Kakšnih 300 poslušalcev navdušenih nad slišanim
Ivo Daneu – legenda slovenske in svetovne košarke, je skupaj s prijateljem Bojanom Budjo tudi v Prekmurju predstavil knjigo o eminenci slovenske in svetovne košarke
Predstavitev knjige Ivo med 10 in 13
Minuli "Miklavžev" konec tedna sta v prekmursko prestolnico iz Ljubljane prišla kar dva Miklavža brez bele brade. Prišla sta dolgoletna prijatelja Ivo Daneu in Bojan Budja, ki sta, čeprav brez brade, obdarila mnoge košarkarje in ljubitelje košarke na skrajnem severovzhodu države, skupaj kakšnih 300 oseb. V dvorani OŠ I ter v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti, sta namreč predstavila čudovito knjigo, ki je dejansko lepo darilo. Najprej v šoli, ki je letos nagrajena za najbolj športno šolo v Sloveniji, kjer je bilo več kot 200 učencev in udeležencev šole košarke, ter v PiŠK, kjer je bilo skorajda 100 starejših košarkarjev in ljubiteljev košarke, sta Daneu in Budja navdušila. Ni ga bilo prisotnega, ki ne bi z zadovoljstvom prisluhnil zgodbam Iva Daneua v zadnjih osemdesetih letih, še zlasti v času, ko je navduševal pod koši, najprej na prostem, po dežju in megli, nato v dvoranah.
Pogovor z Ivom Daneuom, eminenco slovenske in svetovne košarke, gradnikom
slovenske košarke, ki ima v svoji zbirki odličij tudi zlato s svetovnega
prvenstva leta 1970 v Ljubljani in srebro z olimpijskih iger v Mehiki
dve leti prej, ki je še vedno aktivno vpet v košarkarski krog, je vodil
Marjan Šiftar iz Fundacije Ustanova Šiftarjeva, ki je tudi pripravila
predstavitev. Kot je znano je legendi v spomin, ob 80. rojstnem dnevu,
njegov dobri prijatelj, odgovorni urednik vseh edicij Slovenskih novic
Bojan Budja napisal monografijo z naslovom "Ivo med 10 in 13". Potem, ko
sta mnogim znanim in manj znanim Prekmurcem in Prlekom povedala zakaj
imata rada Prekmurje in tam hodita (ljubita ravnico, imata se lepo,
imata veliko prijateljev, v Prekmurju je veliko dobrih gostiln, lepih
deklet...), je Budja razkril zakaj naslov monografije "Ivo med 10 in
13", ter zakaj se je sploh odločil napisati knjigo. Še pred tem smo
slišali "prekmursko himno" (Marjan Farič-saksofon, Boris
Vučkič-klaviatura), in potrditev, da sta Daneu in Budja dobila za
nedoločen čas podaljšan prekmurski vizum.
"Čeprav sva prijatelja že dolga leta sem ga spoznal šele med pisanjem knjige. Ivo je dolgo odlašal s svojo inventuro, toda lani pomladi je napočil čas, in sedaj imamo knjigo. Ivo Daneu je iskriv, a zahteven sogovornik, njegov spomin je filigranski. Prav nič selektiven, za vsako ceno hoče bobu reči bob. Tudi če zaboli. In je rekel, jaz pa zapisal. Svojega sprehoda skozi življenje ni poskušal olepšati prav z ničemer niti kaj prikriti, osem desetletij je opisal tako, kot jih je doživel in čutil. Daneu je človek z velikim Č. Spoštujejo in cenijo ga levi in desni, rdeči in črni, modri in zeleni, rumeni in beli. Z Milanom Kučanom se videva domala vsakodnevno, kardinal Franc Rode pa mu ob stisku rok zagotavlja nebesa. Res, Ivo Daneu je eden in neponovljiv. In nekajkrat sem se vprašal, zakaj je Ivo zunaj naših meja bolj cenjen in spoštovan kot v lastni domovini. Po strokovni odgovor bi morali h kakšnemu sociologu ali celo antropologu, preprost ljudski pa je v spoznanju, da velikih ljudi v deželici pod Alpami ne cenimo dovolj. Nekaj malega naj bi popravila ta knjiga," je Budja zapisal v uvodu knjige. Glede imena pa je pisec knjige Budja, dejal, kako je Ivo pri Braniku imel dres s številko 10, pri Olimpiji in YU reprezentanci pa 13. Ob tem je številka 13 tesno povezana z Ivom, saj je kar nekaj njegovih, med drugimi tudi žena Katja, rojenih trinajstega.
