Kaj je prav in kaj je narobe?

Ali obstaja na tem svetu človek, ki dejansko ve, kaj je prav in kaj je narobe? Vsi radi prisluhnemo strokovnjakom in znanstvenikom s področja družinske terapije, včasih pa nas presunejo zgodbe, da je recimo nekakšen znani psihoterapevt rekel svoji komaj polnoletni pacientki, naj se sleče in jo je potem otipaval. In to ravno on, ki je zagotovo tisočim ljudem razlagal, kako se naj obnašajo v primeru spolne zlorabe.

Mogoče bi bil to kakšen znani svetovni politik, ki bi točno vedel, kaj je prav in kaj je narobe? Če vzamemo dva največja svetovna politika, ki vladata Rusiji in Ameriki, to zagotovo ne drži. Koliko spodrsljajev (milo rečeno) sta si že privoščila, pa sta še vedno na oblasti. Ne bomo govorili o tistih, ki imajo v oblasti milijarde... Sploh ne bomo razglabljali, ali so prišli do njih na pravi način...

Kaj pa največje svetovne zvezde, pevci, igralci, ki jim prisluhnejo vsi Zemljani? Ali so mogoče ravno oni naredili v svojem življenju vse prav, da so prišli tako daleč? Možno je, da oni poznajo odgovor na to vprašanje? Ali športniki svetovnega slovesa, ki bodo večni idoli za mlade nadobudneže? Odgovor vas bo presunil. Kot eni, tako drugi so v svojem življenju naredili ogromno napak, storili marsikaj narobe in potem so se s tega učili. Mogoče jih je ravno to, da so včasih naredili nekaj, kar ni v skladu z normami, pripeljalo v zvezde...

Ali prav ali narobe?

Zato tisti, ki si mislijo, da ravnajo vedno prav, naj se globoko zamislijo... Seveda, če so sposobni tega samo analiziranja in si dopustijo lastno zmotnost. Ravno to, da sem v svojem življenju storila marsikaj narobe, je oblikovalo mojo osebnost in je iz mene naredilo to, kar dejansko sem...

V svojem življenju sem marsikaj storila prav, ker je bilo to v skladu z normami in ker sem se ozirala na druge... Ampak še zdaj mi je žal, da nisem v določenem primeru ravnala narobe. Recimo, ko me je trener grdo okregal po izgubljeni tekmi (bila sem v prvem trimesečju nosečnosti in nisem mogla dati maksimuma od sebe) in sem dalje trenirala, kot da se nič ni zgodilo. Če bi to bilo zdaj, bi mu zagotovo povedala nekaj krepkih besed ter demonstrativno odšla s treninga.

Zanimivo, ko se ozrem za nazaj, sem bolj ponosna na svoje nore podvige, kot na prave odločitve... Dejansko mi za nič ni žal, kaj sem storila. Ker če sem se v tem trenutku tako počutila, je že bilo prav. Pa naj mi kdo govori kar hoče.

Odločitve v življenju

Kolikokrat ste v življenju stali pred težko odločitvijo? Se odločali za ali proti? Včasih ste sprejeli prave odločitve v življenju, včasih pa napačne. Nad nekaterimi vprašanji ste prebedeli noči, iskali najboljše možne rešitve, nekatere pa so se vam porodile v trenutku. Odločal je vaš notranji vzgib, ki vam je narekoval, kaj morate storiti. Kaj je za vas v tem trenutku prav.

In ste storili. Lahko, da ste kasneje obžalovali svojo odločitev, ampak kocka je padla. Tako ste se odločili in ste poskušali potegniti čim več iz svoje odločitve.

Ena mojih največjih odločitev v življenju je bila, da sem začela obiskovati športni internat. To je bil prvi korak k moji nadaljnji profesionalni športni karieri. Čeprav pri teh letih nisem še tako razmišljala, želela sem si povsem nekaj drugega. Že pri enajstih sem bila trdno odločena, da bom postala astronavtka in sem želela študirati astrofiziko, čeprav še nisem vedela, kaj fizika sploh je.

V neki knjigi sem prebrala, da so po hitrosti miselnih reakcij astronavti najbolj primerljivi ravno z odbojkarji. Še sanjalo se mi ni zakaj. Zdaj vem. Odbojkar se mora v stotinki sekunde odločiti za svojo naslednjo potezo.

Nogometaš ali košarkar se lahko malo poigrava z žogo, med tem pa gleda in sprejema odločitev, kaj bo z njo naredil: ali bo jo podal soigralcu, ali bo sam nadaljeval z napadom. Astronavti, ki upravljajo ogromna leteča plovila z nam nepredstavljivo hitrostjo, nimajo dosti časa za razmislek. V nekaj sekundah lahko plovilo naredi več sto kilometrov. Napačna odločitev lahko pomeni tudi katastrofo.

Tako sem postala odbojkarica, čeprav sem prej trenirala atletiko in plavanje, sanjala pa o vesolju. Dejansko je moja odločitev bila napačna, na koncu pa se je izkazala kot prava.

Odločitve v življenju

Očitno je bilo, da so dolgoletne odbojkarske izkušnje naredile svoje. Nisem postala astronavtka, ampak sem postala človek, ki se ne boji sprejeti odločitve v življenju. Če moram rešiti nekakšen problem, delajo moji možgani s svetlobno hitrostjo in v zelo kratkem času najdem eno rešitev. Ali več. Logika mi ne povzroča težav. Adrenalin je v tem primeru moj najboljši prijatelj.

