»Tlačani« kosili grajsko pobočje v Negovi

Kakor pravi slovenska ljudska pesem: »Ko se dela svit grejo fantje kosit«, so tudi »fantje« in eno »dekle«, na grajskem hribu v Negovi »šli kosit«. Letošnje košnje, ki jo že več kot 10 let pripravlja Turistično društvo Negova-Spodnji Ivanjci, se je udeležilo 14 koscev, med njimi je bila tudi ženska. Kakor je bila v preteklosti navada, je tudi tokrat gospodar, tega je poosebljal Alojz Firbas, koscem najprej ponudil »štamperl žganice«, ki je dala koscem energijo in zagon. In že so kosci nabrusili kose, ter se v redu, kot nekoč, podali na košnjo strmega brega, na katerem so odcvetele in dozorele narcise.

O sami prireditvi nam je kaj več povedal predsednik TD Negova-Spodnji Ivanjci, ki je tudi sam vihtel koso, Zdenko Bratuša. »Naša javna prireditev ima dva pomena. To je, da prikažemo, kako se je v še ne tako davni preteklosti kosilo, ko še ni bilo kmetijske mehanizacije, s katero so si olajšali košnjo. Drugo je, da pokosimo strmi breg, ki ga ni mogoče kositi s kosilnicami. Pozno kosimo zato, ker je predel, katerega kosimo eno največjih rastišč narcis v tem delu Slovenije. Vsako leto kosimo, ko narcise odcvetijo in dozori seme. Prav po tej zaslugi ohranjamo to zanimivo rastišče. Vesel sem, da je v Negovi še nekaj koscev, ki znajo kositi z navadno koso in da so se voljni udeležiti te koristne prireditve, ki jo prireja naše društvo. Edino plačilo koscem je, da jim članice društva, pri Mariji Bratuša v Negovi, skuhajo kislo juho s svinjskimi nogicami, kosci pa se okrepčajo z vinom, ki ga društvo pridela na grajskih brajdah. Sploh pa je pomembno, da se tudi tovrstno opravilo ne prepušča pozabi.«

Dodati kaže, da je bil med kosci tudi radgonski župan, sicer Negovčan, Stanislav Rojko, ter tudi 8-letni učenec OŠ dr. Antona Trstenjaka Negova, Lado Bratuša. Kot že vsako leto pa sta se košnje udeležila tudi zakonca Irena in Dušan Fekonja iz Zgornjega Porčiča, tako da zraven niso samo domačini. Seveda ne gre prezreti, da je med kosci bilo zelo veselo razpoloženje, zato se je slišalo tudi ljudsko petje...

Foto: Ludvik Kramberger