Malo o branju

Ali ste vedeli, da naj bi človek, ki dosti bere, živel dve leti več od ostalih ljudi?

Doma smo vsi obloženi s knjigami. Gre za kakšnih dvajset, trideset izposojenih knjig, včasih celo malo več. Seveda imamo sezname, ampak včasih se nam nekaj zalomi in imamo pri vračanju ter iskanju knjig resnične težave.

Spomnim se srečanja s pisateljem Primožem Suhodolčanom na naši šoli. Razlagal je, kakšne bedarije so ljudje izmislili glede knjig, kot recimo: knjiga je tvoja ljubezen, knjiga je tvoja najboljša prijateljica in tako naprej. Na vprašanje, kdo zaspi s knjigo oziroma kdo gre spat s svojo prijateljico, ni nihče odgovoril pritrdilno. »Jaz«, sem hotela dvigniti roko, ampak sem se zavedala morebitnega neodobravanja s strani učencev in sem bila tiho.

Kaj me pritegne pri knjigah?

Najbolj me pritegnejo knjige, ki se me dotaknejo. V revijah najraje preberem uvodnike ali kolumne. Kot cesarjeva hči v "Svinjskem pastirju", ki je bila strašno radovedna in se je zanimala, kdo bo kaj dobrega skuhal danes za kosilo. Mene pa zanima, kdo kaj dobrega misli in če v tem najdem nekaj zase. Nekaj, kaj sem mogoče že doživela, ali občutila...

Pri tem me preplavi sreča in zadovoljstvo, dobim nekakšen občutek povezanosti z vesoljem, čeprav se to sliši malce nenavadno in za lase privlečeno. Včasih najdem nekakšno misel, ki me potem spremlja celi dan ali mi ga celo izboljša. Večinoma berem ponoči, zato nekatere misli zjutraj pozabim, nekatere pa še samodejno nadaljujejo v moji glavi v spanju.

Sicer, pa kdo zdaj sploh kaj bere? Kdo še ima čas za to? Nekateri že. Na moji omarici v spalnici morajo biti najmanj tri knjige, drugače se ne počutim dobro. Postala sem prav odvisna od knjig: brez moža, ki dela v nočni izmeni lahko zaspim, brez knjige pa se bom premetavala ure in ure. Ne pomaga telefon, računalnik, televizija, elektronska knjiga - moram imeti navadno staro knjigo s platnicami.

Pravijo, da se nasprotja privlačijo samo na začetku - dolgoročno se privlačita človeka s podobnimi interesi. Oba z možem imava na omaricah vedno po nekaj knjig, da ne bi slučajno zmanjkalo. Poznam kar nekaj ljudi, ki ogromno berejo in ki so občasni bralci. Verjemite mi - ljudje berejo.

Kaj jaz berem

Berem knjige, ki mi priporoča prijateljica (imam prav seznam), tudi tiste knjige, ki jih svetuje knjižničarka in celo sodelujem v bralni znački za odrasle. Rada imam kakovostno branje, knjige, ki te ne pustijo ravnodušne. Mož bere večinoma kriminalke, ker pravi, da ga fascinira nenehno dogajanje in kompliciran razplet. Mene pa nekako ne privlačijo dovolj, da bi jih brala.

Za moške je značilno, da berejo kriminalke in gledajo akcijske filme, ker se poistovetijo z junaki in takrat se jim zviša raven testosterona. Se pravi, da se začnejo predstavljati v vlogi Jamesa Bonda ali katerega-koli drugega akcijskega junaka. Ženske pa se rade predstavljamo v vlogi zapeljivih fatalk. Zanima nas življenje vseh modernih zvezdnikov. Kot marsikatera ženska rada prelistam ženske revije, preberem trače, da sem vedno na tekočem z dogajanjem.

V najstniških letih sem prebrala skoraj vso svetovno in rusko klasiko. Do svojega petnajstega leta sem znala že vsega Dostojevskega, Tolstoja, Čehova. Romane Dostojevskega sem prebrala še v slovenščini, na kratko - obožujem ga. Nedvomno je moj najboljši pisatelj, ker me nikoli ne pusti ravnodušne, ker pri njem vedno najdem nekaj novega zase. Počutim se strastno, polno energije, moje telo začne izločati dopamin in to vse samo od branja njegovih knjig.

Prebrala sem tudi vse knjige od Pearl S. Buck. Meni se zdi daleč pred vsemi ženskimi pisateljicami in čeprav je večino svojih knjig napisala o Kitajcih, ki so živeli pred stotimi leti, se lahko poistovetim z njimi.

Pred par dnevi sem prebrala še tretjo knjigo Trilogije Stoletje in komaj čakam na nadaljevanje. Ta knjiga me je zelo fascinirala in me spomnila na »Vojno in mir« Tolstoja. Začela sem brati eden od prvih romanov pisateljice Azre Širovnik »Pusti otrokom, naj se smejejo«. Imam jo zelo rada in na nekakšen način se lahko poistovetim z njo. Tako kot jaz, je v mladostniških letih prišla v Slovenijo in se je morala naučiti govoriti in pisati v slovenščini...

Želja postati slavna

Kot marsikatera najstnica, sem želela postati slavna... Dandanes število všečkov na spletnih omrežjih zagotavljajo uspeh pri mladostnikih. Punce spremljajo tako imenovane youtubarke, ker jim obljubljajo recept, kako postati slavne. Nekoč pa smo brali biografije znanih ljudi...

V mojih časih niso bili igralci in pevci tako zelo slavni, pred njimi so bili znanstveniki in raziskovalci vesolja. Zato sem se odločila, da bom postala astronavtka in se bom usmerila v področje astrofizike. Prebrala sem ogromno znanstvenih knjig s področja molekularne fizike še preden, kot smo se v šoli začeli učiti fiziko. Na začetku nisem razumela absolutno nič, ampak te knjige so imele nad mano magično moč, tako da so me zasvojile. Sčasoma sem že imela svojo teorijo o nastajanju vesolja.

Ko sem se odločila za športno kariero, sem nekaj časa živela brez knjig. Mislila sem, da mi niso potrebne. Kako sem se motila! Po prihodu v Slovenijo sem spet začela brati (po pravici povedano od dolgčasa). Na začetku sem vozila s seboj knjige od doma in brala v ruščini, potem sem se naučila brati tudi v slovenščini.

Kakšno leto sem brala večinoma psihološko literaturo, z veseljem bi šla študirat psihologijo, ker me te stvari zelo zanimajo. Zakaj in kako odreagiramo v vsakodnevnih situacijah ni samoumevno, čeprav se nam tako zdi. Znanje psihologije odgovarja na mnoga vprašanja, zastavlja pa jih še več.

Želela sem si, da bi imela knjižni klub, kje bi razpravljali o prebranih knjigah.... Kmalu se mi bo moja želja uresničila in, čeprav bo to samo miniaturna različica tega, sem prav vesela.

Nekateri  pravijo, da lahko človeka oceniš po tem, kaj bere. Poraja se vprašanje - kaj pa tisti, ki ne bere nič? To je vendar tako, kot v nekem reku: če neurejena miza pove o neurejenosti posameznika, o čem pa govori prazna miza?