Moje korenine

Prihajam iz vzhoda Ukrajine, ki je zdaj »nikogaršnja zemlja«. Priznava jo kot republiko samo mednarodno nepriznana Južna Osetija.

Živela sem v Lugansku, mestu z naseljem kot dve Ljubljani in v katerem so se nahajale štiri univerze. Zdaj tam živi samo nekaj tisoč ljudi, ki niso želeli sprejeti novega ukrajinskega predsednika in na novo napisane zgodovine... Ljudi, ki niso želeli po novem govoriti ukrajinsko in spremeniti svojega mišljenja... Za Ukrajino so postali teroristi... Začela se je vojna, ki še danes ni končana, ne glede na vse sporazume o premirju. To je politični Černobil in lahko bi rekli, da je najhujša katastrofa v Evropi, ki se je zgodila po balkanski vojni.

Zdaj se ti dve regiji imenujeta Luganska narodna republika in Donecka narodna republika, ampak do zdaj ju še nobena država ni priznala. Od leta 2014 je umrlo na tisoče ljudi, porušenih je bilo na stotine hiš, ogromno ljudi je odšlo živet drugam... Ljudje, ki so ostali na vojnem območju, so živeli leto dni brez pokojnin in plač, samo s svojimi prihranki... Niso obratovale tovarne in rudniki, banke in trgovine. Ni bilo elektrike, vode, hrane, in najhujše - nenehno streljanje, ki še do zdaj ni ponehalo.

Tisti, ki so ostali in preživeli, so se postopoma navadili na takšno življenje, popravili svoje domove, njihovi otroci so začeli hoditi v šolo. Nekako jim gre. Zdaj že dobivajo penzije, plače, počasi se odpirajo trgovine in tržnice. Življenje se nekako normalizira, čeprav ljudje težko zapustijo svojo regijo, morajo iti po zapletenih poteh z avtobusi, kjer jih še vedno čakajo minska polja in lahko naletijo na streljanje. Iz te regije skoraj ne moreš nikamor več. Če želiš v Ukrajino k svojim sorodnikom, ki so oddaljeni 250 km, se moreš voziti s prenapolnjenim avtobusom 24 ur, preko Rusije. Nikoli ne veš, če ti bo uspelo priti nazaj...

Nepojmljivo, kaj se je zgodilo, kako dolgo še bo to trajalo in kako dolgo bodo trpeli nedolžni ljudje...

Rusinja ali Ukrajinka?

Še sama točno ne vem, ali sem po narodnosti Rusinja ali Ukrajinka, sem nekaj vmes, če lahko tako rečem. Živela sem v Ukrajini, v rusko govorečem kraju. Nerada povem od kod prihajam, ker naenkrat se moški začnejo drugače obnašati: oči se jim zasvetijo in se prepustijo svoji domišljiji... Včasih me moj naglas sam izda in me začnejo spraševati, s katerega konca Slovenije prihajam, in jim moram potem povedati celotno zgodbo.

Naveličana sem že tega pripovedovanja, ne maram neštetih vprašanj, kako mi je všeč v Sloveniji? Prosim vas lepo, po več kot dvajsetih letih mi ni več vse tako blazno všeč, ampak tu je moj dom. Moj svak in sestra sta tako navdušena nad Slovenijo, da prihajata sem vsako leto dvakrat. Živita v Kijevu, mestu s več kot štirimi milijoni prebivalcev in tukaj jim je všeč mir, tišina in urejenost. V Sloveniji se jim zdi vse skorajda popolno in ju pogosto pustim v njihovem prepričanju.

Ali znam plesati ob drogu?

Ko sem prišla v Slovenijo, so me vsi poleg drugega spraševali, ali znam plesati ob drogu. Najbrž so Slovenci mislili, da v Ukrajini za vsakim vogalom stoji drog, na katerem se lahko zavrtiš. Ni nobena skrivnost, da je bilo pred dvajsetimi leti v Sloveniji ogromno »tako imenovanih plesalk« z delovnimi vizami.

Nimam nič proti temu plesu, sama rada gledam, kako plešejo prave plesalke oziroma športnice, ker je ta ples postal uradna športna disciplina. Zelo rada bi se ga nekoč naučila, čeprav nimam prave moči v rokah. Zanimivo, da še vedno znam udariti žogo zelo močno, skoraj tako kot moški, ampak izvajati akrobacij na drogu pač ne znam.

Blišč ...

Prihajam iz Ukrajine, države, ki ima več kot 1500-letno zgodovino in se lahko pohvali z dvema zmagama na Evrosongu. Spada med večje evropske države, letos je gostila finale Lige prvakov v nogometu... To je država, ki je trn v peti Rusiji in čeprav si tako prizadeva, da bi postala članica Evropske unije, zaradi neurejenih razmer in vojnega območja ji to še nekaj let ne bo uspelo...

