Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Na Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Za tokratno srečanje, ki bo gotovo vsem ostalo v prijetnem spominu, so poskrbeli člani pripravljenega odbora, katerega predsednik je bil nekdanji dolgoletni župan občine Gornja Radgona in poslanec Državnega zbora RS, Anton Kampuš, ter člani: Elica Koroševcič (rojena Pintarič), Ivanka Hibler, Lizika Volf, Jožica Šterman, Franc Fašalek in Jože Zemljič. Vsi oni so v pripravo srečanja vložili veliko truda, da se je na srečanju lahko zbralo kar 42 nekdanjih učencev in štiri živeče učiteljice: Marjeta Ederer, Ida Švagan, Truda Kampuš in Terezija Šegula. Srečanje so sicer pripravili za tiste učence, ki so zadnji na tej šoli zaključili osemletno šolanje, kajti pozneje je postala šola šest in nato štirirazrednica in je delovala kot podružnična šola OŠ Gornja Radgona. Zbrali so se učenci, ki so bili rojeni v času od leta 1940 do 1948.

V imenu zbranih učencev je učiteljice in udeležence pozdravil Anton Kampuš, ki je izrazil zadovoljstvo, da se je povabilu odzvalo tolikšno število nekdanjih učencev, ki so prišli, ne le iz okolice, temveč tudi iz oddaljenih krajev Slovenije in iz tujine. Najdalj je na srečanje prišel učenec Alojz Horvat iz bližine Mönhengladbacha v Nemčiji, iz Slovenije pa Tone Venta iz Dola pri Ljubljani. V imenu učiteljic je učence nagovorila Ida Švagan, ki je dejala, da je bilo takrat šolstvo revno. Na šoli ni bilo športnih in drugih rekvizitov. Za igre so imeli le eno žogo, s katero so se igrali med dvema ognjema in druge igre z žogo. Da je bilo srečanje nadvse prisrčno pove to, da so se na srečanju, ki se je pričelo ob 12. uri, razšli po 21. uri. Za dobro voljo je med drugimi (Dani Rajh, Janez Perko...) skrbel tudi njihov součenec Anton Šinko, ki jim je igral na harmoniko.

Foto: Ludvik Kramberger