Lepi ljudje in odnosi (a je res, da se včasih preveč potrudimo in ravno to ni dobro?)

V vsak odnos je treba vlagati in delati na njem. To ni nič novega. To vemo vsi. Kaj pa, če delamo, vlagamo, rezultat pa ostane očem neviden? Smo zmedeni in prestrašeni ter ne vemo kako naprej. Še vedno se vaš partner raje zadržuje v službi ali se na poti ustavi v kakšni gostilni, vi pa ga čakate, skrbno pospravite celo hišo, date otroke spat, skuhate večerjo...Njega pa ni. Ko pa pride, sploh ničesar ne opazi, vi pa ste se tako trudili. Nikoli, res nikoli vam ni prišlo na misel, da se preveč trudite?

Spomnim se, kako sem nekoč garala in se trudila na treningih. Vedno sem slepo ubogala trenerja in naredila vse, kaj je on rekel. Nekateri niso. Tako sem bila obremenjena z uspehom, da mi je ta enostavno pobegnil. Mesto v prvi postavi so zasedla druga dekleta, ki so se dosti manj potrudile. Odločila sem se, da si zaradi tega ne bom belila las...Druge stvare so dobile na prioriteti in sem se prepustila toku življenja. Kar bo, pa bo...

Sprostila sem se, nisem več bila tako napeta in v skrbeh, nisem se več sekirala za vsako izgubljeno tekmo in uspeh je počasi začel prihajati... Vse se je poklopilo, izgledalo je tako, da delam vse z lahkoto, brez napora in ni mi bilo mar, če bom kakšno žogo močno udarila v avt ali v mrežo. Vedela sem, da bom drugo zagotovo zaključila. Enostavno sem začela verjeti vase in potem so tudi drugi to opazili.

Medsebojni odnosi (miti in resnice)

Mogoče bi v medsebojnih odnosih tudi bilo dobro včasih popustiti in ne vztrajati tako zelo pri svojih odločitvah. Saj vašega moškega pravzaprav ne zanima tako zelo, ali je vse zlikano, ali je vse v omarah pospravljeno in kje se na stropu vidi kakšna pajčevina. Lačen ne sme biti, to drži. Ne zanima pa ga, kaj natančno boste skuhali, samo hrana mora biti. Bolj ga zanima, da ste z njim prijazni, tudi, če kdaj pa kdaj zamudi ali nekaj pozabi...Da ne izgledate utrujeno in da pokažete pripravljenost početi z njim nekateri stvari, ne da se sklicujete na glavobol.

Včasih ženske prevzamemo glavno besedo pri vzgoji otrok, želimo, da naši otroci hodijo k določenim dejavnostim, imamo že načrt, v kakšno šolo bodo šli, ko odrastejo. Moški ostane v vlogi opazovalca in skoraj nima besede pri tem.

Sami odločimo, kam bomo šli na dopust, mu povemo, kaj mora obleči, ko gremo na obisk, tudi sami določimo, kdaj pa kam gremo na obisk. Ne preostane mu nič drugega, kot da se nam podredi. Imamo koledar vseh dogodkov in rojstnih dni, hiša je v najlepšem redu, okolica urejena, otroci imajo sveže zlikana oblačila, kaj pa vaš mož? Ali vam še ostane kaj časa in energije zanj?

Let him go

Načeloma boste rekli ja, saj itak vse to delate, da bi on bil zadovoljen, ampak na koncu ugotovite oziroma zaslutite, da je že dolgo časa nesrečen. Ker vam želi celi čas ugajati in je izgubil svoje bistvo. Nima svobode, ki jo tako potrebuje. Nima ženske, ki mu je predana z dušo in srcem. Ki ga občuduje. Kdaj ste nazadnje rekli vašemu moškemu kaj lepega? Ste ga pohvalili?

Kupi si motor ali boljše kolo, začne se intenzivno ukvarjati z rekreacijo. Doživlja drugo puberteto. Začne gledati za drugimi ženskami. Saj dejansko to počne celi čas, tudi, ko je z vami, ampak prej niste tega opazili. Hoče vam pobegniti. Računalnik in pametni telefon postaneta njegova najdražja prijatelja. Vi pa se trudite na vse načine, da bi ga obdržali doma. Za kaj le? Let him go. Saj bo prišel nazaj. Nič mu ne očitajte in se ne trudite preveč z gospodinjskimi opravili. Najdite si svoj konjiček in uživajte v tem.

Vsi, mož in otroci bodo vas zagotovo razumeli. Kdaj pa kdaj odidite tudi sami. Saj bo še znal urediti stvari, ko vas ne bo.

Sama rada plavam, tečem in igram badminton... Dejansko to tudi počnem, ko me je volja in ko mi ne nagaja zdravje. Samo rečem, da grem in to je to. Nimam več občutka krivde, kot sem imela nekoč. Če moram pisati, se čas zame zaustavi in...pišem. V zadnjih časih sem odkrila pri sebi ustvarjalno žilico, rada ustvarjam z bakrom. Ne glede na vse, imam doma vse dokaj pospravljeno, nikoli nismo lačni in nam vse nekako funkcionira.

V ravni meri ta teorija drži tudi za moške. Če se preveč trudijo, postanejo dolgočasni in ne zanimivi za osebe ženskega spola. Ampak - roko na srce, tega se nam v večini primerov ni treba bati...Ker večina od moških se zelo malo potrudi, mogoče samo ob kakšnih praznikih, ali tudi to ne.

Marsikateri bi na vse te moje teorije odvrnil, lahko je tebi manipulirat z moškimi, ker si pač lepa...Načeloma se strinjam, ampak...

