Čar pričakovanja

Odkrila vam bom majhno skrivnost - večina moških sploh ne zaznava znakov, ki jih jim pošiljajo ženske. To razlagam, ne da bi jih ščitila. Če ženska reče NE, to tudi pomeni NE, čeprav mogoče prej pošilja moškemu zapeljive poglede, išče njegovo družbo, razkazuje dekolte ali vitke noge. Mogoče samo želi potrditve, kakšnega komplimenta, kakšnega objema ali poljuba. Mogoče se ji je kdaj prej že porodila kakšna misel o spolnosti, ampak v določenem trenutku se ji obrne list, občuti zavore in noče iti dalje. NE je še vedno NE.

(Ne) zaznavanje znakov

Za seks mora biti pripravljena. Odločena. V glavi. Ženska se za ta korak odloči že prej, kot moški sploh pomisli na to. Moški mora to odločitev prebrati v njenih očeh, v njenem govoru in kretnjah. Včasih pa se ženska ponuja moškemu, gleda ga, želi si ga in je z njim priplavljena odplavati v neskončnost - on pa dela z njo kot s prijateljico. Ali pobegne vstran. Ker se prestraši soočenja. Tega, kar sam najbolj želi. (Saj ga ne bo pobralo, saj bo itak vse sama naredila...) Ampak ga ni nikjer. Grize ga in muči ga njegova nemoč, ampak ne more nič narediti. Ženski pa ni nič jasno. Storila je vse, kot je prav, uporabila je vse svoje veščine zapeljevanja, plen ji je pa pobegnil.

Mogoče pa enostavno ni zaznal njenih znakov. Ni se mu posvetilo. Tako kot prvošolčku. Moški vedno ostanejo otroci, čeprav nosijo potem kravate in lepe kostume. Na nekakšen način je to dobro, da ohranijo otroka v sebi, ker se lažje sprostijo in se igrajo z otroki. Večkrat vidiš moškega se kotaliti z otrokom po tleh, ga žgečkati in z njim noreti.

Ženske se težje sprostijo

Ženske ponavadi v tem času kuhajo in pospravljajo. Tega ne delajo samo zaradi tega, ker morajo - temveč zaradi tega, da se jim ni treba igrati. Saj je očka tako spreten pri tem. Obožujejo opazovati svoje otroke, kako se lepo igrajo z očeti. Zanimivo je, da se ženske dosti težje sprostijo kot moški. Tudi kar se tiče seksa in športa.

Moški v primeru, če imajo svojo partnerico ali če je nimajo - si pri tem lahko pomagajo kot v najstniških letih. Z vizualizacijo... Redkokatera ženska to počne sama, marsikatera tudi s svojim partnerjem se ne zna popolnoma sprostiti in se predati. To je dejansko veliki problem, da se nekomu popolnoma predaš, ne samo besedno, tudi fizično. Pustiš mu, da počne s teboj dobesedno vse, nič ne analiziraš in te nič ni sram, se pravi, dosežeš največjo točko sproščenosti... Če bi bilo to tako enostavno!..

Čar pričakovanja

Podjetje. Javni sektor. Pisarna. Uslužbenci. Kolektiv. Moški. Ženske. Poročeni. Neporočeni. Samski. Osamljeni. Odnosi. Ignoranca. Privlačnost. Skupni interesi. Pričakovanja... To se posebej izostri v decembru, v mesecu veselega pričakovanja. Postanemo podobni otrokom: veseli, nagajivi, nasmejani. Čakamo na božič. Na nekaj dobrega, kaj bo nam prinesel. Čar je v pričakovanju...

Saj pravzaprav ne vemo, kaj sploh pričakujemo. V tem pa je ravno čar... Ne pričakujemo nekaj materialnega, mogoče kakšno malenkost; želimo pa si biti ljubljeni, sprejeti, spoštovani.

