Sterniševi in sosedje ne potrebujejo budilk

Lani novembra je na radgonskem območju bilo ustanovljeno Društvo gojiteljev malih pasemskih živali Gornja Radgona, ki ima sedež na Aženskem Vrhu 15, in katerega predsednica je Andrejka Serdt. Eden izmed članov z največ živali je gotovo Viktor Sterniša iz Lutvercev 74 v Apaški dolini, ki je skupaj s partnerko Polono Potočnik minulo soboto pripravil svojo prvo razstavo, na kateri je skupaj s še enim članom omenjenega društva pripravil razstavo pasemskih kokoši, zajčkov in plazilcev; s slednjimi, šlo je za mladiče kraljevega pitona, se je predstavil Gal Pušnik iz Spodnjega Konjišča. Da se je Sterniša pravilno odločil za razstavo malih živali je potrdilo tudi dejstvo, da so si jo prišli ogledati prav vsi sosedje, skupaj jih je bilo skoraj 300, torej le nekoliko manj kot vas Lutverci premore prebivalcev. Vsi, ne le otroci, so si z veseljem ogledali razstavljeno perutnino, kjer so prevladovale kokoši, bilo je tudi nekaj prepelic, dva zajca in omenjeni pitoni.

"Vesel sem, da so tudi sosedje lepo sprejeli našo idejo o razstavi. Prav njim sem želel predstaviti svojo perutnino, brez katere sedaj več ne bi mogli živeti. Začeli smo z malim številom, sedaj pa je že več kot 100 različnih kokoši in druge perutnine, kajti večina se je zvalila že februarja in marca", nam je povedal gospodar Viktor, ki dodaja, kako odkar imajo kokoške, pravzaprav peteline, sploh ne potrebujejo budilk, pa ne samo njihova družina, temveč tudi nekateri bližji sosedje, ki pa se nič ne jezijo, da kateri izmed petelinov začne s svojo glasbo že okoli četrte ure zjutraj.

Viktor Sterniša nam je tudi razložil, da je v njegovem kurečjaku kar nekaj različnih pasem, v ospredju pa so: Svilenke, kolumbijske Brahme, Pavlovske kokoši, Zlati fenix, Viandote, Italijanke, Aurokane ipd. Zanj so nekaj posebnega Pavlovska (ruska) kokoš, ki je redkost v Sloveniji in je odporna na mraz in zimo. Tudi nekatere druge svoje kure nam je gostitelj predstavil. Tako so svilnato kokoš ali svilenko križali z več azijskimi pritlikavimi pasmami, da so v začetku 20. stoletja dobili kokoš, ki jo poznamo dandanes, pravzaprav sploh ni videti kot kokoš, spominja bolj na pernato žogo, saj na prvi pogled skoraj da ne bi mogli oceniti, kje ima glavo in kje ima rep. Njena prikupnost se je do danes samo povečevala, in se je ustalila tudi na naši tleh. Za takšno povpraševanje in zanimanje pa imamo več razlag: Prva je nedvomno njena prikupnost in nenavadnost. Sledi ji kopica karakternih lastnosti, mimo katerih preprosto ne moremo iti - kljub temu, da so njena jajca majhna, je ta pasma kokoši pridna nesnica, znese okoli 110 jajc/leto. Je zelo mirnega značaja in ni nagnjena k prekomerni hoji, zato jo bomo zlahka obvladovali. Pasma je idealna za popestritev vašega domačega vrta in okolice, zaradi svoje velikosti ne potrebuje prav veliko prostora. Njena barva je bela, črna, modra, samonikla, rumena, jerebičasta, srebrno-siva in rdeča. Teža je 600 g (petelin) in 500 g (kokoš), namen reje so jajca belo rožnate barve, in tudi okras.

Kokoši Marans so pasma, ki seže v leti 1895, iz francoskega mesta Maran, po katerem ima tudi ime pasme. Ker se mesto nahaja na območju s slabimi vremenskimi razmerami, imajo piščanci Marans pasme dobro odpornost na slabe pogoje. Marans kokoši so izjemno lepe ptice. Imajo različne barve od črno na baker v srebrni in beli barvi. Najpogostejši predstavniki Marans piščancev so črne in bakrene barve. Barva perja je popolnoma črna z zlato verižico okoli vratu. Petelini imajo svetlo zlate pike na prsih, in perje na zadnji rdečkasto obarvano. Rep je črn z modrim odtenkom. Slednja je zelo cenjena med rejci kot ptica z izmenično črnim in zlatim perjem. Samice imajo prijetno rumeno ali zlato-rdečo barvo, včasih tudi rjavo. Letno lahko znesejo okoli 150 jajc, ki so zelo velika - 65 do 70 gramov, njihov okus pa je izjemen.

Plemenska Australorp kokoš se je začela v Avstraliji v 20-ih letih 19. stoletja. Rejci naj bi dobili piščanca z lastnostmi visoko zapadlosti, proizvodnjo jajc in odlično mesa. Najprej Australorp niso bila znana in je priznana samo v ZDA in Avstraliji. Kmalu so postavili rekord za proizvodnjo jajc, v povprečju 309 jajc na kokoš brez uporabe umetnih svetlobnih in krmnih dodatkov. Kasneje so Evropejci izpopolnili pasmo, posledično pa se je povprečna teža piščanca zmanjšala za približno kilogram. Kokoši te pasme imajo uravnotežen značaj. Osnova prehrana odraslih piščancev so: žita, koren-gomolji, meso in kostna moka, zelenice, zelenjava, otrobi, kvas...