Pred šestdesetimi leti so se razkropili

»Pred šestdesetimi leti, v mesecu juniju 1958, smo se razšli in se razkropili po Sloveniji. Kljub temu smo kot sošolci ostali povezani vse do danes in radi se spominjamo šolskih dogodivščin...« so zapisali Anica Lebar, Silva Kološa in Alojz Ledinšek pred letošnjim 5. jubilejnim srečanjem nekdanjih šolark in šolarjev Osnovne šole Križevci pri Ljutomeru 18. maja popoldne v gostišču Zorko v Borecih.

Zbralo se jih je 18, ki jih je nagovorila Anica Lebar, ter spomnila, da jih je osnovnošolsko izobraževanje junija 1958 zaključilo 42, od tega 26 deklet in 16 fantov. Od teh jih je devet že pokojnih, ena sošolka (Milica Vajda) živi v Alžiriji, a ena sošolka (Elica Rajh) v Kanadi.

Naj ob tem spomnimo, da so se v osnovno šolo vpisali v daljnem šolskem letu 1950/1951 in tedanji šolski okoliš Osnovne šole Križevci pri Ljutomeru je bil dokaj obširen. K njim so sodile še podružnične šole Logarovci, Veržej in Vučja vas, kjer je potekal pouk do 4. razreda, nato pa se je nadaljevalo šolanje na matični šoli v Križevcih. Tako so bili v šolskem letu 1954/1955 razvrščeni v tri močne oddelke nižje gimnazije. Šolska zgradba je že tedaj bila stara in pretesna, da so imeli nekatere ure pouka tudi v okoliških stavbah. Kriteriji ocenjevanja so bili tedaj drugačni, strožji, zato je bil osip s ponavljanjem razredov velik.

Zadnje šolsko leto te generacije, 1957/1958, je v 4. razred nižje gimnazije prišlo 42 učenk in učencev. Zaradi prostorske stiske so bili vsi v enem oddelku in zatorej je bilo ves čas živahno in pestro. Ravnatelj šole je bil tedaj, pa še vrsto leto za tem, Janko Koren, ki je delo uspešno organiziral in šolo vodil zelo dobro. Ves učiteljski kolektiv se je zelo trudil in danes bi temu lahko rekli, da so imeli odlične učitelje. Razredničarka jim je bila Gizela Blagovič, šarmantna gospa, ki se je ljudje še danes spominjajo kot »stroge Gize«. Veliko je zahtevala od šolarjev, bila je dosledna, a njena strogost je izvirala iz velikega občutka odgovornosti do dela in do učencev. Tedaj še ni bilo tako imenovanega poklicnega usmerjanja osnovnošolcev, a je »stroga Giza« že tedaj šolarke in šolarje usmerjala, kam se naj podajo po končani nižji gimnaziji. Tako so vsi nadaljevali šolanje: na kmetijski, ekonomski in administrativni šoli, nekaj jih je odšlo v tehniške poklicne šole, a kar osmerica se je usmerila v pedagoški poklic.

Na tokratnem srečanju v gostišču Zorko so po skupnem kosilu nadaljevali prijetno druženje z obujanjem spominov ter se vsi vpraševali podobno, kot je v pesmici zapisala njihova vrstnica Silva Kološa:

Dragi naši, kaj je res že 60 ?

... tudi takrat je bila pomlad in bil je maj,
bil je to čas naše mladosti...
Imeli smo igre in deške vihrave norosti
pa tiho zaupane dekliške skrivnosti.

Življenje je čudež nedoumljiv,
čas mladosti pa neponovljiv,
zato se povabimo na srk vina,
da se spet prižge iskra v očeh,
da poraste utrip srca v poznih dlaneh,
da bo spet oživel spomin na šolska leta,
da bo lažja misel na to,
kako vse mineva, kako se življenje izteka.