Božič. Ljubezen.

Božična Ljubljana...Prekrasna je. Ogromno lučk na vseh mogočih in nemogočih mestih, ulični muzikantje, ki vas očarajo s svojimi melodijami, stojnice s prodajalci, ki prestopajo iz noge na nogo, da jih ne bi zeblo, praženi mandlji, velikanske lizike, kuhano vino, prijetni lokali z ogrevanjem...

Imamo družinski izlet. Da bi se ogreli, si poiščemo lokal, kjer bi lahko spili čaj, ampak nikjer ni prostora. Končno, celi premraženi, najdemo slaščičarno z imenom Lolita. Nekatere vedo, da obstaja istoimenski roman ruskega pisatelja Vladimira Nabokova o dvanajstletni deklici, ki jo je ljubil petdesetletni moški. In ona je ljubila njega, če je v teh letih že bila sposobna tega čustva.

Otroci in baloni

Moji otroci držijo v rokah balone, napolnjenimi s helijem in enemu se ta balon izmuzne ter odleti visoko v zrak. Jok predrami vse romantične obiskovalce. Tega nam je še treba danes: polili smo se že s Coca colo, namazali lase s kečapom in jih oprali v lokalu, zdaj pa je še tole.

Ker ima ta lokal šestmetrski strop, se natakar trudi dobiti ta nesrečni balon z velikansko palico. Vsi obiskovalci, ki so bili prej zatopljeni v svoje pogovore, s pričakovanjem gledajo njega in se sprašujejo: ali mu bo uspelo ali ne? V enem poskusu skoraj podre polico z lepo oblikovanimi domačimi marmeladami v steklenicah. Vsi globoko vzdihnejo... Po desetih minutah neuspelih poskusov mu končno uspe dobiti ta balon... Zvežemo ta balon k roki otroka, da se to ne ponovi...

Solze so posušene, v očeh otroka spet sije sreča, nam pa je nerodno, ker smo povzročili toliko skrbi... Nihče nam nič ne očita. Čutim ljubezen in hvaležnost do vseh ljudi. Potem, ko se vrnemo pozno zvečer domov, mož odide v nočno izmeno. Sama ne bi zmogla takšnega napora.

Današnji moški

Kaj vse moški včasih naredijo za nas, ženske, mi pa jih ne znamo ceniti! Danes imajo ženske takšno moč nad moškimi, ki je niso imele še nikoli. Nekoč je ženska, če je bila utrujena ali ne, če ji je bilo do tega ali ne, morala opraviti »domačo nalogo« in zadovoljiti svojega moškega. Zdaj pa se lahko sklicuje na tisoč izgovorov: najbolj popularen in za lase privlečen je, da jo boli glava, potem sledi, da je utrujena, da je pod stresom, da je zaspana, lahko pa tudi v eni sapi pove, da se ji ne ljubi - ne ljubi se ji ljubiti.

Moški so dandanes zelo potrpežljivi in razumevajoči, ponavadi poljubijo svoje žene za lahko noč in se obrnejo na drugo stran ter mirno zaspijo. Mogoče jim bo uspelo jutri. Malo bolj se bodo morali potruditi, nekaj postoriti v hiši, več pomagat z otroki, povedati nekakšen kompliment, čeprav jim to tako težko gre z jezika in - ne daj bog, ne povedat ničesar neumnega, ker jim lahko njihove dame to zamerijo in spet ne bo nič. A je to sploh ljubezen? Mislim, da še vedno je.

Zaključek...Žena pride zelo pozno domov po pregurani noči in naslednji dan jo močno boli glava. Mož ne reče nič, celi dan pazi na otroke. To je ljubezen? Je.

Pot domov

Vračam se domov iz enega seminarja v Ljubljani. Šla sem s prevozi in sta zadaj sedela dva mlada človeka, ki sta se slučajno srečala in živahno pogovarjala. Eden je bil muzikant, koreograf, sveže diplomiran pedagog in še bi lahko naštevali, druga - mlada študentka. Na avtocesti je bil zastoj. Morali smo čakati dve uri. Šofer je bil prijazen možakar in je vprašal kitarista, ali lahko nekaj zapoje? In je zapel. Brez zadržkov. Zaslišali smo lep, močan in hripav glas. Kaj takega! »Kaj pa, če bi še nekaj zaigral na kitari?« je vprašal šofer.

Ni problema, je rekel kitarist. In potem smo imeli koncert po željah. Šoferju očitno muzika ni bila tuja in je že kmalu začel z njim prepevati. Pridružila se je tudi punca, ki je nekoč tudi »spevala«. Če nista vedela besedila, na pomoč je prišel striček Google in gospod Youtube. Šofer je pomagal s svojim zavidljivim glasbenim znanjem. Jaz sem ploskala za oba, ker šoferju nisem tega dovolila. Poslušali smo vse od Beatlsov, do Parnega Valjaka, Jana Plestenjaka in Nine Pušlar. Tudi božične in novoletne, nič jima ni bilo odveč.

Kakšna mladina! Včasih pa se mi, že starejši, pritožujemo nad njimi in pravimo, da cele dneve spijo in »visijo« na svojih telefonih...Tu pa je takšno presenečenje!

Kaj pričakujemo mi?

Bliža se božič, otroci nestrpno pričakujejo darila pod jelko... Kaj pa pričakujemo mi?..

Še vedno bomo hrepeneli po pristnih človeških odnosih, v katerih smo lahko ranljivi in lahko izrazimo vse, kar čutimo. Da nam ni treba biti nekdo drug. Da smo tudi lahko žalostni in lahko jezni.

To lahko pokažemo samo v svoji družini, ker smo ljubljeni. Ker je vse, kaj čutimo in doživljamo, naše in resnično. In da nam tisti, ki je na drugi strani, daje občutek varnosti in dostojanstva.

»To je ljubezen. Ljubezen se ne spremeni. Vse, kar ni ljubezen, pač ni.« (Sanja Kranjc, mag. zakonskih in družinskih študij.)