Jasmin Stavros bo 50 let svoje profesionalne glasbene kariere proslavil v Lenartu

Jasmin Stavros letos obeležuje 50 let profesionalne glasbene kariere, katero se je odločil z uspešnicami iz zlate dobe proslaviti v Lenartu na Moč glasbe nas združuje, saj se z Denisom Poštrakom, ki prireja koncert, poznata že vrsto let. Na tej prireditvi bodo med drugim nastopili še Rendez-Vous, Andrej Šifrer, Ansambel bratov Poljanšek, Malibu, Klapa Leut, Rudi Šantl, Lara Kramberger in drugi.

Jasmin Stavros, rojen 1. novembra 1954 v Splitu kot Dragoljub Milo Vasić. Prihaja iz glasbene družine, pokojni oče je bil glasbenik, dedek in brat sta se ukvarjala z glasbo, mati je prepevala v HNK Split. Kot otrok je želel postati nogometaš, saj je bil izjemno talentiran, a ker je bila očetova beseda zadnja, je namesto na Hajdukov stadion hodil v glasbeno šolo ter končal klavir v osnovni in kontrabas v srednji šoli. Dve leti je obiskoval tudi solo petje pri profesorici Ristić, ki ga je naučila tehnik petja in dihanja, katere so mu omogočile tako dolgo pevsko kariero.

Od 12. leta igra bobne in že pri 15. letih je profesionalno igral v skupinah Aquarius, Mladi batali (današnji Magazin), Delfini, More... Z glasbo se profesionalno ukvarja od leta 1969 ter z 18. leti odhaja na večmesečno turnejo po takratni SSSR s skupino Delfini. Leta 1973 je začel odkrivati jazz glasbo, od leta 1978 je delal kot studijski bobnar v Jugotonu (današnja Croatia Records). Bil je eden od najboljših in najbolj iskanih ter najbolje plačan bobnarjev v bivši Jugoslaviji. Sodeloval je z imeni, kot so Mišo Kovač, Josipa Lisac, Arsen Dedić, Ivica Šerfezi, Ljupka Dimitrovska, Duško Lokin, Neda Ukraden in mnogi drugi. Največji finančni uspeh mu je prinesla pesem »Džuli«, katero je snemal za Daniela Popovića. Samo s tem projektom (3 minute bobnanja) je zaslužil toliko, da si je lahko kupil stanovanje v Splitu. Prav tako je igral bobne na Evroviziji za Doris Dragović (»Željo moja«). Leta 1980 je za dve leti odšel v Ameriko in končal privatno jazz akademijo Stanley Spector v New Yorku kot najboljši študent iz Evrope. Zaradi tega je leta 1982 dobil zeleno karto za življenje v Ameriki, vendar je takrat že imel ženo in dva sina ter se vrnil v domovino. Pred odhodom v Ameriko je v splitskem HNKju štiri leta igral tolkala pod dirigentsko palico Šuteja, Papandopula, Bombardellija in Bareze. Vzporedno je snemal plošče (bobne) in igral v skupini Oliverja Dragojevića in Meri Cetinić. Pravi, da je najraje igral z Oliverjem, saj mu je ta večkrat odstopil mikrofon. To je bilo obdobje, ko je imel izjemno veliko denarja. Živel je zelo razkošno, nosil dizajnerske obleke, konstantno spal po hotelih, zapravljal denar po Londonu, kupoval avtomobile, zapravljal za drage večerje. Priznava, da ni znal delati z denarjem in je ves svoj denar zapravil, namesto da bi ga investiral v nakupe stanovanj, ki bi jih lahko tako kot nekateri njegovi kolegi oddajal.

