»Igra je kot življenje,« pravi Nika Jurkovič, sedmošolka z OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici

Nika Jurkovič je sedmošolka, ki obiskuje Osnovno šolo Sv. Jurij ob Ščavnici. V zadnjem času se je uveljavila kot odlična in predana igralka v različnih dramskih predstavah, muzikalu ter v raznih deklamatorskih in recitatorskih nastopih. Je perfekcionistka, ki se na vse svoje vloge pripravi do potankosti natančno in jih jemlje skrajno resno. Takšna je tudi sama, saj se zdi, da je običajne najstniške teme sploh ne zanimajo.

V zadnjih nekaj letih te lahko pogosto občudujemo na odrskih deskah. Povej nam, kdaj si prvič začutila željo po igranju. Se morda spomniš svojega prvega nastopa? Ali ima igralsko žilico tudi kateri izmed tvojih prednikov?

Ne spomnim se, da bi željo po igranju kdaj prav posebej začutila. Igra oz. igranje se je zgodilo kar nekako samo po sebi. Zdi se mi, da je igra kot življenje, ki ti je bilo dano. Mislim, da smo vsi neke vrste igralci, saj je vse, kar počnemo v življenju, neke vrste igra, ki se enkrat začne in enkrat tudi zaključi. Sicer pa je bil moj prvi nastop v igri Kralj regratovih lučk, ki smo ga odigrali z Ljubiteljskim dramskim društvom Sveti Jurij ob Ščavnici. Trenutno se ne spomnim, da bi kateri izmed prednikov imel igralsko žilico. Lahko pa se pohvalim, da sem sorodnica pisatelja, pesnika in politika Edvarda Kocbeka.

Zadnji predstavi, v katerih si blestela na odru, sta bili V šolskih klopeh nekoč in danes, v kateri si igrala strogo učiteljico, ter Mamma mia, kjer si se preizkusila v vlogi Donne. Povej nam, v kateri lik si se lažje vživela in ti je osebno bliže.

V oba lika sem se lahko vživela, a vendarle mi je bila osebno bliže strogost in resnost, torej vloga učiteljice v dramskem prizoru V šolskih klopeh nekoč in danes, kot razigranost in čustvenost pri muzikalu Mamma mia.

Mamma mia je zahtevna predstava, saj je muzikal, ki ob igri zahteva tudi znanje petja, in to v angleškem jeziku, ter plesne korake. Kako je potekal proces ustvarjanja predstave in kaj ti je povzročalo največ težav?

Najprej sem opravila avdicijo, na kateri sem morala dokazati svoje pevsko znanje, odigrati krajši prizor po lastni izbiri, in sicer v žalostni, jezni, veseli in zaljubljeni varianti. Potegovala sem se za dve vlogi, Donno ali Sophie, in po preizkusu obeh mi je učiteljica določila vlogo Donne. Nato so je začelo delo z besedilom, bralna vaja, izgovorjava in seveda vživljanje v vlogo. Temu so sledile individualne in skupinske vaje, ki smo jih imeli tedensko, intenzivneje pa pred predstavo. Največ težav mi je povzročala izgovorjava angleških besedil.

Kje vse ste z Mammo mio nastopali in katere uspehe ste dosegli?

Nastopali smo v šoli, na srečanju otroških dramskih skupin Mladi oder in na vsakoletnem dramskem večeru, ki ga pripravi naša šola v Kulturno-upravnem središču Sveti Jurij ob Ščavnici za občane naše občine. Vsepovsod smo bili dobro sprejeti in deležni pohval.

Kako se počutiš, ko igraš in kako se spopadaš s tremo? Ali jo sploh imaš?

Treme pri igranju običajno nimam, mogoče malo vznemirjenosti tik pred nastopom. Ko sem na odru, se v vsako vlogo zelo vživim, počutim se popolnoma sproščeno in svobodno. Ko sama vem, da mi vloga zares uspe, to je sicer zelo redko, saj sem do sebe zelo zahtevna, sem izpolnjena, srečna, zadovoljna. Povsem drugače pa je, ko nastopam z violino ali v twirlingu.

Vemo, da igra ni tvoja edina ljubezen. Igraš tudi violino, treniraš twirling, ob tem pa si tudi odlična učenka. Kako poteka tvoj dan, da uspeš uskladiti vse obveznosti in se naučiti šolsko snov?

Moj delovni dan se med tednom začne precej zgodaj, saj sem jutranji tip in vstanem ob 4.30. Takrat se učim oz. ponavljam šolsko snov, počitnice pa ponavadi izkoristim za branje knjig, pripravo govornih nastopov, referatov ...Temu sledi pouk, ob popoldnevih pa obiskujem različne obšolske dejavnosti: 3-krat tedensko glasbeno šolo, 2-krat twirling, pred prazniki oz. enkrat do dvakrat letno pa sodelujem v dramskem društvu v domačem kraju. V jesenskem in pomladanskem času hodim tudi na gasilske vaje. Spat hodim okoli 22. ure.

Med svojimi »ljubeznimi« bi na prvo mesto postavila twirling. Zanj me je že pri štirih letih navdušila soseda. Pogosto sem gledala različne posnetke in se takoj, ko je bila možnost, vpisala v Twirling klub Sveti Jurij ob Ščavnici, kjer še zmeraj treniram. Prve uspehe sem dosegla zelo hitro, saj sem že na svojem prvem tekmovalnem nastopu zmagala, kar mi je dalo še dodaten zagon in moč za naprej. Pri tem mi je v veliko oporo družina, predvsem mama, ki me zelo vzpodbuja in mi venomer pravi, da moram biti vztrajna. Tega se držim.

Kaj rada počneš v svojem prostem času, če ga sploh imaš?

Rada kuham, predvsem pečem različne sladice. Najbolj uživam v tem, da ne sledim točnim navodilom v receptih, pač pa si jih sama izmišljujem. Zelo pomembna mi je tudi kreacija na krožniku. Večkrat pomagam tetama, ki sta kuharici, pri peki peciva za poroke. Aktivna sem tudi na Instagramu, saj me razveseljuje objava različnih izdelkov, ki so povezani tudi z modo, ki mi je prav tako zelo blizu.

Sedaj končuješ sedmi razred. Se v prihodnosti vidiš v igralskih vodah ali morda kje drugje?
Povedati moram, da me zanima veliko stvari in še nimam točne predstave, kaj bom v življenju počela. Kot majhna deklica sem sanjarila, da bom baletka, astronavtka ali veterinarka, sedaj pa me najbolj privlačijo igralstvo, pravo, astronomija in arhitektura. Vem samo, da se želim čim bolj izobraziti, in to na različnih področjih.

Za konec nam zaupaj še, kaj je tvoje življenjsko vodilo.

Ne zadovolji se s prav dobrim, ampak zgolj z odličnim.

Nika, hvala za ta zanimiv intervju. Želimo ti, da bi se ti uresničilo čim več tvojih želja in načrtov. Srečno.

Članice literarno-novinarskega krožka: Julija Polak, Lana Brumen, Manuela Javnik, Nina Jurkovič, Nina Novak, Nina Zamuda, Naja Galien, Katja Krajnc, Nika Jurkovič in mentorica Maja Strah