Palunkica je vedno vesela in zadovoljna

Obiskati Apolonijo Novak, ki jo mnogi poznajo kot Palunkico, v njeni hiši v Policah pri Gornji Radgoni, je prijetno doživetje. V to smo se lahko prepričali tudi ob tokratnem obisku, ki je potekal skupaj s predsednikom KO Rdečega križa Črešnjevci -Zbigovci, Jankom Auguštinom, in poslovno sekretarko RKS - OZ Gornja Radgona Sabino Srt, ob praznovanju njene 95-letnice življenja. Obiska in čestitk je bila nadvse vesela. Po čestitkah in izročenem priložnostnem darilu, s strani Janka Auguština, čemur je sledilo posedanje za obloženo mizo, ki jo je z dobrotami pripravila njena snaha Olivera. Po zdravljici se je začel sproščen pogovor, ko smo izvedeli veliko zanimivega iz njenega življenja, saj je slavljenka ne glede na njena leta bila nadvse »mladostniško« zgovorna, saj ji, kot je sama rekla, razum dobro služi.

Apolonija Novak, rojena Rautar, se je rodila v družini osmih otrok, 9. februarja 1924, v Policah, v znameniti Kodoličevi vili. Od tu se je s starši, leta 1938 preselila v viničarijo Karla Bratschara, ki je živel v tedanjem mestu Radkersburg v Avstriji. Osnovno šolo je obiskovala v 4 km oddaljeni Gornji Radgoni. Ker so bili starši tako imenovani "gospočki" viničarji, so za svoje delo v vinogradih dobivali plačilo. Po končani osnovni šoli šolanja ni nadaljevala, pač pa je delala v vinogradu pri gospodarju hiše. Mesečno je z delom v vinogradu zaslužila 200 dinarjev. S tem denarjem si je lahko v štirih mesecih kupila kravo. To nam je povedala le za primerjavo, da si lahko predstavljamo, kaj je takrat veljalo delo in denar. Leta 1939 se je pri gospodarju hiše Bratscharu v avstrijski Radgoni zaposlila kot gospodinjska pomočnica. Kot je povedala, je bila spoštovana, saj je bila enakopravni član družine.

Proti koncu vojne, leta 1944, se je vrnila k staršem in nadaljevala z delom v vinogradih. Njena želja je bila, da si ustvari družino. Spoznala se je z Martinom Novakom in se leta 1949 poročila. Dom sta si z možem uredila v hiši staršev, kjer še danes živi. Hišo sta z možem Martinom, ki je umrl leta 1986, leta 1961 odkupila od Kmetijskega kombinata Radgona. Mož se je redno zaposlil, sama pa je skrbela za gospodinjstvo in družino. Pri hiši so redili po dve kravi, nekaj prašičev za domače potrebe, kokoši in zajce. V zakonu sta se jima rodila sinova Martin in, žal že pokojni, Janko, ki sta si ustvarila družini in ju tako razveseljuje pet vnukov in pet pravnukov. V veliko zadovoljstvo ji je, da jo vsi njeni radi obiskujejo, po potrebi tudi kaj pomagajo.

Slavljenka ima kar nekaj konjičkov, še posebej veliko ji pomeni delo v Medobčinskem društvu invalidov Gornja Radgona, kjer je »zadolžena« kot najstarejša poverjenica društva. Kot pravi, je te »zadolžitve« vesela, saj se na tak način srečuje z ljudmi. Je tudi članica Društva upokojencev GR. V mladosti je rada kolesarila. Njen konjiček so rože, ki krasijo hišo poleti, pa tudi sedaj jih je videti na okenskih policah. V veliko uteho ji je, da ji dela družbo njen partner Janez Hajdinjak, s katerim rada igrata karte, in to največkrat »šnops«. Ker je voznik avtomobila, ji je tudi v veliko pomoč, ko je treba kaj pripeljati k hiši ali pa jo popeljati po kakih opravkih. V veliko veselje ji je tudi, ko jo obišče sin Martin z ženo Olivero, ter tudi vnuki in pravnuki. Še veliko zanimivega nam je povedala, ob slovesu pa se je pošalila, da bi rada dočakala 100 let. In to ne bo presenečanje, glede na njeno vitalnost...

Foto: Ludvik Kramberger