Seksualna dovzetnost in prijateljstvo

»Smešna sem. Ob moških se nikoli nisem znala vesti zapeljivo. Prijazno in prisrčno že, a brez tiste zagretosti in spakovanja, ki izdajata seksualno dovzetnost. To me je mučilo vsa mladostna leta. Ampak, zdaj jih imam skoraj štirideset, sem si rekla, menda sem si vendarle česa naučila.« Elena Ferrante »Dnevi zavrženosti«

V vsaki knjigi rada najdem nekaj zase, nekaj, pod čimer bi se lahko podpisala...

Vedno me je zanimalo zakaj, ko jaz povem nekakšno šalo, jo čisto drugače dojemajo, kot če bi jo povedal nekdo drug. Nekoč sem povedala, da sem banano prvič poskusila pri osemnajstih letih. Ker je bilo dejansko res. Imela sem srečo, da sem odpotovala s svojo ekipo nekam v tujino in tam smo jih poskusili pri zajtrku v hotelu. Želela sem povedati, da v moji matični državi nismo imeli priložnosti kupiti nobenega eksotičnega sadja, ker ga enostavno ni bilo na voljo v trgovinah. Mislite, da sem to lahko razložila do konca? Seveda ne.

Če v razgovoru mimogrede uporabim besede, ki izražajo velikost... sem že »pečena«. Enkrat sem prostodušno povedala, da sem zadovoljna že z malim... uspehom. Že si predstavljate, kaj je vse sledilo. Kar nekaj predstavnikov moškega spola je prav moralo dati svojo pripombo na to izjavo in jih ni zanimalo, če si jaz tega želim ali ne. Freud je imel popolnoma prav. Moški nikoli ne odrastejo, so večni pubertetniki. Takoj se odzovejo na nekaj, če jih spominja na seks ali nekaj v zvezi s tem.

Namigovanja. Pripombe. Duhovitost?

Nekateri se kar hranijo s temi opolzkimi namigovanji ali pripombami in neznansko uživajo v tem. Mislijo, da so duhoviti, ampak se ne zavedajo, da je to edina vrsta duhovitosti, ki jo premorejo. Postanejo pa osupli in zbegani, če jim vrneš to na njihov prostaški način.

Slovar slovenskega knjižnega jezika nam pove, da je dovzetnost - sposobnost dojemati in občutiti. Nekateri ljudje so na splošno bolj dovzetni za katero - koli stvar, naj bo to učenje, treniranje, humor ali karkoli drugega. Nekateri se hitro odzovejo, pokažejo svojo dovzetnost, svoj interes in nekako izrazijo svoja čustva. Nekateri sploh ne pokažejo nič in pri njih nikoli ne veš, ali so dojeli bistvo, ali te ignorirajo, ker se ne odzivajo.

Možno je, da se ne odzivajo zaradi tega, ker jim je nerodno. Dejansko ne znajo reagirati, ker ne vedo, kako bi drugi sprejeli njihov odziv, strah jih je, da bi izpadli smešno. Sram jih je, zato so raje tiho. Nekaterih pa nič ni sram, tudi če izpadejo smešno - kar se zgodi večkrat, smejali se bodo sami sebi in to zgodbo bodo pripovedovali naprej. Sama spadam v takšno vrsto in mi sploh ni mar, kaj si mislijo drugi (mogoče bi me kdaj pa kdaj pa res moralo...).

»Če me bodo ogrožali kuščarji, se bom spoprijela s kuščarji. Če me bodo ogrožale mravlje, se bom spoprijela z mravljami. Če me bodo ogrožali tatovi, se bom spoprijela s tatovi. Če bom ogrožala sama sebe, se bom spoprijela sama s sabo.« Elena Ferrante.

Včasih smo sami sebi najhujši sovražniki, ne da?.. (ampak to je že druga tema...)

Moški in ženske. Prijateljstvo?

Kako pa kaj prijateljstvo med moškim in žensko? Ta tema se mi zdi zelo zanimiva, imam kar nekaj moških prijateljev, ampak mislim, da prijateljstvo med moškim in žensko ne obstaja. Govorim o bližnjem prijateljstvu. Obstaja majhna možnost za prijateljstvo, če je moški gej, impotenten, monogamen, zelo pošten in predan svoji ženi. Ali v primeru, če je njegova ženska prijateljica daleč od njegovih lepotnih idealov in zna postaviti svojemu prijatelju določene meje.

Takšno prijateljstvo bo trajalo nekaj časa, dokler ne bo kdo kaj posumil. Kmalu se bodo razširile govorice in junaka naše zgodbe se bosta znašla v aferi, čeprav je dejansko šlo samo za prijateljstvo.

Pogovori. Zaupanje. Varanje?

Prijateljstvo temelji na zanimanju ene osebe za drugo, za sočustvovanje z njo, za sprejemanje druge osebe takšne kot je v resnici. Morajo biti še skupni interesi in simpatija. In tudi če bo ženska gledala na moškega zgolj kot na prijatelja, si jo bo on zagotovo predstavljal v drugačni vlogi. V svoji domišljiji jo bo slačil in si predstavljal, kako bi bilo, če bi... Nikakor ženske niso imune: fantazija jih pogosto odnese v prepovedane vode.

V teh pogovorih ženske pogosto zaupajo moškim prijateljem svoje nezgode, razkrivajo čustva in razlagajo o svojih zmagah. Ampak pazite! To so zelo intimne stvari, na takšni način se lahko čustveno navežete na svojega moškega prijatelja in takrat že lahko govorimo o čustvenem varanju.

Čeprav pri nas to še ni sprejeto, varanje je pač varanje v fizičnem smislu, tako da si naša prijatelja lahko kar oddahneta. Če greste občasno z nekom na pijačo in se med tem pogovarjate z njim, v tem ne vidim nič slabega. Moški znajo biti dobri poslušalci, posebej takrat, kdaj jim ne govori njihova žena. Ženske smo bolj opravljiva, zavistna, nemirna in zakomplicirana bitja. Neprestano razmišljamo o vsem mogočem in rešujemo več zadev hkrati. Moški pa tega ne počno, zgolj skoncentrirajo se na eno dejavnost ali na eno misel. Za razliko od žensk so zelo enostavni in nas včasih razorožijo že s svojim umirjenim pogledom na svet. In potem začnemo misliti, da v resnici sploh ni tako hudo. V primerjavi s svetovno recesijo, lakoto v Afriki in vojno v Siriji naši problemi postanejo mačji kašelj.

S seksualno dovzetnostjo ni nič narobe. Moramo jo znati uporabljati sebi v prid. Nekje sem prebrala, da bo vsak normalen moški pomagal privlačni ženski, če obstaja vsaj majhna verjetnost, da bo seksal z njo. Če jim pustimo to možnost, vsaj v mislih - svet je naš, ne da?