Če obiščete Ukrajino kot turist, vas omami nešteto število starinskih stavb in nebotičnikov, zgodovinskih cerkva s pozlačenimi strehami, veličastje kulturnih stavb, gledališča in cirkus, ki dela neprekinjeno vse leto. Presenetijo vas gromozanski zabaviščni parki v supermarketih s trgovinami vseh znamk, lepo oblikovani mostovi čez reko Dneper, simpatične restavracije, kjer vas že pričakajo pri vhodu in vsako mizo postreže svoj natakar.

In beda...

To je blišč, ki se mu ne da upreti... Poleg pa je beda: reklamni plakati, ki pozivajo mlade za borih 250 evrov, da se odločijo za služenje domovini, in jim obljubljajo še poleg zdravstveno zavarovanje... Nobeden od njih ne ve, če se bo vrnil živ ali ne. Lahko se zgodi, da bodo padli v boju proti svojim bratom in na svoji zemlji...

Kot turist se boste spraševali, zakaj so na vsakem koraku tržnice, tudi poleg velikih trgovin in zakaj so trgovci v stalni pripravljenosti, da zapustijo teren, če se jim približa inšpektor ali policist...

Naj vas ne presenetijo kioski z razbitimi okni, ki prodajajo stvari za v šolo, trava, ki sega prek pasu v bližini trgovin, gostiln, otroških igral in da nikomur na misel ne pride, da bi jo pokosili... Podnevi vas je lahko resnično strah zaradi brezdomnih psov, ki se grupirajo v bližini trgovin in kioskov...

V trgovinah najdeš vse, ampak nekateri upokojenci pridejo samo pogledat za klobaso in meso... Prav ste prebrali: samo pogledat. Povprečna penzija znaša okoli 30 evrov, kilogram mesa in sira pa stane okrog 5 evrov.

Kako pa le živijo tisti, ki živijo na okupiranem teritoriju, na vzhodu Ukrajine? Pokojnine imajo dvakrat slabše, cene pa so dvakrat višje. Si lahko to sploh predstavljate? Pa še nikoli ne vedo, če bodo preživeli ta dan...

Lepotice v petkah

Po ulicah večjih ukrajinskih mest pa se sprehajajo mlade ženske v oblekah, ki bi pri nas veljale za večerne, s popolnim make upom, francosko manikiro, podaljšanimi trepalnicami in oblikovanimi obrvmi. Petke so obvezne, čeprav morajo dnevno prehoditi kar nekaj kilometrov peš.

To je blišč, ki ti vzame dih. Mogoče so za te obleke odštele pol svoje plače in jih vsak dan operejo, ali tudi ne - nikoli ne bomo izvedeli. Doma jih čaka boršč in kaša z mesom ali brez, hrana se skuha enkrat - dvakrat tedensko in jo potem segrevajo. Nič jih ne preseneti, ko pridejo domov, da spet ni vode ali elektrike...

Človek se lahko navadi na vse, tudi na trd toaletni papir in robčke, ki se mu raztrgajo v rokah, še prej ko si z njimi obrišeš nos. To je beda, ki te ubija. Naredi ljudi osorne, vzkipljive in živčne. Redkokateri se ti nasmehne nazaj, bog ne daj, da bi se nasmehnil mimoidočemu vojaku, ki jih kar mrgoli po cestah...

Rosa in kri ...

Poskušam se spomniti, ali je bila rosa v Ukrajini. Ne morem se. Ker v hiši mojih staršev oziroma okrog hiše ni bilo nič trave.  Dobesedno nič. Na vsakem koščku zemlje je nekaj raslo: krompir ali paradižnik. Od tega živijo. Skrbno skrbijo za vsak pridelek, potem pa ga vložijo kot ozimnico. Vlagajo tudi paradižnike v velike trilitrske steklenice in celo bučke. Tam dejansko vrt pomeni preživetje, ne tako kot pri nas. Tu imamo vrtičke, ker se zavedamo, kako je zdrava lokalna zelenjava.

Ne morem si izbrisati podob iz glave... Družina pri kosilu, petletnemu fantku padejo vilice na tla in ta jih začne iskati pod mizo... Prileti granata, zadene sobo in celo družino zravna z zemljo. Fantek edini preživi, ker je bil pod mizo... Starejša ženska gre ponoči spit vodo in jo zadene granata kot strela z jasnega... Pred trgovino s špecerijo začnejo leteti granate na vse strani in jim podležejo starši in otroci... Zdravnica, ki bi po zakonu morala preskrbeti ranjence, je sama poškodovana in omedli... Krvava trupla, posamezni deli teles, razmetane vsepovsod, kriki preživelih...

Ampak to ni slika iz druge svetovne vojne, tudi iz prve ne. To se je zgodilo deset mesecev nazaj v nikogaršnji zemlji, ki je bila nekoč moja domovina... Nihče o tem ni poročal, v nobenih novicah nisem zasledila nič, sama sem izvedela to pred kratkim... Prej izvemo, kaj se dogaja v Gvatemali ali na Tajskem... Kljub premirju je spet prišlo do streljanja, število žrtev je bilo ogromno, ampak jih nihče ne preštel... Še vedno se dogaja in nihče ne ukrepa...