Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

V teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnem obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnem obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo. Ob tej priliki je župnik Ferencek zakonskima jubilantoma izročil spominsko darilo, šopek rož in dva rožna venca.

Kot je v pridigi med drugim povedal, sta zakonca Steyer, katerimi sta priči bili hčerki Marijana in Štefanija, vzgled mladim kako se ohranja zakon in versko življenje, ki se prenaša na otroke. Cerkveno slavje so z ubranim petjem in igranjem na orgle popestrili člani pevske skupine Zarja.

Zakonca Steyer sta vse življenje posvetila delu na 24 hektarjev veliki posesti, katero sedaj vodita hčerka Štefanija in njen mož Stanko Grager. Marija se je sicer rodila leta 1934 v Gornji Lendavi, sedaj je to Grad na Goričkem. Kot se je pošalila, je rojena v gradu in je tako grofica. Mož Ivan se je rodil leta 1935 v Črncih, kjer je tudi graščina, in kjer je po starših prevzel posest. V veliko veselje jima je, da so ju otroci razveselili s sedmimi vnuki in 10 pravnuki, ki ju radi obiskujejo in jima krajšajo čas življenja. V veliko zadovoljstvo jima je, da si je hčerka Štefanija doma ustvarila družino in tako nadaljuje njihovo kmečko tradicijo. Zanimivo je, da v hiši sedaj živijo tri družine, zato jima nikoli ni dolgčas, po potrebi pa imata vedno pomoč. Vesela sta, da imajo pri hiši tudi konja, saj so v preteklosti obdelovali polja s konji, ki so bili nujni za obdelavo zemlje in prevoze.

Ker sta še pri močeh, rada poprimeta za vsako kmečko delo, ki ga zmoreta in ko ju potrebujejo. Veliko jima pomeni tudi nedeljski obisk cerkve, rada pa tudi kaj prebereta. Ob koncu našega razgovora s slavljencema, sta nam dejala: "Velikokrat slišiva ali bereva o klimatskih spremembah zaradi vpliva onesnaženja ozračja. Nama se zdi, da je podnebje vedno enako. Glejte, pred 60 leti, sva šla k poroki ob ravno tako lepem sončnem vremenu, ko je bila okolica zelena in brez snega. Nekdaj so rekli, da vremena ne moremo spreminjati, saj je v »božjih rokah«, kjer imajo svoja pravila." Na vprašanje, kaj ju je vezalo v zakonu, sta v en glas dejala: ljubezen, zaupanje, razumevanje, otroci in težko kmečko delo, katerega sta z veseljem opravljala. Spominjata pa se tudi neljubih časov kmetovanja, ko so jih »silili« v kmetijske zadruge, ko je zavladal zemljiški maksimum, pa tudi obvezna oddaja kmetijskih pridelkov, za katere pa so prejemali borno plačilo v »bonih«, ki so bili malovredni, ker si z njimi ni dalo skoraj nič kupiti, saj ni bilo želene robe, ker so bile trgovine tako rekoč prazne...

Foto: Ludvik Kramberger