Potreba po občudovanju

V knjigi »Pusti otrokom, naj se smejejo« je Azra Širovnik spregovorila o tem, kaj si misli o lepih ljudeh in je ugotovila, da »jih mogoče prezgodaj začne osvajati nasprotni spol, od malega jih občudujejo, navadijo na občudovanje, ne da bi se zanj morali potruditi, vse dobijo in nič ne dajo, tako se pri njih zmožnost dajanja kot najpomembnejše človeške lastnosti ne razvije, temveč ravno nasprotno - izrazita lastnost, značilna za lepe ljudi, je želja in navada, nato pa postane potreba, da jih drugi občudujejo. In ker niso vajeni iskati, osvajati, oceniti, izbirati, temveč sprejeti ali zavreči, ostanejo poškodovani...«

To sem prebrala in sem občutila neke vrste razsvetljenje. Zdaj nekako bolj razumem sama sebe. Sama nisem bila prej tako lepa in občudovana, kot nekatere moje sošolke (zato mogoče nimam teh negativnih lastnosti, ki jih imajo ljudje lepotci, ali pač?) To je prišlo s časom. Leta in izkušnje so mi prinesle samozavest, ki je največji afrodiziak. Počutim se lepa in to nekako tudi drugi občutijo oziroma sem jih nekako v to prepričala.

Pred kratkim je po internetu začel krožiti pogovor ameriške TV - zvezde Barbare Walters s tedaj še 31-letno country pevko Dolly Parton. Novinarka je pevko rahlo pokroviteljsko pobarala, da je že tak lepa in ji ni treba tako kazati na zunaj. Na to ji je Partonova čisto mirno odgovorila: »Prepričana sem vase. Prepričana sem o svojem talentu. Prepričana sem o svoji volji do življenja. Zadovoljna sem. Všeč sem si, kakšna sem. In prav zato si lahko privoščim igračkanje z ličili in oblekami. Ker sem prepričana vase.«

Skrb glede videza

Skrbi me moj videz, moram biti brezhibna, ni važno, ali sem v trenirki ali v večerni obleki. Zmotno je prepričanje, da dosti dam nase: moja osebna nega mi ne vzame več kot pet minut zjutraj in pet minut zvečer. Nagonsko čutim, kar se od mene pričakuje: da bom v javnosti v središču pozornosti, naj je to zaključek, ali kakšna družabna prireditev. In to tudi naredim: lepo se uredim in požiram občudujoče poglede moških in občutim nelagodje žensk, ki jim nezavedno ali pač (?) vcepljam občutek krivde.

Očitno je to postala moja lastnost oziroma potreba, da me občudujejo. Si ne morem pomagati. V javnosti se ne pokažem brez lepih oblačil in make upa. Doma pa sem čisto navadna in preprosta ženska, ki se lahko za deset minut spremeni v femme fatale.

Zadnji vlak?

Mogoče je krivo dejstvo, da nekako hočem ujeti zadnji vlak. Zavedam se, da leta minevajo, lepota bledi in čas se izteka...Včasih se sprašujem, zakaj druge ženske nimajo takšnih problemov? Zakaj na kakšno slavnostno prireditev oblečejo to, kaj potegnejo ven iz omare in se sploh ne obremenjujejo s svojim videzom? Bela bluza in črne hlače vedno pridejo prav, ne da? Ampak ne zame. Vidim svojega moža včasih v zadregi, ker se jaz tako uredim. On bi me najraje videl v beli bluzi in črnih hlačah ter brez make upa. Ker bi se tako počutil bolj varno. Saj ga razumem. Ampak to nisem jaz.

Mislila sem, da je kriva moja narodna pripadnost, ampak pri zadnjem obisku Ukrajine sem bila presenečena: ženske se vse bolj nagibajo k preprostemu evropskemu načinu oblačenja, ne pretiravajo toliko z make upom oziroma manj dajo na videz kot nekoč.

Lepi ljudje

Lepi ljudje drugim zmanjšujejo možnosti za srečno življenje. No, vsaj tako ugotavlja znanstvena revija New Scientist Magazine. Ugotovitve temeljijo na matematičnem modelu, ki meri srečo družbe po tem, kako se ljudje združijo po parih.

V današnjem času smo vsepovsod obkroženi s slikami lepih ljudi in marsikateri imajo neresnična pričakovanja glede iskanja partnerja. Sama sem to nekoč nekako nagonsko dojela in sem pustila svojega bivšega fanta, manekena.

V resnici ni šlo tako zlahka ga pustiti. Na srečo so bile določene okoliščine, ki so mi to omogočile. Ne vem, če bi imela toliko moči, da bi ga pustila. Vse punce so mi ga zavidale, vse po vrsti so želele spati z njim.

Poleg njega sem se počutila manjvredna in ogrožena. Meni osebno nič ne dajal, ker je bil tako navajen. To sporočilo naj bi bilo zakodirano v mojih možganih, da lepota ne prinese nič dobrega, ampak sem še vedno v družbi izbirala najlepše predstavnike moškega spola in sem se spogledovala z njimi. Po pravici povedano še vedno to počnem, čeprav to ostaja samo v moji glavi.

Zakaj mislite, da imamo tako rade ameriške serije in v zadnjih letih tudi turške? Ker tam igrajo večinoma lepi igralci...Takoj opazimo, da je film angleški, in ne samo zaradi naglasa - zaradi igralcev, ki ne blestijo ravno po lepoti. Saj vem, da je to eden od stereotipov, ampak - drži.

Marsikateri bi rekli, da je lepim ljudem v življenju postlano z rožicami, to je tudi eden od stereotipov, ampak ne drži. Večkrat se morajo dokazovati, da lepota ni edina njihova lastnost, ker drugim ni potrebno.