Ko za kose primejo sorodniki, prijatelji in sosedje

Glede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno "etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena in nimajo ovac ali koz, da bi "pokosile" odvečno travo. Tam so nemočne vse kosilnice in stroji, tako da košnja pravzaprav niti ni možna drugače, kot po starem, torej z ročno koso. Takšen "hriboviti travnik" dober streljaj iz središča Gornje Radgone, poseduje tudi 85-letni Franc Golob z Noričkega Vrha 50, ki pa ob pridnih svojcih in prijateljih ni imel težav s tem zanimivim, a roko na srce, težavnem opravilu.

Kose so tokrat zavihteli štirje kosci, sorodniki in prijatelji. Sam gospodar pa zaradi zdravstvenih težav ni mogel pomagati. Zato pa so to počeli Anton, Zvonko in Žiga Gaberc, ter Milan Kozar. Najstarejši Anton (80) je bil od najmlajšega vnuka Žiga (20) starejši kar 60 let. Vmes pa sta bila še Milan in Zvonko, in vsi so potrdili, da je včasih dobro ohranjati stare spretnosti, saj nikoli ne veš, kdaj bo mehanizacija odpovedala.

Kot je bila navada v preteklosti, so se kosci najprej okrepčali s požirkom žganja, ki ga je prinesla gospodinja Janja Golob, saj pravijo, kosa takrat bolje reže, še posebej na bregu, kjer se težko giblješ tudi brez kose. Po navadi so kosci začeli kositi, ko se je delal svit. Tako poje tudi slovenska ljudska pesem: »Ko se bo delal svit, gremo kosit...«. Tokrat so kose z roso namočeno travo, zaradi katere kosa lepše reže, pričeli kositi nekoliko pozneje, saj trave ni bilo preveč. Kaj kmalu je travnik bil pokošen in takrat seveda čakajo kulinarične dobrote in seveda domača kapljica. Po končanem delu smo med drugim slišali, da je namen te košnje tudi ohranjanje običaja, ko so se kosci zbrali na travniku in ročno kosili travo ter se tudi družijo. V preteklosti so se za košnjo na tem hribovitem delu zanimali tisti, ki so redili živino, katere je tod tudi vedno manj ali je sploh ni. Ker danes težko najdemo hišo, kjer bi redili govedo, ni zanimanja za travinje. Ker je spravilo na tem bregu mogoče opraviti le ročno, za to sploh ni zanimanja. Pri Golobovih pa s košnjo ohranjajo naravo, da se ne bi zaraslo z grmovjem...

Seveda pa je omenjena košnja pokazala, da se še danes nekateri radi družijo in si medsebojno pomagajo. Ni šlo zgolj za košnjo trave na bregu, temveč tudi za prijetno druženje, katerih je v teh časih vse manj. Žal je še posebej težko pritegniti mlade, ki jim je nekako pri srcu, bolj kot kosa ali kaj podobnega, računalnik, dlančnik, pametni telefon...