Kolektiv

V vsakem kolektivu se ustvari posebna energija. Tvorijo jo moški in ženske. Med njimi se spletajo različni odnosi, od prijateljstva do ignorance. Lahko pride do iskrice v očeh. Včasih se bo zelo hitro ugasnila, še preden se razgori, včasih pride do »požara« in potem eden ali kar oba morata zapustiti službo.

Lahko oba to preživita, razčistita in delata dalje naprej, ampak obdržita distanco. V njihovih odnosih se čuti hlad in nemir, čeprav na prvo žogo se nič ne opazi. Sta spoštljiva in korektna do drugega. Lahko postaneta odkrita sovražnika in začneta manipulirati z drugimi ter pridobivati somišljenike vsaki na svojo stran.

Če se ne dasta dol, bo med njima potekala zanimiva energija, ki bo zabavala druge. Če ostane samo pri šalah in izzivanju, je to v redu. Nenehni spopadi in provokacije bodo poživili atmosfero v kolektivu, če se ta dva s tem strinjata ali ne. Nedvomno morata oba biti absolutno sproščena, brez zadržkov in se ne smeta zameriti eden drugemu. Ker hitro pride do provokacij in žaljivk. Nekako podzavestno oba vesta, da je to samo obramben mehanizem in da v resnici sta bolj prijatelja kot sovražnika.

Veseli december

V tem veselem decembru vsi nekako pazimo na to, da smo prijazni in vljudni. Lahko se zgodi, da na mesto zbadanja, ki smo ga vajeni, naletimo na kompliment in ne znamo odreagirati nanj. Postavljeni smo že v obrambno držo in imamo pripravljeno obrambo, ampak nam nihče ne reče nekaj lepega in ostanemo brez besed. Tudi to je veseli december.

Saj morate vedeti, da po Novem letu, po tem, ko bomo prijazno voščili eden drugemu vse lepo in dobro, se bomo spet vrnili na stara pota. Ker s tem se dejansko hranimo oziroma zadovoljujemo nekakšno potrebo, ki jo še sama ne znam razložiti. Nisem psiholog ali psihoterapevt, na žalost. Ne vem natančno, zakaj to tudi sama počnem; vsake toliko časa zbadam svoje kolege, kot ženske tako moške. Tega ne počnem z vsemi, ampak samo z nekaterimi. Ker vem, da me ne bodo obsodili in bomo še naprej ostali dobri prijatelji.

Sprostitev

Saj priznam, da taisti pogovori ne blestijo ravno po izvirnosti in niso ravno na nivoju, ker se večinoma zafrkavamo z enih in istih zadev. Naredijo pa svoje - sprostijo ozračje. Po tem lažje in bolj z veseljem delamo. Tudi drugi, ki ne sodelujejo pri tem, ampak nastopajo v vlogi gledalcev, se malo nasmejijo in se po tem počutijo bolje.

Nekoč v kraljevih družinah so bili dvorski norčki, ki so izpolnjevali ravno to nalogo. Lahko so bili pametnejši od kraljev, ampak vsi so mislili, da so nori. Če znaš dobro sprejeti to igro, bodo vsi v plusu, če ne znaš, lahko pride do tako imenovanega mobinga, se pravi motene komunikacije na delovnem mestu, ki bo nekoga postavil v podrejen položaj. Ta res zna biti zelo neprijeten, nekateri se ne morejo z njim spopasti in raje dajejo odpoved.

Ni se lahko ubraniti in se spustiti na nivo izzivalca. V primeru, če ga ignoriraš, postane še slabše. Moraš imeti določeno mero samozavesti in samozadostnosti, se znati nasmejati tudi svojim napakam, ne samo napakam drugim. Ampak pustimo zdaj to. Raje se osredotočimo na ta prelepi zimski čas, na čas zaključkov in sindikalnih zabav, na katerih se ponavadi ne zgodi nič posebnega (ali pač), ampak jih že nestrpno pričakujemo, a ne da?!