Spremeni svet

Zakaj bi kdo želel spremeniti svet? Ali je s tem svetom kaj narobe? Ali ima res kdo dejansko takšno moč? Seveda je nima nobeden. Nekateri znani filozofi so s svojimi idejami znali spremeniti mišljenje ljudi. Nekateri misleci so spremenili potek zgodovine. Jaz še zdaleč nimam takšnih namenov.

Kot je rekel Sokrat: »Če hočeš spremeniti svet, moraš najprej spremeniti samega sebe«. Tako bi tudi jaz rada spremenila samo sebe oziroma svoj pogled na svet (poskušala sem že spremeniti moža in sem obupala).

Kako lahko spremeniš sebe s pisanjem bloga? Ugotovila sem, da me pisanje pomirja, deluje skorajda terapevtsko in včasih med samim pisanjem najdem rešitev problema. Ne bi rada bila klišejska, ampak bi to morali početi skoraj vsi. Papir prenese vse. Takrat, ko nanj nekaj napišete, se rešite dela bremena.

Moč pozitivnih misli

Ampak ne morem napisat vsega, čisto vsega, kaj me muči in me žalosti... Besede moram tako obrniti in resnico tako skriti, da se nobeden ne more potem najti v mojih zapisih. Izpostavljam se samo jaz in pišem večinoma o svojih občutkih, tako da ne morem nobenega prizadeti.

Ugotovila sem, da lažje oziroma bolje pišem, ko sem žalostna ali obupana. Zanimivo, da je večina znanih pisateljev in pesnikov bolje pisala v času melanholije in depresije. Ali takrat, ko so bili zaljubljeni. V življenju, ki je utečeno in uravnoteženo, se redko najde čas za kakšen zapis oziroma ga ne potrebujete.

Včasih so pozitivne misli edino, kar vas drži pokonci. Tako je tudi moj blog poln pozitivnih misli, mogoče kdaj pa kdaj pa se prikaže kakšen nasvet, čeprav sem zadnja oseba, ki bi delila nasvete. Ne glede na vse iz vseh življenjskih nezgod sem poskušala potegniti nekaj pozitivnega in priti kot zmagovalka.

Zakaj je treba spremeniti svet?

Kot pravijo v Rusiji: »Vse, čto ne delaetsja, delaetsja k luščemu!« (Kaj se vse ne naredi, se naredi na bolje.) Zakaj bi se človek obremenjeval s tem, kaj je že naredil? Mogoče ima zaradi tega nekakšne probleme, lahko se je nekomu zameril, ampak če je že nekaj storil, mora stati za tem in verjeti, da bo bolje.

V vsakem primeru, če nas nekaj moti in zagotovo vemo, da to ni prav, moramo nekaj spremeniti. To je poanta: če hočeš spremeniti svet, moraš spremeniti vsaj nekaj. Zanimivo je to, da nekatere ljudi nič ne moti oziroma se ne brigajo za nič. Živijo svoje življenje in jih niti malo ne skrbi kaj se dogaja okoli njih. V primeru, če vidijo, da nekaj gre narobe, bodo zamižali na eno oko in živeli naprej brez slabe vesti...

Sama sebi sem večkrat govorila: pusti, to ni tvoja stvar. Ampak ne gre. Ne motijo me nepomembne stvari, ki niso globalnega pomena. Niti jamranje nekaterih me ne moti tako preveč, tudi se ne obremenjujem s fovšijo - eno od znanih slovenskih značilnosti. Tolerantna sem do marsičesa, ampak če mi moja vest pravi, da to ni prav, bom poskusila storiti nekaj, da bi to spremenila.

Drugačna dimenzija

Imam takšen občutek, da živim v drugačni dimenziji kot ljudje, ki jih poznam. Za mene je normalno, da se skoraj vsak večer odpravim z avtom in se peljem na trening, na tekmo ali nekam pač še. Ni problem, da je tema, da je že pozno in da je slabo vreme. Da sem prej kar zaspala od utrujenosti in nisem več mogla nič početi. Se usedem v avto in se peljem. Po poti si uredim misli in si odpočijem. Pridem domov ob enajstih zvečer in grem spat. Nekoč, ko sem še igrala, sem prišla domov včasih ob dveh ponoči in naslednji dan sem šla v službo ob sedmih. Nikoli nihče ni nič opazil. Nikoli nisem rekla, da sem zaspana ali utrujena.

Saj mi je tudi ljubo ležati doma na kavču v dolgih zimskih večerih in se igrati skupaj z otroki, ampak če je treba, pač grem. Sploh ne razmišljam o tem, ali se mi ne da. Seveda se mi ne da, ampak vem, da bom prišla zvečer domov zadovoljna in tega mi nihče ne more vzeti. Pač potrebujem malo več kot samo domačo idilo. Poskušala sem že večkrat nehati s svojimi popoldanskimi dejavnostmi in sem predlani celo leto bila doma, ampak se ni izšlo. Znova so me poiskali in vse je spet po starem.

Čeprav, če se dobro spomnim, takrat tudi nisem bila dolgo časa doma. Omislila sem si tečaja nemškega in angleškega jezika. Od nemščine se ne spomnim skoraj nič, samo to, da smo se imeli fajn, ker smo imeli zelo karizmatično predavateljico in da smo potem s kolegicami vedno šli na pijačo.

