizma v večini evropskih držav uveljavili avtoritarni režimi.
Oktobrska revolucija se je zgodila v državi, kjer je vse do začetka leta 1917 vladala absolutna oblast carja, a februarska revolucija 1917 je med prebivalstvom, ki je živelo v brezupnih razmerah, brez osnovnih pravic in brez možnosti za izboljšanje svojega položaja, sprožila velika pričakovanja. Ni pa uresničila glavne zahteve: konec 1. svetovne vojne ! Carska Rusija je zaostajala za drugimi evropskimi državami, industrijski razvoj se je komaj pričel v Moskvi in Sankt Peterburgu (Petrogradu), vloga buržoazije je bila majhna v primerjavi z veliko močjo plemstva in carja. Razširjena je bila nepismenost, kot tudi številne bolezni. Zatorej so množice sledile idejam boljševikov, ki so bile navdušene nad geslom novega voditelja Vladimirja Iljiča Uljanova – Lenina: »Vsa oblast sovjetom, mir za vsako ceno, vso zemljo kmetom !« Te ideje so se iz Rusije razširile po vsej Evropi, a so se pred nevarnostjo idej komunizma v večini evropskih držav uveljavili avtoritarni režimi.
Toda
kljub temu je država sovjetov (po državljanski vojni v Rusiji 1918
- 1920 je bila leta 1922 ustanovljena Sovjetska zveza)
predstavljala možno alternativo, čeprav je bilo poznavanje
notranjih razmer zaradi zaprtosti Sovjetske zveze dokaj megleno.
Marsikaj od obljubljenega je ostalo nerešenega tako v času nove
ekonomske politike Lenina (1870-1924), kot tudi v času vladavine Josipa
Visarionoviča Džugašvilija - Stalina (1878-1953).
Bila sta tudi dva reformatorska poizkusa, prvi v času Nikite
Sergejeviča Hruščova (1894-1971), drugi v času Mihaila
Sergejeviča Gorbačova (roj. 1931).
V času druge svetovne vojne, ko je bila vsa Evropa pod jarmom nacizma in fašizma, so se proslavila nekatera mesta Sovjetske zveze (Moskva, Leningrad, Stalingrad) kot simbol upora tudi za tiste, ki v komunizem sploh niso verjeli oziroma so mu celo idejno nasprotovali. In po tej vojni moriji je imel obstoj Sovjetske zveze nedvomno velike posledice v evropskih vzhodnih državah, ki so sodile v okvir tako imenovanega Varšavskega sporazuma, katerega nastanek je pogojeval nastanek zahodnega Nato pakta zahodnih držav Evrope. Da bi ne iskali več vzorov v idejah komunizma ter v Sovjetski zvezi so v zahodnoevropskih državah uveljavili ideje tako imenovane »socialne države«. Da še vedno misli po starem oziroma da nasprotuje, je Evropa dokazala Vladimirju Vladimiroviču Putinu (roj. 1952) dve leti nazaj z neudeležbo v Moskvi na proslavi 70-letnici zmage v 2. svetovni vojni, zatorej bo zanimivo, če bo to storila Evropa tudi tokrat, ko se bo letos proslavljalo v Rusiji stoletnico oktobrske revolucije. Kajti prav tovrstne obletnice ponudijo politiki in politikom priložnost za razmislek o svojih dejanjih in samo upamo lahko, da tokrat ne bodo le sredstvo kratkoročnih političnih in diplomatskih protislovij.
Foto: Wikipedija
V času druge svetovne vojne, ko je bila vsa Evropa pod jarmom nacizma in fašizma, so se proslavila nekatera mesta Sovjetske zveze (Moskva, Leningrad, Stalingrad) kot simbol upora tudi za tiste, ki v komunizem sploh niso verjeli oziroma so mu celo idejno nasprotovali. In po tej vojni moriji je imel obstoj Sovjetske zveze nedvomno velike posledice v evropskih vzhodnih državah, ki so sodile v okvir tako imenovanega Varšavskega sporazuma, katerega nastanek je pogojeval nastanek zahodnega Nato pakta zahodnih držav Evrope. Da bi ne iskali več vzorov v idejah komunizma ter v Sovjetski zvezi so v zahodnoevropskih državah uveljavili ideje tako imenovane »socialne države«. Da še vedno misli po starem oziroma da nasprotuje, je Evropa dokazala Vladimirju Vladimiroviču Putinu (roj. 1952) dve leti nazaj z neudeležbo v Moskvi na proslavi 70-letnici zmage v 2. svetovni vojni, zatorej bo zanimivo, če bo to storila Evropa tudi tokrat, ko se bo letos proslavljalo v Rusiji stoletnico oktobrske revolucije. Kajti prav tovrstne obletnice ponudijo politiki in politikom priložnost za razmislek o svojih dejanjih in samo upamo lahko, da tokrat ne bodo le sredstvo kratkoročnih političnih in diplomatskih protislovij.
Foto: Wikipedija