Včasih rešim probleme, ki se na prvi pogled zdijo nerešljivi. Presenečam sama sebe. Problemov pa ne zmanjka, ko se znebim enega je na vrsti že naslednji. Tudi, če ga ne rešim takoj, odložim za pozneje, tako kot računalnik shrani Wordov dokument. Se ga pa lotim ob naslednji priložnosti.

Nekje sem prebrala, da imajo športniki večjo toleranco do stresa. Strinjam se, saj se po vsaki izgubljeni tekmi ne sekiramo preveč, ker vemo, da nas čaka naslednja tekma ali drugi izziv. Nekako se na to navadiš in potem te različni neprijetni pripetljaji ne spravljajo s tira.

Kako sem se odločila za tujino

Moja druga največja odločitev je bila, da sem se odločila za nadaljevanje svoje športne kariere v tujini. Bila sem skoraj premlada, da bi sprejela tako odločitev (imela sem komaj 21 let). Lahko bi svoje športno znanje kalila še naprej v svoji matični državi, kjer smo imele dobre pogoje za trening in smo bili med najboljšimi tudi v evropskem merilu.

Imela sem fanta, ki je na vsaki način želel odpotovati v Zahodno Evropo, ker je mislil, da bo ga ta sprejela z odprtimi rokami. Čakali sta me dve odločitve v življenju. Sprejela sem eno. Da bom šla tja, ker bom z njim (kako bedno) Takrat sem bila mlada in zaljubljena in nisem si predstavljala svojega življenja brez njega.

Tako se mi je ponudila priložnost, da po treh mesecih igranja odbojke v Španiji, grem skupaj z njim v Slovenijo. Tako so mi obljubili, pod pogojem, da bom igrala za Ljutomer. Jaz sem hotela v vsaj malo večje in bolj razvito mesto, toda tam ni bilo prostora za oba.

Še zdaj se spomnim slehernega trenutka te moje odločitve v življenju. Klicala sem fanta v Ukrajino in ga vprašala, kaj naj naredim: ali grem v Maribor ali ostanem v Ljutomeru? Ni potrebno dvakrat ugibati, kaj mi je svetoval. Tako se je začela moja športna kariera v Sloveniji.

Kasneje sem želela nadaljevati svoje igranje v kakšni drugi državi, ampak je ravno Slovenija postala moje zatočišče, ker je ta moj fant dobil izgon za pet let iz te države in sem vedela, da me tukaj ne bo našel. Kakšen paradoks, ne da?

Čez par let, ko mi je že potekla pogodba v Ljutomeru in sem imela pet drugih ponudb ter bi lahko izbirala med Bledom, Novim mestom, Koprom, Ljubljano in Mursko Soboto sem se odločila za Mursko Soboto. Ker ni bila daleč od Ljutomera, mesta, kjer sem spoznala svojega moža. Kako banalno, bi rekli nekateri. Mogoče sem se takrat odločila narobe, bolje bi bilo, če bi šla v kakšno večje mesto in boljšo ekipo, glede na to, da je ekipa Murske Sobote naslednje leto razpadla. Ampak je to bila moja odločitev, ki se je izkazala na koncu za pravilno. V obratnem primeru ne bi imela tako čudovite družine in petih otrok, ki jih imam zdaj.

Sprejem odločitve

Včasih za sprejem katere - koli odločitve moraš biti dobesedno stisnjen v kot, in ti ne ostane nič drugega, kot da jo sprejmeš. Ali biti zelo jezen na celi svet in poln adrenalina, ki te dejansko žene, da nekaj spremeniš. Ali vzameš to, kaj ti ponuja življenje. Ker takšnih priložnosti ne dobimo dovolj pogosto, ne da? Dejansko za sprejem težke odločitve moraš imeti dobesedno jajca, biti pogumen in samozavesten. Za svojo odločitvijo moraš stati in jo zagovarjati, tudi če se komu zdi napačna. Lahko vaša odločitev čez nekaj časa, ko pogledamo na stvari z drugega zornega kota, se izkaže za pravo. V obratnem primeru se morate naučiti potegniti pozneje čim več iz te odločitve.

Kar precej časa sem razmišljala o neki zadevi in se nisem mogla odločiti. Ker se mi je to zdelo misija nemogoče. Nisem upala, ker sem bila polna predsodkov. Tega še pri nas ni nobeden naredil, kako to, da bom ravno jaz prva? Kaj pa bodo potem drugi rekli? Vem, da mi bodo potem nevoščljivi... Misel o tem sem potisnila v zelo oddaljen predal. Nekaj se je očitno moralo zgoditi, da sem se v slehernem trenutku odločila, da bom to storila. Vodila me je dejansko gola jeza. Ampak sem se odločila in sem bila zelo ponosna sama nase.

Upam, da mi bo uspelo. Čaka me še nešteto ovir in ogromno dela. Ne vem, če bom zmogla, ampak poskušam pa vendar lahko, a ne? Kmalu bom izvedela za rezultat vseh mojih prizadevanj. Vesela sem, da mi sedaj sledijo drugi. Prej pa jih je bilo še bolj strah kot mene. Gremo vsi po tej poti do cilja, in ugotavljamo, da cilj niti ni tako težak in pomemben, kot se nam je zdel na začetku. Važna je pot do njega... In dejstvo, da smo se opogumili za to trnovo pot.

Kdo ve, kaj bi se zgodilo z mojim življenjem, če ne bi sprejela vseh teh odločitev?