Rojen Mariborčan Ivo Daneu se sicer žalostno spominja revščine iz njegovega otroštva, z zadovoljstvom pa nadaljnjega življenja, ki je bilo pestro in bogato. Prav knjiga Bojana Budja govori o začetkih v rodnem Mariboru, izgnanstvu med vojno v Srbijo, košarkarskih začetkih, ljubezni in seveda o velikih športnih uspehih ter tudi zrelih letih. Ivo Daneu je v letih 1957 in 1970 šestkrat osvojil naslov prvakov Jugoslavije, štirinajst let je bil član jugoslovanske reprezentance in z njo odigral 209 mednarodnih tekem. Nastopil je na treh olimpijskih igrah, šestih evropskih in treh svetovnih prvenstvih. Svojo košarkarsko pot je končal z zlato kolajno na svetovnem prvenstvu leta 1970 v Ljubljani. Kljub mariborski nogometni tradiciji je Ivo za svoj šport izbral košarko in postal legenda slovenske, jugoslovanske in tudi svetovne košarke. Kot edini Slovenec v zgodovini je bil leta 2007 sprejet v Mednarodni košarkarski hram slavnih. Poleg košarke sta mu zelo blizu tudi nogomet in tenis, ki ga je v življenju, že od otroštva, veliko igral, a več ne gre, zato na turnirjih "degustira kulinariko in vina", kot je dejal.
Ivo Daneu se je spomnil svojih časov, ko je še živel v rodnem Mariboru. Spomnil je, da je po drugi svetovni vojni v sklopu udarniškega dela celo pomagal pri gradnji športnega centra Ljudski vrt. "Še vedno se opredeljujem in počutim kot Mariborčan, ki je na začasnem delu v Ljubljani že vse od leta 1957," je povedal Daneu, ki se je spomnil, kako je pred EP, kjer je Slovenija osvojila naslov prvaka Evrope, dal nasvet Luki Dončiću. Pravzaprav je povedal zanimivo anekdoto iz snemanja oglasnega spota z Luko Dončićem. "Igraj se košarke, če boš trpel in poslušal trenerje, ti bo slabo. Včasih zaigraj tisto, kar ti misliš, da je dobro," je sedanjemu povedal nekdanji košarkarski virtuoz.
Kakorkoli že Ivo Daneu je legenda od glave do pet. Največji! Ne po stasu, temveč po izjemnih dosežkih, najboljši slovenski košarkar doslej. Ne le košarkar, temveč tudi veliki človek je ta Daneu, ki se je zahvalil tudi prijatelju Bojanu. "Všeč mi je, da je moj prijatelj napisal takšno knjigo, žal je iz tistih časov malo dokumentacije, zato bi se zahvalil bratu Vladimirju, ženi Katji, Tomu Levovniku in Ljupčetu Žugiću, ki so pomagali pri njenem nastanku," je o sami monografiji povedal Daneu.