Pevsko kariero pričel čisto slučajno

Stavros je pevsko kariero začel leta 1986 čisto slučajno. Vskočil je kot zamenjava pevcu, ki ni prišel na termin snemanja dueta z Doris Dragović (»U tebe se neću zaljubiti«). Nato mu je Rajko Dujmić, ki je dejal, da ima edinstveno barvo glasu v bivši državi, nadel umetniško ime Jasmin Stavros in tako se je začela njegova profesionalna pevska kariera. Že naslednje leto je z avtorskim timom Dujmić-Cvikić izdal prvi album, leta 1988 drugi, a album »Ljubio sam anđela« (1989), na katerem so hiti »Umoran sam«, »Maro, Marice«, »Dao bi' sto Amerika« in drugi, doseže platinasto naklado in ostaja na vrhu popularnosti do danes. Ostali albumi so več ali manj vsi dosegli zlato naklado. Prvi veliki koncert je imel leta 1990 v dvorani Lisinski v Zagrebu. Poleg Dujmića je odlično sodelovanje ustvaril tudi z Đorđem Novkovićem, Tončijem Huljićem, Fedorom Boićem, Zdenkom Runjićem, Nikico Kalogjero in Nenadom Ninčevićem. Še vedno ostaja ena od njegovih najpopularnejših pesmi »Dao bi' sto Amerika«, ki govori o njegovem življenju v Ameriki pred razglasitvijo hrvaške neodvisnosti.

Glasbeni kritiki so mu zamerili petje zabavne glasbe, ker je bil vrhunski bobnar. Sodeloval je tudi z diskografsko hišo Ariola iz Nemčije, od katere je dobil ponudbo, da dela za njih kot studijski bobnar. Tudi v tem primeru mu je bila družina važnejša od mednarodne kariere. Vrnil se je v domovino, kjer je s spremljevalno skupino Naranča izvedel več kot 1.500 koncertov. Ob začetku vojne ni dve leti nič snemal ter se takoj prijavil v vojsko, a ko ni imel vojne obveznosti, ker je odklonil služiti JNA, je vzel v roke mikrofon in izvedel več kot 500 dobrodelnih koncertov za dvig morale (Osijek, Slavonski Brod, Karlovec...).

Zaradi odlične atmosfere, ki jo ustvarja na svojih nastopih, Stavrosa imenujejo »Kralj zabave« in je znano, da njegovi koncerti trajajo veliko dlje kot je običajno. Razen petja pa je Staki poznan tudi kot strasten ribič in smučar. Šest mesecev preživi na Korčuli, ostanek leta pa v Zagrebu.

Preživel hudo nesrečo

V 70-ih sta imela z bratovim prijateljem na Hvaru hudo prometno nesrečo. To se je zgodilo tik preden se je mislil preseliti v Köln k takratnemu dekletu. S helikopterjem so ga prepeljali v bolnišnico v Split. Imel je štiri plastične operacije na nosu in ustnici, pulz je imel samo 42 in dobil več kot 60 šivov na glavi, saj jo je imel dobesedno razmrcvarjeno. Zdravniki so se čudili, da je sploh preživel. V bolnišnici je bil več kot osem mesecev.

Sin Milo, rojen leta 1977, je šel po očetovih stopinjah in je danes vrhunski bobnar. Njegov drugi sin Krešo se je leta 1980 rodil, kot zdrav deček, a so mu pri treh mesecih in pol punktirali hrbtenico, da bi ugotovili ali ima epilepsijo. Zaradi tega je dobil virus in zbolel za meningitisom. Pri petih letih je dobil hidrocefalus in vgradili so mu črpalko, ki regulira tlak v njegovih možganih. Pri 13-ih letih je dobil še drugo črpalko. Pri 30-ih letih, ko so mu ponovno menjali črpalko, je prišlo do resnih zapletov zaradi katerih je imel v treh letih več kot deset operacij in še vedno se borijo za njegovo življenje.

Med največje uspešnice Jasmina Stavrosa uvrščamo: »Umoran sam«, »Dao bi' sto Amerika«, »Dio puta tvog«, »Kad se prijatelji rastaju«, »Slovenke«, »Lidija«, »Maro, Marice«, »Boli«, »Bila je...«, »Neka je šarala«, »Nemoj se udavati«, »Ženo«, »Evo mene opet«, »Hej, da si vino«, »Ljubio sam anđela«, »Ne krivi me, sine«, »More«, »Još me bole pjesme stare«, »Dijamanti«, »Plavo me more budilo«, »Mamuran«, »Hladno«, »Da je sreće bilo«, »Što mi je trebalo«, »Nema mi do njenih očiju«, »Kocka šećera«, »Pitaju me«, »Vučja vremena«, »Lady M«, »Guraj, Staki«, »Idem u Sloveniju«, »Nema natrag«, »Opala«...

Foto: osebni arhiv in Miro V. Kodrič (št. 6)