Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Kupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Kakorkoli že, otroke, ki so se med letom pridno učili in pomagali staršem, je marsikje po državi obiskal sv. Miklavž, prvi od treh decembrskih dobrotnikov. Prinesel jim je sadja, sladkarij in drugih daril. Priljubljeni decembrski svetnik po izročilu na predvečer pred svojim godom obdaruje predvsem pridne otroke, poredni pa, kot velja, prejmejo šibo. Ponekod prinese predvsem manjša darila, kot so sadje in sladkarije, ponekod pa je obdarovanje za Miklavža osrednje obdarovanje v decembru. Sveti Miklavž ali sveti Nikolaj je bil v 4. stoletju škof v mestu Mira, ki je današnji Demre v Turčiji, in je krščanski svetnik. Gre za enega najbolj priljubljenih svetnikov, saj je z njim povezano tradicionalno obdarovanje. Običaj izhaja iz Nikolajeve radodarnosti in solidarnosti. Ko sta mu starša zapustila premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa postal redovnik. Svojim vernikom je hotel biti zgled zlasti v dobrodelnosti. V času okoli zimskega sončnega obrata je bil svet po predkrščanskem izročilu odprt vsemu dobremu in slabemu. Duhovi naj bi bili v tem času še posebno dejavni, uspešno naj bi bilo mogoče napovedati prihodnost in jo s čarom spremeniti. V tem obdobju leta je god sv. Miklavža, 6. december, ko se pod šegami s krščansko vsebino skrivajo starejše plasti.

Krščanstvo ni popolnoma prekrilo predkrščanskih šeg v omenjenem obdobju, ki so se delno ohranile ob nekaterih dnevih krščanskega koledarja v času od vseh svetih, 1. novembra, pa do pusta.

"Miklavževo je danes med pojavi, ki jih množično praznujemo, tako priljubljen pa je postal zaradi tradicionalnega obdarovanja otrok," je pojasnil etnolog Tomaž Simetinger, ki je zunanji sodelavec Narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu. God sv. Miklavža je sicer v začetku adventa, ki zajema obdobje priprav na božič, je spomnil. Otroci na predvečer svetnikovega godu po izročilu pustijo denimo na mizi peharčke ali krožnike in verjamejo, da jih bo sv. Miklavž ponoči napolnil s pomarančami, suhim sadjem in sladkarijami. Vlogo svetnika prevzamejo starši, tako da so nastavljene posodice zjutraj res polne. Za predvečer godu sv. Miklavža so značilni tudi Miklavževi obhodi. Najstarejše poročilo o Miklavževem obhodu na Slovenskem je iz leta 1839, objavljeno pa je bilo v ljubljanskem nemškem časopisu Carniolia. Po izročilu našemljenec v vlogi sv. Miklavža, ponekod imenovanega tudi škof, po domovih obdaruje otroke, ko so odmolili. Kot njegovi najpogostejši spremljevalci nastopijo liki angelov in parkljev, poleg njih pa lahko na posameznih območjih in v različnih obdobjih tudi drugi liki, v okolici Železne Kaple denimo lik pehtre v kožuhu ali starih ženskih oblačilih.

Parkljem kot likom hudiča v kožuhih in z verigami največkrat ne dovolijo v hišo. Pač pa zunaj strašijo večje otroke in dekleta, rjovejo in rožljajo z verigami. Kot hudiči in izvrševalci kazni so po opozorilih etnologov nadomestili predkrščanske našemljene zimske obhodnike v vlogi rajnikov in drugih demonov. Divji zimski obhodi našemljencev, ki so imeli svoje korenine v predkrščanski tradiciji, so bili "hud oreh za Cerkev prvih stoletij", je v svoji obravnavi teh likov zapisal etnolog Niko Kuret, ki je na Inštitutu za slovensko narodopisje vse do svoje smrti sredi 90. let 20. stoletja raziskoval šege na slovenskem narodnostnem območju. Nastop Miklavža s spremstvom in obdarovanje otrok sta postala javna prireditev med svetovnima vojnama. Po 2. svetovni vojni je taka oblika miklavževanja zamrla, saj je vlogo sv. Miklavža kot decembrskega obdarovalca na javnih mestih nadomestil dedek Mraz. V 90. letih 20. stoletja pa so Miklavževe javne nastope obudili. V sodobnem času so v večjih mestih obvezen sestavni del decembrskih prireditev. V mestih in večjih krajih so pred 2. svetovno vojno prirejali tudi Miklavževe semnje, ki so jih prav tako v 90. letih 20. stoletja ponekod začeli oživljati. Miklavževi semnji so v 19. stoletju po Simetingerjevih besedah pomenili začetek priprav na božične praznike.

Sv. Miklavž ali sv. Nikolaj, ki je bil škof v Mali Aziji in je umrl v prvi polovici 4. stoletja, je vse od 11. stoletja postajal zelo priljubljen svetnik tako na območjih, kjer se je razširilo vzhodno krščanstvo, kot na območjih z zahodnim krščanstvom. Po legendah je bil velik čudodelnik in učinkovit zavetnik šolarjev in študentov, mornarjev in brodnikov, ponekod tudi splavarjev, mlinarjev, žagarjev in drvarjev. Turški arheologi so pred dvema mesecema objavili svojo domnevo, da so našli njegov grob. Nedotaknjeno grobnico so odkrili pod cerkvijo, posvečeno temu svetniku, ki stoji v kraju Demre v pokrajini Antalya v Turčiji. Kraj Demre je zgrajen na ruševinah Mire, kjer naj bi sveti Nikolaj živel v 4. stoletju. V Miri naj bi ga tudi pokopali, a italijanski trgovci naj bi leta 1087 njegove posmrtne ostanke odnesli v Bari. Turški arheologi zatrjujejo, da so med preučevanjem starih dokumentov našli zapise, po katerih so kosti, ki so jih trgovci v 11. stoletju odnesli v Bari, pripadale drugemu duhovniku.