Surfati po življenju

Ne vem, kako bi bilo, če bi imela samo enega otroka in samo eno službo, umrla bi vendar od dolgčasa. Poslušam, kako nekateri, ki imajo enega ali dva otroka, težko uskladijo svojo službo in izvenšolske obveznosti svojih otrok in si samo mislim, kako mi uspeva surfati po življenju in vse opraviti. Moram biti prekleto dobra v logistiki in preštudirati vsak dan naprej, da se mi bo vse ujemalo. Včasih tekom dneva pride spet do sprememb in moram imeti že novi načrt »B« ali pa celo »C«. Včasih pa se tudi noben načrt ne izide in se sploh ne obremenjujem s tem. Briga me.

V delu, ki ga opravljam, sem tudi deležna pohval, ker ga opravljam korektno, poskrbim za vse podrobnosti in se potrudim po najboljših močeh. Že po svoji naravi stremim k popolnosti in če primerjam svoje delo z delom drugih, zagotovo vem, da delam dobro.

Doživela pa sem že tudi kritiko brez prave podlage, kar tako, ki je bila kot grom sredi jasnega in je v meni porodila dvom: ali sem res vse naredila tako, kot je treba? Odločila sem se, da se zaradi tega niti malo ne bom sekirala, ker je vse tako ali tako za lase privlečeno in da bom delala tako kot prej, mogoče bom malo bolj pazila na nekatere stvari...

Srna in psi

Spomnila sem se ene basni, v kateri mali srnjaček, ki še ne sluti o nevarnostih, ki se mu lahko pripetijo v življenju, vpraša mamico, zakaj se morajo bati lovskih psov in mu mama odgovori, da to niso živali, ki bi imele kaj pameti in da se jim je najbolje izogniti. Če to basen prenesemo v resnično življenje, bomo rekli, da se je na vsaki način bolje izogibati takšni vrst ljudi, s katerimi se je nemogoče spopasti. Moramo potrpeti, delati svoje in se jim raje izogniti, ker spopad ne prinese nič dobrega.

Vaša vzgoja, izobrazba in življenjske vrednote vam enostavno ne dovolijo spustiti se na takšen nizki nivo, nivo žaljivk in lažnih obtožb, vsega, kar že meji na primitivizem. Čeprav v določenih primerih bi bilo bolje, da odreagirate na isti način in vašega nasprotnika onemogočite z nokautom. Ampak ne morete, če ste srnica, vaš nasprotnik pa je lovski pes...

Malo o dimenziji

Živimo v 21. stoletju, v civilizaciji, in se moramo tudi obnašati civilizirano. Zanimivo je, da je ogromno takšnih osebkov »lovskih psov« na vodilnih položajih v družbi in na neki način krojijo našo usodo. Oni živijo povsem v svoji dimenziji, za njih je v življenju vse črno - belo oziroma zelo enostavno. Imajo pa moč in denar in zato mislijo, da lahko vladajo svetu ter postavljajo svoja pravila.

Če pogledamo v Slovar slovenskega knjižnega jezika je dimenzija »vsaka od smeri, v katerih telo zavzema prostor, razsežnost: ploskev ima dve dimenziji, dolžino in širino / umetnik si prizadeva ustvariti na platnu iluzijo tretje dimenzije globine, plastičnosti«. Rekla bom takole, da taisti ljudje zame živijo v prvi dimenziji, ki ne more biti niti ploskev, ker ploskev ima že dve dimenzije: dolžino in širino. Oni imajo samo eno dimenzijo, ker v svoji ozkosti nič ne vidijo, razen svojih interesov, in z ljudmi, ki živijo v tretji ali četrti dimenziji se enostavno ne morejo sporazumevati. Bog nam daj potrpljenje, prosim!

Manjša zmaga je še vedno zmaga

Pri nekaterih stvareh sem že obupala, tako kot nad slovensko politiko (ne morem trditi, da je ruska - ukrajinska - ameriška politika boljša) Še slabša je. Tu ne moremo spremeniti absolutno nič. To je borba z mlini na veter.

Nekatere stvari pa lahko. Vsaj malo, če ne gre drugače. Naj bo to manjša zmaga, ampak vseeno zmaga. Samo tako lahko spremenimo svet: s pozitivnim razmišljanjem in upanjem, da bo vse dobro.

Nekateri ljudje, ki so bili nekoč vedrega duha, so se zdaj odločili za obrambno pozicijo, ker je tako lažje živeti. Zakaj bi reševali probleme, ki se jih neposredno ne tičejo? Takšnih ljudi je večina. V mladosti so še mogoče želeli spremeniti svet, ampak so zdaj »prišli k pameti« in ugotovili, da je to jalovo početje, ki ga nihče ne ceni.

Kaj se lahko spremeni? Nakoplješ si samo sovražnike, čeprav uporabljaš diplomatske veščine. Zadeve pa bodo večinoma ostale nespremenjene. Ampak jaz se nočem spremeniti in postati druga oseba ter vsem prijazno kimati ker mi je tako prav. Če mi je prav, sem lahko zelo prijazna, če mi ni, se tako tudi obnašam.

In to ni uporništvo najstnika ali trma malega otroka, ki noče nečesa početi. Če nekaj ni v skladu z mojimi vrednotami, bom poskusila nekaj spremeniti oziroma si bom prizadevala za to. Pri tem moram biti sama človek, ki upošteva določene vrednote in se tako tudi obnašati.

Prvo, moraš biti pravičen do sebe, potem do drugih. Ali sem dala vse od sebe? Ali sem se potrudila dovolj? Ali bi lahko to zadevo bolje izpeljala? Takrat, ko nimaš sebi kaj očitati, si lahko poskušaš premikati stvari na bolje oziroma spremeniti svet.