Brez pametnih telefonov in družabnih omrežij je bilo lepše

Nadvse veselo in prijetno je bilo v Hiši penin Frangež v Hercegovščaku pri Gornji Radgoni, kjer so se srečali nekdanji sošolci OŠ Gornja Radgona. Klopi šole, prvi in drugi razred so obiskovali v (Šlebingarjevi) šoli ob cerkvi sv. Petra, ostalih šest pa na radgonskem gradu, so zapustili davnega leta 1967. Torej je minilo kar 51 let odkar so zaključili osnovnošolsko izobraževanje, in ker jim to iz objektivnih razlogov, ob okroglem jubileju - 50. letnici, ni uspelo, je tokratno srečanje "z zamudo" bilo toliko bolj prisrčno, veselo in tudi ganljivo. Gre sicer za gospe in gospode, ki večinoma živijo v Pomurju in Slovenskih goricah, nekaj pa jih prihaja tudi iz drugih delov države ter tudi iz tujine. Res je sicer, da je do srečanja kakšnih štirideset sošolcev prišlo spontano, so nekoliko več organizacijskega dela imeli: Irena Pavlinjek, Marjan Neuvirt in Emil Bračko.

Tokrat zraven ni bilo nobenega izmed treh razrednikov, saj so vsi trije (Uta Strniša, Avgusta Posavec in Irena Pevec), žal že pokojni. Ob tem se je zaradi odsotnosti, opravičil tudi ravnatelj Milan Nekrep, tako se je na srečanju, tam kjer so pred 51 leti končali, na lepo obnovljenem radgonskem gradu, zbralo kakšnih 40 (od nekdanjih 90) učenk in učencev, ki so končali šolo v teh oddelkih (A-31, B-29, C-30). Nekateri niso mogli priti zaradi bolezni, drugi zaradi kakšnih drugih vzrokov, kar 18 njihovih sošolcev pa ni več med živimi, in tudi slednjih so se ob tej priložnosti spomnili. Razen tega žalostnega trenutka je tokratno srečanje v celoti bilo nadvse prisrčno, saj se mnogi niso videli veliko let, čeprav se je generacija sedaj srečala tretjič. Najprej je to bilo leta 2007, ob 40-letnici, nato enkrat vmes in sedaj tretjič, ko so prvič vsi oni že v zaslužnem pokoju, saj so v minulem obdobju vsi lažje dobili zaposlitev.

Pa tudi izobraževali so se za poklice, ki so bili potrebni v gospodarstvu, večinoma so bili mojstri, obrtniki, a tudi učitelji in drugi poklici. Danes dedki in babice poudarjajo, kako je nekoč otroštvo bilo težje, a bistveno lepše kot danes. "Otroci sedaj ne vedo ničesar kot sedeti pri računalniku ali pa brskati po dlančniku. Ne vedo niti peš priti do šole, temveč jih nekdo mora peljati ali pa jim kupiti kakšno prevozno sredstvo. Zato ni nobenega spoštovanja do starejših in tudi do učiteljev ne. Če si nekoč staršem povedal, da te je učitelj nadrl ali pa udaril s šibo, si enako 'učno porcijo' dobil tudi doma, sedaj pa starši gredo nad učitelje s policijo, socialnimi delavci, sodišči ipd. Nikakor ne moremo razumeti, da si lahko danes pedofil že če pogledaš kakšnega otroka. Tega ni nikjer, in to nikamor ne vodi, saj nekateri otroci sploh nimajo ljubezni in ne vedo potem nikogar ljubiti", žalostno razlagajo dedki in babice, ki s ponosom dodajajo, kako so se nekoč lepo igrali, se pogovarjali, sodelovali, sedaj pa, samo pametni telefoni, družabna omrežja...

Sami pa se tudi danes, kljub zrelim letom, saj so vsi nekje okoli dveh šestic, vedo poveseliti in se imeti radi. In tako je bilo tudi ob tem srečanju, ob odlični domači kapljici in kulinariki Hiše penin Frangež.