"Čeprav sva prijatelja že dolga leta sem ga spoznal šele med pisanjem knjige. Ivo je dolgo odlašal s svojo inventuro, toda lani pomladi je napočil čas, in sedaj imamo knjigo. Ivo Daneu je iskriv, a zahteven sogovornik, njegov spomin je filigranski. Prav nič selektiven, za vsako ceno hoče bobu reči bob. Tudi če zaboli. In je rekel, jaz pa zapisal. Svojega sprehoda skozi življenje ni poskušal olepšati prav z ničemer niti kaj prikriti, osem desetletij je opisal tako, kot jih je doživel in čutil. Daneu je človek z velikim Č. Spoštujejo in cenijo ga levi in desni, rdeči in črni, modri in zeleni, rumeni in beli. Z Milanom Kučanom se videva domala vsakodnevno, kardinal Franc Rode pa mu ob stisku rok zagotavlja nebesa. Res, Ivo Daneu je eden in neponovljiv. In nekajkrat sem se vprašal, zakaj je Ivo zunaj naših meja bolj cenjen in spoštovan kot v lastni domovini. Po strokovni odgovor bi morali h kakšnemu sociologu ali celo antropologu, preprost ljudski pa je v spoznanju, da velikih ljudi v deželici pod Alpami ne cenimo dovolj. Nekaj malega naj bi popravila ta knjiga," je Budja zapisal v uvodu knjige. Glede imena pa je pisec knjige Budja, dejal, kako je Ivo pri Braniku imel dres s številko 10, pri Olimpiji in YU reprezentanci pa 13. Ob tem je številka 13 tesno povezana z Ivom, saj je kar nekaj njegovih, med drugimi tudi žena Katja, rojenih trinajstega.
Rojen Mariborčan Ivo Daneu se sicer žalostno spominja revščine iz njegovega otroštva, z zadovoljstvom pa nadaljnjega življenja, ki je bilo pestro in bogato. Prav knjiga Bojana Budja govori o začetkih v rodnem Mariboru, izgnanstvu med vojno v Srbijo, košarkarskih začetkih, ljubezni in seveda o velikih športnih uspehih ter tudi zrelih letih. Ivo Daneu je v letih 1957 in 1970 šestkrat osvojil naslov prvakov Jugoslavije, štirinajst let je bil član jugoslovanske reprezentance in z njo odigral 209 mednarodnih tekem. Nastopil je na treh olimpijskih igrah, šestih evropskih in treh svetovnih prvenstvih. Svojo košarkarsko pot je končal z zlato kolajno na svetovnem prvenstvu leta 1970 v Ljubljani. Kljub mariborski nogometni tradiciji je Ivo za svoj šport izbral košarko in postal legenda slovenske, jugoslovanske in tudi svetovne košarke. Kot edini Slovenec v zgodovini je bil leta 2007 sprejet v Mednarodni košarkarski hram slavnih. Poleg košarke sta mu zelo blizu tudi nogomet in tenis, ki ga je v življenju, že od otroštva, veliko igral, a več ne gre, zato na turnirjih "degustira kulinariko in vina", kot je dejal.
Ivo Daneu se je spomnil svojih časov, ko je še živel v rodnem Mariboru. Spomnil je, da je po drugi svetovni vojni v sklopu udarniškega dela celo pomagal pri gradnji športnega centra Ljudski vrt. "Še vedno se opredeljujem in počutim kot Mariborčan, ki je na začasnem delu v Ljubljani že vse od leta 1957," je povedal Daneu, ki se je spomnil, kako je pred EP, kjer je Slovenija osvojila naslov prvaka Evrope, dal nasvet Luki Dončiću. Pravzaprav je povedal zanimivo anekdoto iz snemanja oglasnega spota z Luko Dončićem. "Igraj se košarke, če boš trpel in poslušal trenerje, ti bo slabo. Včasih zaigraj tisto, kar ti misliš, da je dobro," je sedanjemu povedal nekdanji košarkarski virtuoz.
Kakorkoli že Ivo Daneu je legenda od glave do pet. Največji! Ne po stasu, temveč po izjemnih dosežkih, najboljši slovenski košarkar doslej. Ne le košarkar, temveč tudi veliki človek je ta Daneu, ki se je zahvalil tudi prijatelju Bojanu. "Všeč mi je, da je moj prijatelj napisal takšno knjigo, žal je iz tistih časov malo dokumentacije, zato bi se zahvalil bratu Vladimirju, ženi Katji, Tomu Levovniku in Ljupčetu Žugiću, ki so pomagali pri njenem nastanku," je o sami monografiji povedal Daneu.
