Misijon v štirih knjigah
Filip Matko, nedelja, 5. september 2010 ob 10:03
Misijonarka Marija Sreš, Prekmurka iz Bratonec, je zadnji ponedeljek v avgustu obiskala literarni krožek v DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci, kjer najstarejše literarne ustvarjalce Društva upokojencev Radenci in stanovalke doma kot mentorica vodi Bea Baboš Logar.
Članice literarnega krožka se pripravljajo na izdajo druge številke
literarne priloge Dosorjevih novičk pod delovnim naslovom »Ure naših
življenj«. Ta bo verjetno izšla konec tega meseca. In zatorej je obisk
misijonarke bil toliko zanimivejši, kajti Marija Sreš je svoje skoraj
štiridesetletno delo v Indiji, med plemeni staroselcev Dungri Garasiya
Bhil v dolini Sabarkanthe v severnem Gudžeratu, opisala že v štirih
knjigah: »Tam, kjer kesude cveto« (1999), »Ženska ženski« (2004), »Doma
sem, kjer je moje srce« (2004) in »Najprej je bila ženska in druge
zgodbe« (2008). Za svoje pisateljsko delo je kar kmalu prejela
gudžeratsko književno nagrado, so pa njene knjige danes prevedene v
angleščino, španščino ter jezik marathi.
Na svoje misijonarsko poslanstvo se je v Indijo Marija Sreš podala
daljnega leta 1971, kjer se je morala naučiti gudžeratskega jezika, ki
ga uporablja okrog 2 milijona staroselcev, da je lahko v času bivanja
med njimi napisala številne zgodbe. Jo pa v to veliko azijsko državo z
milijardo in dvesto milijoni prebivalk in prebivalcev ter s številnimi
državami, verstvi in kulturami, vleče še kar naprej in sedaj po
misijonarski upokojitvi se bo tja podala s turistično vizo. Tako smo
lahko prepričani, da ne bo ostalo le pri doslej izdanih njenih štirih
knjigah.